Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne navede, katero zakonsko določilo naj bi sodišče kršilo in v čem naj bi bila kršitev, zahteve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom Ks 34/2010 z dne 25. 1. 2010 ugodilo predlogu zagovornikov obsojenega E. Š. in odločilo, da se kazen osem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 195/2008 z dne 11. 3. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 388/2009 z dne 4. 11. 2009, po določilu tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) nadomesti s hišnim zaporom. Višje sodišče v Mariboru je na pritožbo okrožnega državnega tožilca sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izreklo, da se obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom zavrne.

2. Zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil predlog za nadomestitev zapora s hišnim zaporom zavrnjen, sta zagovornika obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navajata, da jo vlagajo iz „razlogov kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe“. V obrazložitvi vložnika poudarjata namen določitve in smisel prestajanja zaporne kazni in smisel hišnega zapora kot nadomestne sankcije. Ugotavljata, da je v konkretnem primeru več okoliščin, ki so v prid obsojencu za nadomestitev zapora s hišnim zaporom, kot tistih, ki so mu v škodo. Vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da zavrne pritožbo državnega tožilca in potrdi sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, podrejeno pa, da sklep višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal zavrnitev zahteve. Državni tožilec ugotavlja, da zahteve ni mogoče preizkusiti, saj je povsem nekonkretna; ne navaja namreč, katero zakonito določilo naj bi pritožbeno sodišče kršilo in v čem naj bi bila kršitev. Navedbe, da je namen kaznovanja specialna in generalna prevencija ter da se bo ta lahko pokazala šele določen čas po izvršitvi, ter da zato ni mogoče vnaprej sprejeti stališča, da konkretni obsojenec ni vreden zaupanja, po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona. Gre namreč za različnost ocene o tem, ali je glede na težo in naravo kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 187. člena KZ, ko gre za prikazovanje otrok, udeleženih v resničnih spolnih dejavnostih, obsojenec pa je takšno otroško pornografijo preko spleta distribuiral, hišni zapor pravilna izbira, glede na to, da njegovega dostopa do interneta v hišnem zaporu ni mogoče nadzorovati. Presoja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za nadomestitev zapora s hišnim zaporom je torej dejanske narave, ne pa kršitev kazenskega zakona, ki niti ni obrazložena.

B.

4. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in v številnih drugih sprejelo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP glede vprašanja, na kakšen način mora zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve zakona, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkuša. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja – beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v določenih primerih po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona preko oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanja o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji, jo substancira. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve.

5. V obravnavani zadevi, tako kot pravilno ugotavlja v odgovoru vrhovni državni tožilec, vložnik zahteve ne navaja, katero zakonsko določilo naj bi pritožbeno sodišče kršilo in v čem naj bi bila kršitev. Iz razlogov sklepa pritožbenega sodišča je razvidno, da je pritožbeno sodišče drugače ocenilo težo in naravo obravnavanega kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posedovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 187. člena KZ kot sodišče prve stopnje in je to tudi ustrezno obrazložilo, nato pa ugotovilo, da je izvršitev kazni zapora kljub obsojenčevi nekaznovanosti nujen ukrep. Vložnika v zahtevi nista navedla, še manj obrazložila, kakšno kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka naj bi pri tem pritožbeno sodišče napravilo, zato zahteve oziroma utemeljenosti njenega predloga ni mogoče preizkusiti.

6. V skladu z določilom 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, obsojencu pa v skladu z določbami 6. točke drugega odstavka 92. člena, prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP naložilo v plačilo sodno takso.