Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 20 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.337,00 EUR z obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2016 do plačila (I. točka izreka) in mu povrne 1.266,55 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da sodišče prve stopnje resničnosti izpovedi prič ni ugotovilo z zadostno stopnjo gotovosti. Nekritično je sledilo izpovedi A. A., ki je zoper toženko prav tako vložil tožbo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj je tožnik dejansko delal na posamezen dan in ali zato res ni imel počitka. Tožbeni zahtevek ni bil zadostno substanciran glede nalog, ki naj bi jih tožnik opravljal na vtoževane dneve. Toženka mu je bila dolžna zagotoviti le potreben počitek skladno s 53. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji), kar je tudi storila. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je bil praviloma prost delovnih obveznosti na varovanju vsaj šest do osem ur in še čas pripravljenosti, zato mu sodišče ne bi smelo priznati odškodnine za vsakokratnih 11 ur onemogočenega dnevnega počitka. Dokazna ocena, da dnevnega počitka ni imel, je pavšalna. Sodišče je nepravilno priznalo stroške predpravdnega zahtevka, saj ti za pravdo niso bili potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na misijo, na kateri je opravljal naloge vodje skupine. Ker mu v času izvajanja operativne naloge varovanja ni zagotovila 20 dnevnih počitkov v trajanju vsakokratnih 11 nepretrganih ur, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo.

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v okviru razlogov o odločilnih dejstvih obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnik opravljal delo tudi tedaj, ko naj bi imel dnevni počitek. Dejansko stanje v tem delu pa je ugotovilo nepopolno, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča o dnevnem počitku kot enoviti pravici, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju.

7. Pritožba neutemeljeno očita, da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katerih 20 dni na misiji uveljavlja plačilo odškodnine, opisal je zadolžitve, ki jih je v teh dneh izvrševal, njihovo trajanje in tudi ure počitka. Uveljavljal je odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka zagotovila dnevni počitek (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti resničnost izpovedi prič z zadostno stopnjo gotovosti. Trditve o pravno relevantnih dejstvih za ta spor je treba dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost oziroma da v resničnost trditev ne bo dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Okoliščina, da ima priča A. A. zoper toženko prav tako vloženo tožbo zaradi plačila odškodnine, še ne pomeni neverodostojnosti te priče. 9. Zmotne so pritožbene navedbe, da je bila toženka dolžna v skladu s 53. členom ZSSloV tožniku omogočiti le potreben počitek. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen ZDR-1), za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

10. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 20 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral, kot zatrjuje, koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je opravil tožnik in katere konkretne naloge je v tem času opravljal. Ker je zaradi tega dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. Z namenom sprejema pravilne odločitve v ponovljenem sojenju se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do naslednjih utemeljenih pritožbenih navedb. Iz dosedanjih prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v okviru varovanja baze B. tožniku omogočen dnevni počitek v trajanju 7,5 ur, v okviru varovanja opazovalnice C. so rotacije vključevale štiri ure počitka, v okviru varovanja baze D. pa je počitek na izmeno trajal pet ur. Pritožba pravilno navaja, da tožniku ne pripada avtomatično odškodnina v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka. Upravičen je lahko le do plačila tolikšnega števila ur dela, kolikor jih je dejansko opravil na račun nezagotovljenih ur dnevnega počitka.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da so pripadniki (vključno s tožnikom) morali v okviru varovanja navedenih baz in opazovalnice v času pripravljenosti konstantno opravljati določene naloge, zato jim 11-urni dnevni počitek ni bil omogočen. V zvezi s tem je obrazložilo, da so enkrat do dvakrat tedensko varovali pristajalno ploščad E., opravljali razvoz hrane na C., po potrebi opravljali druge padalske naloge, nadomeščali pripadnika na straži, ko je bil odsoten zaradi higienskih razlogov ali prehranjevanja, v bazi D. pa je v čas pripravljenosti spadalo tudi vsaj enourno nočno dežurstvo vsakega pripadnika zaradi požarne varnosti, obhod baze z vozilom, ki je trajal do ene ure, patruljiranje po bazi, spremstvo civilnih vozil ter zunanjih izvajalcev ... Ugotovilo je še, da je tožnik v času pripravljenosti moral tudi nadomeščati poveljnika oddelka v primeru njegove odsotnosti in izvajati naloge vodje skupine (skrb za red v skupini, usmerjanje podrejenih, nadzor nad lokali, sestanki na nivoju oddelka ...). Pritožba pravilno opozarja, da vse te ugotovitve še ne zadoščajo za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj npr. ni ugotovljeno, ali je moral varovati pristajalno ploščad tudi tožnik in kako dolgo, ali je moral tudi on dostavljati hrano, kdaj in kako dolgo, na vsebinsko kakšnem sestanku je moral sodelovati, kdaj in kako dolgo, ali je tudi tožnik opravljal padalske naloge, kdaj, kako dolgo in po čigavem ukazu itd. Pravilno tudi izpostavlja, da zgolj to, da je nekdo vodja skupine, še ne pomeni kršitve počitka. Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek,1 je torej tudi v obravnavanem primeru treba glede navedenih 20 dni natančno ugotoviti, ali je tožnik v času pripravljenosti oziroma v urah, ko bi mu glede na zatrjevanje moral biti zagotovljen dnevi počitek, v posameznem dnevu dejansko moral opravljati delo, katero konkretno nalogo, za odločitev o višini odškodnine pa tudi, kolikšno število ur je to delo trajalo. Sodišče prve stopnje je dolžno raziskati okoliščine v nakazani smeri (po potrebi z dopolnitvijo dokaznega postopka) in nato ponovno odločiti o zadevi.

13. Pritožbeno sodišče je razveljavil0 tudi odločitev o stroških postopka, kar je posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari. Pritrjuje pa pritožbeni navedbi, da stroški predpravdnega postopka niso potreben strošek sodnega postopka, ker je tožnik denarno terjatev lahko uveljavljal z neposredno tožbo pred sodiščem.

14. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. VIII Ips 21/2018, VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020, VIII Ips 20/2021 idr.