Jedro

Iz zemljiško knjižnega izpiska je razvidno, da je bil dne 5.10.2013 izveden vpis, ki učinkuje od 4.10.2013, s katerim je bila nepremičnina s parc. št. 788/2 izbrisana iz zemljiške knjige, enako je bila izbrisana tudi nepremičnina s parc. št. 787/0, na novo pa namesto tega vpisana sedaj obstoječa nova nepremičnina s parc. št. 788/3. Sodišče meni, da bi to dejstvo moral upoštevati že drugostopenjski organ in že iz tega razloga odpraviti prvostopenjsko odločbo, saj se nanaša na nepremičnino, ki v času odločanja nesporno ni več obstajala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. 4224-008650/2014-06-1301-04-FOP z dne 30.7.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Koper, je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2014, in sicer za nepremičnino s parc. št. 788/2 k.o. ... ter za dve stavbi na naslovu …

2. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da ta temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, četudi je ta v nasprotju z določili 180. člena Zakona o urejanju prostora. Odločbi ugovarja tudi zato, ker nepremičnina s parc. št. 788/2 k.o. ... že od leta 2013 ne obstaja več. Kmetijski prostor, ki ga ima sicer na nepremičnini s parc. št. 788/3 k.o. ..., ni stanovanjska stavba in tudi nima samostojnih priključkov na javno infrastrukturo. Kljub temu je bila nepremičnina ob odmeri NUSZ točkovana kot stanovanjski objekt s točkami za rekreacijo, vodo, elektronsko napeljavo in telefonski priključek.

3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi odločbe je pojasnil, da odločitev temelji na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, v katerem so bile upoštevane tudi spremembe Zakona o urejanju prostora. Odlok je torej veljavna pravna podlaga za odmero nadomestila. Tožnikova nepremičnina je bila točkovana skladno s tem odlokom. Glede označitve nepremičnine tožnika kot nepremičnine s parc. št. 788/2 k.o. ..., je drugostopenjski upravni organ navajal, da je to zemljišče še vedno vpisano v zemljiški knjigi, je pa na podlagi primerjave podatkov za nepremičnini s parc. št. 788/2 in 788/3 k.o. ... mogoče ugotoviti, da gre za isto parcelo, predvsem glede na površino, lego in obračunske parametre oziroma merila. V nadaljevanju odločbe je drugostopenjski organ še pojasnil način točkovanja nepremičnine in s tem način odmere višine NUSZ.

4. Tožnik se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka NUSZ za leto 2014 tožniku odmerila za nepremičnino s parc. št. 788/2 k.o. ..., četudi ta parcela ne obstaja več. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila ta nepremičnina iz zemljiške knjige izbrisana dne 5.10.2013 in je zato pravno nesprejemljivo, da se NUSZ za leto 2014 odmerja za neobstoječo parcelo. Ob izbrisu nepremičnine s parc. št. 788/2 k.o. ... iz zemljiške knjige ni šlo zgolj za spremembo številke parcele, pač pa za združitev dveh parcel v novo parcelo in za spremenjene površine stavbišča in dvorišča glede na stanje v naravi. Neresnična je torej navedba pritožbenega organa, da gre za isto parcelo, ostali navedeni razlogi glede tega pa so nerazumljivi, kar je bistvena kršitev določb postopka, s tem pa podan razlog za odpravo odločbe. Tožena stranka ni ustrezno odgovorila na vse pritožbene navedbe in je tudi s tem bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka še navaja, da je iz listinskih dokazil upravljavcev komunalnih objektov in naprav razvidno, da je stavba na nepremičnini komunalno opremljena, vendar pa tožnik s temi listinami ni bil seznanjen, oziroma mu niso bile predložene, da bi se lahko o njih izjasnil. Enako to velja za navedbe tožene stranke glede izračuna NUSZ iz naslova športno rekreativnih površin. Tudi to so razlogi, zaradi katerih je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti. Podrejeno tožnik še navaja, da kmetijski prostor, ki je lociran na nepremičnini s parc. št. 788/3 k.o. ..., ni stanovanjska stavba in kot kmetijski prostor nima in ne more imeti samostojnih priključkov na javno infrastrukturo, zato točkovanje ni zakonito. Napačen je tudi izračun iz naslova športno rekreativnih površin. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I. izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa opozoril, da nepremičnina s parc. št. 788/2 k.o. ... ne obstaja več. Do take spremembe je prišlo v letu 2013, o čemer je bila Občina Piran obveščena, kar izkazuje dopis te občine z dne 8.10.2014, naslovljen na prvostopenjski organ. Sodišče ugotavlja, da navedba drugostopenjskega organa, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska Vrhovnega sodišča z dne 8.10.2014 razvidno, da je sporno zemljišče še vedno vpisano v zemljiški knjigi kot nepremičnina s parc. št. 788/2 k.o. ..., ni točna. Iz tega izpiska je namreč razvidno, da je bil v zemljiški knjigi dne 5.10.2013 izveden vpis, ki učinkuje od 4.10.2013, s katerim je bila nepremičnina s parc. št. 788/2 k.o. ... izbrisana iz zemljiške knjige, enako je bila izbrisana tudi nepremičnina s parc. št. 787/0 te k.o., na novo pa namesto tega vpisana sedaj obstoječa nova nepremičnina s parc. št. 788/3 k.o. ... Sodišče meni, da bi to dejstvo moral upoštevati že drugostopenjski organ in že iz tega razloga odpraviti prvostopenjsko odločbo, saj se nanaša na nepremičnino, ki v času odločanja nesporno ni več obstajala.

8. Sodišče nadalje v zvezi z tožbenim očitkom, da tožnik ni bila seznanjen z vsemi listinami v spisu, ugotavlja, da se v upravnem spisu, med drugim, nahaja tudi odgovor Občine Piran z dne 8.10.2014 na pritožbo tožnika zoper odločitev prvostopenjskega organa. V dopisu je navedeno, da je bila v zemljiški knjigi zabeležena sprememba oziroma ukinitev nepremičnin s parc. št. 787/0 in 788/2 k.o. ..., pa tudi to, da rekreacijske površine na nepremičnini uporablja šola v času izvajanja svoje dejavnosti, medtem ko je le v preostalih terminih igrišče na razpolago ostalim, torej krajanom. Iz spisa ni razvidno, da bi bil ta dopis pred izdajo izpodbijane odločbe posredovan tožniku, da se o njem izjasni. Sodišče zato meni, da je s to opustitvijo prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Skladno z določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku mora namreč biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, taka dejstva in okoliščine pa so, po oceni sodišča, prav navedbe Občine Piran. V dopisu občine je namreč glede točkovanja opremljenosti z rekreacijskimi površinami navedeno, da šola res uporablja igrišče v času svoje dejavnosti, prosto pa je le v ostalih terminih. To, po mnenju sodišča, nasprotuje navedbam drugostopenjskega organa, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je rekreacijska površina športnega igrišča praktično ves čas dostopna krajanom. Sodišče zato ugotavlja, da je bilo tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.