Jedro

Če je delavcu podana izredna osdpoved PZ iz razloga po 1. alinei

1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), je potrebno presojati, ali so podani znaki kaznivega dejanja, ne pa obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti delavca. Zato je zmotno tudi stališče, da je sodišče samo reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.6.2003 in ugotovi, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in da jo je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto referent II, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter ji obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke ter nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, kot bi jo prejemala na svojem delovnem mestu skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih akontacij plače do plačila, in da ji je dolžna povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da imajo tožnici očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ RS. Sodišče je s tako odločitvijo storilo absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je samo reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS in ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno. Če je sodišče ugotovilo obstoj kaznivega dejanja, bi moralo ugotoviti in obrazložiti vse zakonske znake kaznivega dejanja, česar pa sploh ni ugotavljalo in o tem sodba tudi nima razlogov. Tožnica je zatrdila, da je dobil dobavitelj A. M. vse svoje terjatve poravnane, četudi so bile nakazane na transakcijski račun tožničinega moža. To je potrdil A. M. ko je ob zaključku vsakega poslovnega leta podpisal potrdilo o uskladitvi stanja. To je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožnica je v tožbi kot dokaz zahtevala predložitev tega pisnega potrdila, vendar je sodišče ta dokaz spregledalo, ga ni izvajalo in se do njega ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o prevdnem postopku. Izpovedi A. M. in mag. J. B. so nasprotne, saj prvi trdi, da ni dobil ničesar plačanega, druga pa, da je dobil plačano, kar je potrjeval z letnimi uskladitvami knjigovodskega stanja. Pritožba opozarja, da je dobavitelj A. M. opravljal za toženo stranko avtoprevozniške storitve v višini 50 % realizacije vsega svojega prometa. To pomeni, da bi tri leta delal zastonj in pri tem nikoli urgiral za plačila, vsako leto pa potrjeval, da so njegove terjatve poplačane. Sodišče prve stopnje je bilo naivno, ko je lažnemu pričanju A. M. verjelo. A. M. je dobil vse svoje terjatve plačana s strani tožnice, le da se je na ta način rešil plačila davkov. Sodišče prve stopnje je vse dokaze napačno presodilo in dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v posledici česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je vsebina ugotovitve sodišča v tem, da je tožnica nepooblaščeno razpolagala oziroma nakazovala denarna sredstva tožene stranke neupravičenemu prejemku in toženi stranki s tem povzročila škodo, takšno ravnanje tožnice pa pomeni kršitev delovnih obveznosti in ima znake dejanja, ki je s Kazenskim zakonikom RS določeno kot kaznivo dejanje. Trditve pritožbe, da so terjatve dobavitelja A. M. plačane s strani tožnice, so za lase privlečene. Pravna podlaga za plačila tožnice A. M. v imenu in za račun tožene stranke ni bila podana, tožnica pa tudi ni imela pooblastila, da razpolaga z denarnimi sredstvi tožene stranke, tako da jih nakazuje na račun svojega zakonca. A. M. je v svojem pričanju temeljito pojasnil in obrazložil poslovna razmerja s toženo stranko, nastanek ter višino terjatev kot tudi razmerje in svoje ravnanje do tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo o obstoju kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po določbi 244. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS - Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji). Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi s strani delodajalca po 1. alinei

1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je kršila pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS, to je zloraba položaja ali pravic, zaradi česar je sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in ni odločalo, kot zmotno meni pritožba o kazenski odgovornosti tožnice oziroma o obstoju kaznivega dejanja. Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče samo reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS. Kot kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja pa je določena le kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zato delodajalec, in če pride do sodnega spora tudi sodišče v delovnem sporu, ugotavlja le obstoj znakov kaznivega dejanja in ne obstoj samega kaznivega dejanja, za katerega je potrebno ugotavljati tudi elemente kaznivega dejanja, kar pa se ugotavlja v kazenskem postopku. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo obstoja znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.

Sodišče je ugotovilo in tudi obrazložilo, da je tožnica pri opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi zlorabila svoj položaj s tem, ko je denarna sredstva namesto pogodbenemu partnerju tožene stranke A. M. s.p., nakazovala na bančni račun svojega moža. S tem dejanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, saj je namenoma nakazovala denar, namesto na račun poslovnega partnerja tožene stranke, na račun svojega moža, s tem je drugemu pridobila premoženjsko korist z zlorabo svojega položaja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Pri tem ni pomembno, kakšen je bil, če je bil, dogovor med tožnico in poslovnim partnerjem tožene stranke A. M., temveč za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje ugotovitev dejstev, da je tožnica zlorabila svoj položaj in nakazovala sredstva na račun svojega moža in s tem drugemu pridobila premoženjsko korist. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe v zvezi z dogovorom med tožnico in M. ter njegovimi nameni pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati glede na določbe 337. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.