Jedro

Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od julija 2012 do julija 2022. Po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (28. 5. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče je zmotno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS z izplačilom pri plači za avgust 2021. Po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, ki bi jim pripadla po novi uredbi, in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala. Nova uredba je namreč stopila v veljavo 1. 1. 2020.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da se na novo glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek: ''Odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2020 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 5.433,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.''

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni.''

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom delno zavrglo tožbo. Z izpodbijano sodbo je odpravilo odločbo Ministrstva za obrambo toženke št. ... z dne 28. 5. 2020. Toženki je naložilo, da tožniku plača 5.433,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 656,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega osemdnevnega roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer v zvezi z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba - Ur. l. RS, št. 67/08) in Uredbo o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba - Ur. l. RS, št. 73/19). V pritožbi navaja, da je sodišče pri razlagi drugega odstavka 7. člena nove uredbe spregledalo, da krog upravičencev do izplačila posebne denarne nagrade po stari in novi uredbi ni enak. Po stari uredbi je bil do nagrade upravičen le del vojaških oseb, po novi uredbi pa vse vojaške osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let. Sodišče je tudi napačno uporabilo drugi odstavek 2. člena nove uredbe. Nova uredba ne ureja izplačila nagrad za nazaj, saj bi to pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS (prepoved retroaktivne veljavnosti pravnih aktov). Tako je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik po novi uredbi upravičen do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo, t.j. pred 1. 1. 2020. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, v čem je smisel izenačitve vseh vojaških oseb. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad, vezano na zaključeno leto službe - za naprej. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je bil namen nove uredbe v izenačitvi vojaških oseb. Jezikovna in namenska razlaga kažeta, da so upravičenci do nagrade po stari uredbi upravičeni do nagrade po novi uredbi. Ti upravičenci so umeščeni v nov sistem nagrad. Določb nove uredbe sodišče ni uporabilo retroaktivno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019) vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od julija 2012 do julija 2022. Po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 67/2008) je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (28. 5. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče je zmotno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS z izplačilom pri plači za avgust 2021. Po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, ki bi jim pripadla po novi uredbi, in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala. Nova uredba je namreč stopila v veljavo 1. 1. 2020. 7. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). V posledici takšne odločitve je spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v sporu ni uspel, krije sam svoje stroške, toženki pa je dolžan povrniti za odgovor na tožbo 300 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša 183,60 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je dolžan toženki, ki je s pritožbo uspela, povrniti za pritožbo 375 točk, kar z materialnimi stroški znaša 229,50 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.