Jedro

Pogodbenih omejitev pravice razpolaganja s poslovnim deležem ni mogoče upoštevati tudi pri prisilnem razpolaganju v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti drugi toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 5. 2019 zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev pogodbe o prodaji 77% poslovnega deleža v družbi G. d.o.o., matična št. ..., sklenjene med prvo toženo in drugo toženo stranko (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se zaradi razveljavitve pogodbe o prodaji 77% poslovnega deleža v sodnem registru vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred vpisom sprememb v sodni register s sklepom Srg ... z dne 10. 1. 2019 (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi predlagatelja ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil v stečajnem postopku nad prvo toženko prodan njen 77% poslovni delež v družbi G. d.o.o., brez da bi skupščina te družbe sprejela sklep o soglasju k tej prodaji oz. skupščina sploh ni bila sklicana.

6. Sodišče prve stopnje je nato svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da pravila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), izključujejo uporabo določil Družbene pogodbe družbe G. d.o.o. (v nadaljevanju Družbena pogodba). Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker svoje odločitve glede kršitve 9. člena Družbene pogodbe ni obrazložilo (in ker tožeča stranka ni uveljavljala kršitev določil in pravil ZFPPIPP niti kršitve svoje predkupne pravice). Sicer pa povzetek tožbenih navedb niti ne predstavlja razlogov za odločitev.

7. Ni pa utemeljen niti pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega očitka namreč pritožnica ni konkretizirala do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, saj ni opredelila glede katerih listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini teh listin navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, na to kršitev pa sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti.

8. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v 9. členu Družbene pogodbe (priloga A3) določena omejitev odsvojitve poslovnega deleža tretji osebi1 ne učinkuje v primeru prodaje v stečajnem postopku. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v sedmem odstavku 481. člena sicer res dopušča pogodbeno omejitev odsvojitve poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki tako, da je za to potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in pogodbeno določitev pogojev za izdajo soglasja. Pri tem gre torej za pogodbeno in ne zakonsko omejitev. Vendar pa je na drugi strani v stečajnem postopku treba upoštevati koristi upnikov in načelo hitrosti postopka. V primeru odklonitve soglasja k prodaji, nato pa čakanju na izplačilo vrednost poslovnega deleža po izstopu prve toženke iz družbe, kar bi družba po zadnjem odstavku 10. člena Družbene pogodbe (priloga A3) morala storiti v roku dveh let,2 pa bi bilo kršeno oboje.3 Stečajni postopek nad družbenikom tako predstavlja situacijo, ki zahteva tehtanje med pravicami preostalih družbenikov, npr. njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki jo izpostavlja tudi pritožnica, ter pravicami upnikov v stečajnem postopku, predvsem njihovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. III Ips 62/2002 enkrat že opravilo to tehtanje. Ti razlogi, ki so navedeni v nadaljevanju, pa veljajo tudi v konkretnem primeru. Po stališču teorije je soglasje za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1 skrajna meja, do katere lahko gre omejevanje prostega prometa s poslovnimi deleži, ki velja sicer,4 zaradi česar dometa takšne omejitve ni mogoče široko razlagati.5 Družbeniki imajo lahko utemeljen interes, da se ohrani personalni substrat družbe, vendar pa je treba upoštevati, da ta interes v veliki meri ščiti že zakonsko določena predkupna pravica družbenikov, saj lahko vsak družbenik z njenim uveljavljanjem prepreči, da bi se poslovni delež odtujil izven kroga obstoječih družbenikov.6 Pogodbeno določeno soglasje vseh družbenikov z upoštevanjem sankcij, ki nastopijo, če družbenik vztraja pri prodaji, drugi družbeniki pa deleža niso pripravljeni odkupiti in mu za prodajo tudi ne dajo soglasja (možnost izstopa po osmem odstavku 481. člena ZGD-1 oz. drugem odstavku 9. člena Družbene pogodbe (priloga A3) in za tri leta odloženo izplačilo vrednosti poslovnega deleža po petem odstavku 502. člena ZGD-1 oz. v konkretnem primeru po zadnjem odstavku 10. člena Družbene pogodbe (priloga A3) za dve leti odloženo plačilo), ščiti še dodatni interes družbe in družbenikov, da se pripravijo bodisi na vračilo vrednosti deleža bodisi na prenehanje družbe.7 Takšni ureditvi ni mogoče oporekati ob prostovoljni odločitvi za odtujitev deleža, saj v tem primeru v interesu družbe in drugih družbenikov njene morebitne trdote neposredno prizadenejo samo družbenika, ki je na takšno omejitev pristal s sklenitvijo družbene pogodbe, poleg tega pa samo posredno še potencialne kupce takšnega deleža. V primeru, da se prodaja delež v družbi kot del premoženja enega od družbenikov v stečaju, pa je treba upoštevati tudi interese stečajnih upnikov. S tega stališča pa se uveljavljanje predkupne pravice na deležu bistveno razlikuje od uveljavljanja prepovedi (prisilne) odtujitve tega deleža v stečajnem postopku. Medtem ko uveljavljanje predkupne pravice ne poseže pregloboko v načela stečajnega postopka (predvsem hitrost in načelo zagotavljanja največje vrednosti), zaradi česar je lahko interes predkupnih upravičencev izrecno varovan tudi v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika (drugi in tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP), pa to ne drži za uveljavljanje pogodbeno dogovorjene omejitve razpolagalne pravice družbenikov, ki v svoji zakonski izpeljavi pomeni, da lahko dosežejo triletni odlog oz. v konkretnem primeru dvoletni odlog poplačila vrednosti dela premoženja stečajnega dolžnika. Pri tehtanju interesa družbenikov, da se, če želijo preprečiti vstop novega družbenika, pripravijo na vračilo deleža oziroma prenehanje družbe, na eni strani, in interesa stečajnih upnikov, da pridejo do čimprejšnjega poplačila svojih terjatev na drugi strani, je treba ob odsotnosti izrecne drugačne zakonske ureditve, dati prednost interesom slednjih.8 Tudi dveletni odlog, ki ga določa Družbena pogodba, v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča še vedno predstavlja prekomeren poseg.

10. V stečajnem postopku pa med drugim velja tudi načelo univerzalnosti premoženja. Uresničevanju tega načela je namenjeno oblikovanje stečajne mase (gl. 224. in 225. člen ZFPPIPP). Načelo univerzalnosti premoženja pomeni, da je celotno premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu upnikov. Stečajna masa torej predstavlja premoženje, za katerega tako glede razpolaganja (unovčevanja) kot tudi glede namena njegove uporabe (poplačilo upnikov) veljajo posebna pravila stečajnega prava.9

11. Ni pa utemeljeno tudi pritožbeno stališče, da druga toženka ne more vstopiti v družbo kot družbenik in da bi morali preostali družbeniki z njo skleniti družbeno pogodbo. V primeru spremembe družbenika ni potrebno na novo sklepati družbene pogodbe, ta je namreč že sklenjena, pač pa gre le za to, da se ob že veljavno sklenjeni in obstoječi pogodbi spremeni ena od strank pogodbe. Pri tem pa v primeru odsvojitve poslovnega deleža ne gre za spremembo družbene pogodbe,10 niti ni pri tem treba uporabiti pravil iz 516. člena ZGD-1.11

12. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje torej materialno pravo pravilno uporabilo.

13. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da po določbi petega odstavka 342. člena ZFPPIPP udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati: 1. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, 2. zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, 3. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali 4. kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. Tožnik sam zatrjuje, da ni uveljavljal napak in kršitev določil in pravil ZFPPIPP niti kršitve svoje predkupne pravice, ki bi jo tožnik v stečajnem postopku nad prvo toženko sicer lahko uveljavljal zgolj po pravilih iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 347. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru, ko tožnik niti ne zatrjuje zlorabe stečajnega postopka, torej ni pogojev za uporabo izjeme12 od tega pravila. Zahtevka, kakršnega je tožnik uveljavljal v tem postopku, torej ne more uveljavljati niti kot predkupni upravičenec, niti kot tretja oseba, tj. kot družbenik. Tožbeni zahtevek je torej tudi iz tega razloga neutemeljen.

14. Po drugem odstavku 155. člena ZPP se, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi odločitve o stroških sklicevalo na uradne zaznamke na list. št. 46 in 48 spisa. Na list. št. 46 se nahaja zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2019 iz katerega je razvidno, da je prvo toženko zastopal odvetnik M.B. Na list. št. 48 pa se nahaja stroškovnik druge toženke, ki ga je vložila odvetnica R.G. Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta toženki zastopala navedena pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov torej pravilno uporabilo Odvetniško tarifo. Za uporabo Odvetniške tarife je namreč bistveno, ali sta obe toženki zastopala odvetnika in ne, ali je sodišče prve stopnje to zapisalo v uvod sodbe ali ne. Ker pritožnica glede odločitve o stroških ni podala nobenih drugih konkretiziranih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.13 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR.

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa povrniti drugi toženki njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za pritožbeni postopek v višini 500 točk oz. 300,00 EUR (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2% od nagrade (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 10 točk oz. 6,00 EUR in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 373,32 EUR.

1 Po določbi 9. člena Družbene pogodbe lahko družbenik poslovni delež proda osebi, ki ni družbenik, le, če s tem soglaša družba. Ta določba tudi predpisuje, da je za to potreben soglasen sprejem sklepa skupščine družbe. 2 Zakonski rok je sicer še daljši, in sicer tri leta (gl. peti odstavek 502. člena ZGD-1). 3 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 207/2019 z dne 4. 4. 2019. 4 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 110. 5 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 62/2002 z dne 14. 11. 2002. 6 Prav tam. 7 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 153 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 62/2002 z dne 14. 11. 2002. 8 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 62/2002 z dne 14. 11. 2002. 9 Prim. N. Plavšak in S. Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 122 (načelo univerzalnosti je bilo uveljavljeno tudi v predhodniku ZFPPIPP) in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 62/2002 z dne 14. 11. 2002. 10 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 104. 11 Prim. S. Prelič idr., Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 212. 12 Gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 43/2017 z dne 28. 8. 2018 in sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 146/2016 z dne 13. 10. 2016. 13 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018