Jedro

Prenehanje obveznosti s pobotom je v izvršilnem postopku sicer možno, vendar pa morata biti ob upoštevanju določbe 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obe terjatvi zapadli. To pa pomeni, da je mogoče opraviti pobotanje le s terjatvijo, ki je natančno ugotovljena. Dolžnik bi torej lahko z izjavo o pobotu, ki bi jo podal v smislu 312. člena OZ, dosegel pobot terjatve v izvršilnem postopku le v primeru, če bi za svojo terjatev razpolagal z izvršilnim naslovom, iz katerega bi izhajala ugotovljena obveznost upnika do njega in zapadlost tako ugotovljene terjatve. Enostranska izjava dolžnika o tem, da mu je upnik dolžan plačati odškodnino v višini 500.000,00 SIT, zato v pobot upnikovi terjatvi, ki jo ima na podlagi sodne poravnave, uveljavlja svojo terjatev, prav gotovo ne dokazuje zapadlosti terjatve, niti je ni mogoče upoštevati kot izjavo v smislu 312. člena OZ, pa čeprav upnik nanjo ni reagiral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi, opr. št. 0012 I 2004/13544 z dne

26.11.2004 in zavrnilo vlogo dolžnika za oprostitev plačila sodnih stroškov.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje dolžnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uporablja tudi v izvršilnem postopku. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo njegov ugovor, ne da bi se sploh opredelilo do njegovih navedb v ugovoru, niti ni izvedlo dokazov, ki jih je dolžnik v postopku predlagal, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Po njegovem mnenju je terjatev, ki jo upnik uveljavlja v tem postopku, prenehala na podlagi 8. točke 1. odstavka

55. člena ZIZ, saj je dolžnik poslal upniku pobotno izjavo, ki jo je upnik prejel. Iz pobotne izjave sta jasno razvidni medsebojni terjatvi upnika in dolžnika. Ker upnik na posredovano pobotno izjavo ni imel pripomb oziroma ji ni ugovarjal, so s tem izpolnjeni pogoji za pobot neposredno na podlagi dane pobotne izjave. Odločitev prvostopnega sodišča, da omenjene izjave ni mogoče šteti kot dokaz, da je dolžnikova terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave, je po prepričanju dolžnika zmotna. Dolžnik je poleg pobotne izjave predlagal sodišču tudi izvedbo drugih dokazov, kot je zaslišanje strank in izvedenca finančne stroke, kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Dolžniku tudi ni bil vročen odgovor na ugovor dolžnika, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Izrek izpodbijanega sklepa ni jasen in tudi ne izvršljiv in zato ničen, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nezakonita je tudi odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks. Dolžnik namreč nima na razpolago sredstev za plačilo sodnih taks, saj ima blokiran poslovni račun in je že dalj časa nelikviden in prezadolžen. Zato meni, da izpolnjuje vse pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bila v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do sodnega varstva. Nejasen in nerazumljiv pa je izpodbijani sklep v 2. točki izreka, saj se izrek nanaša na sodne stroške, njegova obrazložitev pa na sodne takse. Dolžnik je v tem postopku vložil prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Sodne takse namreč niso stroški postopka, zato ni jasno, katere stroške je sodišče mislilo s sodnimi stroški. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, dolžnik pa vlaga pravna sredstva le zaradi zavlačevanja postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni bilo v postopku storjenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju določbe 15. člena ZIZ se v izvršilnem postopku res subsidiarno uporabljajo določbe ZPP, vendar pa je potrebno pri vodenju postopka upoštevati tudi določbo 29. člena ZIZ, ki v 1. in 2. odstavku določa, da v izvršilnem postopku postopa sodišče na podlagi vlog in drugih pisanj in da sodišče opravi narok le v primeru, kadar zakon tako določa, ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Narok in izvajanje dokazov na njem, kot je to sicer običajno v pravdnem postopku, se v izvršilnem postopku opravi le izjemoma. Zato so očitki pritožnika, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo številnih dokazov, ki jih je dolžnik v ugovoru predlagal, v razlogih sklepa pa je navedlo, da dolžnik z izjavo o pobotu ni dokazal, da je terjatev s pobotom prenehala, neutemeljeni. Odločitev o tem, ali je s pobotno izjavo, ki jo je dolžnik predložil in jo je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, prenehala upnikova terjatev, je namreč stvar materialnopravne presoje, zato izvajanje ostalih predlaganih dokazov ni bilo potrebno za pravilno odločitev o dolžnikovem ugovoru. Tudi če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, odločitev prvostopnega sodišča ne bi mogla biti drugačna. Upnikova terjatev izhaja iz sodne poravnave, sklenjene dne 7.7.2004 pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je dolžnik dolžan plačati upniku 425.000,00 SIT v štirih obrokih, od katerih je prvi zapadel v plačilo 7.8.2004, ostali trije pa v naslednjih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podpisom poravnave sta se upnik in dolžnik tudi sporazumela, da drug do drugega nimata več nobenih zahtevkov. Dolžnik ne zatrjuje, da bi obveznost, ki jo je prevzel s podpisom sodne poravnave upniku poravnal. Prenehanje obveznosti s pobotom je v izvršilnem postopku sicer možno, vendar pa morata biti ob upoštevanju določbe 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obe terjatvi zapadli. To pa pomeni, da je mogoče opraviti pobotanje le s terjatvijo, ki je natančno ugotovljena.

Dolžnik bi torej lahko z izjavo o pobotu, ki bi jo podal v smislu

312. člena OZ, dosegel pobot terjatve v izvršilnem postopku le v primeru, če bi za svojo terjatev razpolagal z izvršilnim naslovom, iz katerega bi izhajala ugotovljena obveznost upnika do njega in zapadlost tako ugotovljene terjatve. Enostranska izjava dolžnika o tem, da mu je upnik dolžan plačati odškodnino v višini 500.000,00 SIT, zato v pobot upnikovi terjatvi, ki jo ima na podlagi sodne poravnave, uveljavlja svojo terjatev, prav gotovo ne dokazuje zapadlosti terjatve, niti je ni mogoče upoštevati kot izjavo v smislu

312. člena OZ, pa čeprav upnik nanjo ni reagiral. Glede na povedano pa je odločitev prvostopnega sodišča, ko je ugotovilo, da s predloženo izjavo o pobotu dolžnikova obveznost ni prenehala, zato ni podan ugovorni razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ, pravilna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje primerno obrazložilo, zato ne držijo pritožbeni očitki, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi v nasprotju. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen, saj temelji na določbi 3. odstavka 58. člena ZIZ, zato je pritožbena graja, da je izrek nejasen, neizvršljiv in ničen, neutemeljena. Glede na že citirano določbo 29. člena ZIZ in dolžnost izvršilnega sodišča, določeno v 11. členu ZIZ, da v izvršilnem postopku postopa hitro, pa sodišče prve stopnje ni kršilo niti načela kontradiktornosti s tem, ker upnikovega odgovora na ugovor pred odločitvijo o ugovoru ni vročilo dolžniku.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve dolžnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa sicer res očitno pomotoma navedlo, da se zavrne predlog za oprostitev plačila sodnih stroškov, vendar pa ta očitna pomota ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ namreč oprostitev stroškov postopka obsega tudi oprostitev plačila sodnih taks. Glede na to, da je dolžnik pravna oseba, glede pravnih oseb pa zakon izrecno predpisuje vloge, za katere se pravno osebo lahko oprosti plačila sodnih taks, med njimi pa ni ugovora proti sklepu o izvršbi (5. odstavek 168. člena ZPP v zvezi s členoma 105.a ZPP in 15 ZIZ), je moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlog zavrniti. Ob upoštevanju določbe 5. odstavka 168. člena ZPP namreč sodišče pravno osebo lahko oprosti plačila sodnih taks le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je objektivni pogoj vložitve vloge iz 105.a člena ZPP in subjektivni pogoj izkazanega slabega finančnega stanja pravne osebe.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča tako o ugovoru kot o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pravilna, izpodbijani sklep pa ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členoma 366 ZPP in 15 ZIZ. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 2. točke

365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega psotopka. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ mora pritožnik stroške pritožbenega postopka nositi sam, saj s pritožbo ni uspel.