Jedro

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnika za čas od 1. 9. 2016 do 19. 4. 2021 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. in z njo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika v navedenem obdobju (I. točka izreka). Toženka je dolžna vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. prispevke za poklicno zavarovanje, in sicer za obdobje od septembra 2016 do aprila 2021 v mesečnih višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da toženka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse do celote (IV. točka izreka).

2. Toženka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno, še preden je sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka postal pravnomočen, še preden se je v ustreznem postopku preverilo, ali delovno mesto voznika tovornjaka, ki ga je opravljal tožnik, izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, in ne da bi sodišče z vložitvijo zahteve za oceno ustavnosti preverilo, ali je zakonska podlaga odločitvi ustavno skladna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je za odločitev v obravnavanem sporu bistveno predhodno vprašanje, ali delovno mesto voznika tovornjaka še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, in stališče sodišča, da samo ne sme presojati tega predhodnega vprašanja. Kljub temu pa postopka ni prekinilo in je zavzelo stališče, da to delovno mesto pogoje izpolnjuje. S tem je toženki odvzelo pravico do sodnega varstva in možnost, da se v sodnem postopku preveri, ali so pogoji še podani. V sklepu v zvezi s predlogom za prekinitev postopka se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga toženke, naj na Ustavno sodišče RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti. Toženka je v odgovoru na tožbo uveljavljala protiustavnost določbe 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.). Poseženo je bilo tudi v toženkine ustavne pravice do zasebne lastnine, svobodne gospodarske pobude, enakega varstva pravic in do enakosti pred zakonom. Navaja, da je tožbeni zahtevek tožnika, kolikor se nanaša na sklenitev pogodbe s Kapitalsko družbo, nejasen in neizvršljiv, ker vsebina te pogodbe ni določena. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje opustilo svoj postopek po 108. členu ZPP. Določbe ZPIZ‑2, ki določajo postopek, po katerem je posamezno delovno mesto mogoče oziroma potrebno uvrstiti v sistem poklicnega zavarovanja oziroma ga iz njega izbrisati, se ne izvajajo, saj Vlada RS in pristojno ministrstvo ne izvajata svojih pristojnosti in do danes še nista izpolnila zakonskih zahtev, da bi bilo mogoče ta postopek v praksi tudi izvajati. S tem so kršene pravice vseh tistih, ki so sedaj po zmotni odločitvi sodišča uvrščeni med zavezance za plačevanje prispevkov poklicnega zavarovanja, pa to ne bi bili, če bi bili pogoji preverjeni s strani ustrezne komisije. Izpodbijana sodba ne more temeljiti na predpisih, starih 50 let. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do poklicnega zavarovanja zgolj zato, ker je njegovo delovno mesto uvrščeno na seznam, pa čeprav je uvrstitev stara že 50 let, ne more biti materialnopravno pravilno. Uvrstitev delovnega mesta voznika tovornega vozila bi morala biti preverjena s strani strokovne komisije in bi bila izpodbijana sodba pravilna le v tem primeru. Podzakonskega predpisa, ki določa delovna mesta v režimu poklicnega zavarovanja, sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti, saj ni v skladu s sedaj veljavnim 199. členom ZPIZ-2. Delodajalcu namreč nalaga več obveznosti, kot jih ima po zakonu. Da pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje v primeru delovnega mesta voznika tovornega vozila niso več izpolnjeni, bi lahko potrdil predlagani izvedenec. To delo se namreč opravlja v ugodnem, predvidljivem, varnem in zdravem delovnem okolju, kar med strankama niti ni bilo sporno. Navaja še, da toženka nima registrirane dejavnosti javnega cestnega prometa, ki je pogoj, da se delodajalcu naloži plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je tožnik v delovnem razmerju s toženko opravljal delo voznika tovornega vozila s polnim delovnim časom v domačem in mednarodnem transportu, da je letno prevozil več kot 100.000 km in da je imelo vozilo nosilnost večjo od pet ton, skupno pa do 40 ton. Sodišče prve stopnje je tožnikovim zahtevkom za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi d. d., sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja s to družbo in vplačilu prispevkov, vse za obdobje od septembra 2016 do aprila 2021, v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo v celoti soglaša. 7. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe počakati do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, ni utemeljen. Pravila pravdnega postopka sodišču takšnega postopanja ne nalagajo, obstaja zgolj tveganje sodišča v tem primeru, da bo morebitna napačna odločitev o predlogu za prekinitev postopka1 vplivala na zakonitost odločitve o glavni stvari. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da postopka ne bo prekinilo, pravilna, kot izhaja iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023, izpodbijana sodba iz navedenega razloga ni nezakonita.

8. V vtoževanem obdobju je poklicno zavarovanje urejal ZPIZ-2. Minister, pristojen za delo, še ni imenoval komisije, pristojne za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje (prvi odstavek 201. člena ZPIZ-2), vlada pa v soglasju s socialnimi partnerji tudi še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Te okoliščine pa ne utemeljujejo pritožbenega očitka o obstoju pravne praznine. Skladno s prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2 se namreč pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje (t. i. generičnih delovnih mest), upošteva stanje pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Tako je še vedno odločilen Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep o določitvi delovnih mest), ki je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS (SPIZ), štejejo tudi delovna mesta voznikov tovornjakov z nosilnostjo pet ali več ton. Na tem delovnem mestu se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Toženec je bil torej tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 dolžan za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, po kateri so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Da bi bilo treba po pravilu _exceptio illegalis_ zavrniti uporabo omenjenega Sklepa o določitvi delovnih mest zato, ker je bil sprejet pred skoraj 50 leti, ne drži. Prav tako ta sklep ni v nasprotju z 199. členom ZPIZ-2 niti delodajalcu ne nalaga več obveznosti, kot mu jih nalaga zakon. Obveznosti namreč sploh ne nalaga, saj obveznost vključitve delavca v sistem poklicnega zavarovanja s plačevanjem prispevkov določa zakon.

9. Za tožnikovo delovno mesto po predpisanem postopku pred pristojno komisijo ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP). Takšno stališče namreč ni skladno s pravilom iz 21. člena ZDSS-1. Poleg tega, da preverjanje izpolnjevanja pogojev za določeno delovno mesto niti ne predstavlja odločanja o pravici ali pravnem razmerju, sodišče prve stopnje nima podlage za prekinitev postopka, če ne gre za vprašanje, o katerem ne sme odločati ali če spor pred pristojnim organom še ni sprožen. V obravnavanem primeru pa ne gre ne za eno ne za drugo. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre za predhodno vprašanje, prav tako tudi ni zavzelo stališča, da delovno mesto tožnika ne izpolnjuje več pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje. Pravilno je obrazložilo, da delovno sodišče za takšno presojo ni pristojno, ampak bo zanjo pristojna ustrezna komisija (ko bo imenovana).

10. Ni utemeljen predlog pritožbenemu sodišču za sprožitev ustavnosodne presoje zaradi kršitve 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki ga pritožba utemeljuje z navedbami, da Vlada RS in ministrstvo za delo v razumnem času (od 1. 1. 2013 dalje) nista izvršila zakonske dolžnosti iz ZPIZ-2, tj. določila kriterijev in imenovala komisije, ki bi ugotovila, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ima namreč možnost, da na podlagi petega odstavka 201.a člena ZPIZ-2 pri pristojnem ministrstvu vloži predlog za ugotovitev nadaljnje upravičenosti do poklicnega zavarovanja na delovnem mestu voznik tovornega vozila ter po odločitvi pristojnega ministrstva (ali ob morebitnem molku organa) zahteva sodno varstvo pred socialnim sodiščem (sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 v zvezi s č) točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi navedlo, da toženka protiustavnosti 413. člena ZPIZ-2 v postopku ni uveljavljala, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da omenjena prehodna določba ZPIZ-1 ni v nasprotju z URS. Neutemeljene so še pavšalne pritožbene navedbe o kršitvi ustavnih pravic do zasebne lastnine iz 33. člena URS, do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS, do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.

11. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožbeni zahtevek (in posledično izrek izpodbijane sodbe) na sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje s Kapitalsko družbo d. d. ni določen in izvršljiv ter da je posledično podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je povsem jasen in izvršljiv, prav tako pa je tudi pravilen, saj je obveznost sklenitve te pogodbe zakonska obveznost delodajalca na podlagi 200. člena ZPIZ-2 in v obravnavanem sporu utemeljena na dejstvu, da tožnik pri toženki še ni bil vključen v poklicno zavarovanje. Da bi moral tožbeni zahtevek vsebovati tudi vsebino te pogodbe s Kapitalsko družbo d. d., z vidika ustrezne formulacije zahtevka ni potrebno in sodišču prve stopnje ni nalagalo postopanja kot v primeru nepopolne tožbe na podlagi 108. člena ZPP.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka nima registrirane ustrezne dejavnosti, ki predstavlja pogoj za obveznost vključitve delavcev v poklicno zavarovanje. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji toženka ne nasprotuje, ima ta registrirano dejavnost cestnega tovornega prometa. Glede na to, da je nova standardna klasifikacija dejavnosti nekdanji pojem „javnega cestnega prometa“ razdelila na več dejavnosti, med katerimi je tudi cestni tovorni promet, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi ta pogoj za vključitev tožnika v poklicno zavarovanje.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Podlaga za prekinitev je v 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, za delovne spore pa v 21. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).