Jedro

Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti. Pri priposestvovani služnosti mora trpeti takšna ravnanja, kakršna je lastnik gospodujoče nepremičnine izvrševal v priposestvovalni dobi, torej v dobi 20 let. Lastnik gospodujoče nepremičnine pa mora svojo pravico izvrševati obzirno, tako da najmanj obremenjuje služečo nepremičnino, in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Razširjanje služnosti ni dopustno. Samovoljno asfaltiranje obstoječe utrjene gramozne poti nikakor ne predstavlja obzirnega izvrševanja služnosti, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Da bi bilo asfaltiranje nujno za uporabo služnosti v obsegu, ki ustreza njeni vsebini, pa toženec ne trdi. Ker je tako, je asfaltiranje nedopusten poseg, ki predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice, saj lastnika (če asfalta na nepremičnini noče in tožnica ga noče) nedvomno ovira v izvrševanju njegove pravice. Vprašanje, ali je asfalt vzrok za stekanje meteornih voda in nestabilnost zemljine, tako niti ni odločilnega pomena. Pri samovoljnem asfaltiranju priposestvovane služnostne poti gre ne glede na to za protipravno vznemirjanje lastnika služečega zemljišča, ki v skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ utemeljuje zahtevek za odstranitev asfalta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da mora toženec v 15 dneh s parcele 1 k. o. ... odstraniti asfaltno prevleko in se mu v bodoče prepove nadaljnje (tovrstno) vznemirjanje, in v II. izreka točki tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje;

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na njeni nepremičnini s parc. št. 1 k. o. ..., na podlagi katerega bi moral toženec odstraniti asfaltno podlago in opustiti poseganje v lastninsko pravico, še posebej vožnjo z vozili, katerih skupna masa presega 500 kg in s hitrostjo, ki presega 20 km/h. Naložilo ji je, da mora tožencu povrniti 1.661,31 pravdnih stroškov.

2. Pritožbo zoper takšno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vlaga tožnica. Meni, da iz sodbe ni razvidno, kdaj naj bi začela teči 20 letna priposestvovalna doba. V tem pritožnica vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaključek o priposestvovanju pa je vsaj preuranjen. Poleg tega se ji zdi zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je vedela za obstoj služnosti. Izpostavlja, da si ni predstavljala, da bi kdo tam vozil že več kot 20 let. Šele zavest o obstoju vsaj dvajsetletne nemotene rabe vodi do zavedanja o priposestvovani služnosti.

Pritožnico moti še odločitev o asfaltiranju. Sodišče je ugotovilo, da je toženec asfaltiranje izvršil protipravno, zato bi to moralo sankcionirati v smislu 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil zahtevek za odstranitev asfalta utemeljen le, če bi asfalt lastniku onemogočal ali oteževal rabo njegove stvari. Sicer pa tožnico asfalt moti in vznemirja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo izpostavlja tožničin pravni interes, saj se „zaganja v razmerja, ki več niso njena“. Zaključka sodišča prve stopnje, da toženec pravice do asfaltiranja ni priposestvoval, v sodbi ne najde, sicer pa se mu to tudi ne zdi pomembno, saj tožnica ni tožila ostalih, ki so pot uporabljali in jo uporabljajo. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Če bi sodišče ugodilo zahtevku, bi bili oškodovani vsi, v prvi vrsti tožnica, ker bi prišlo do plazenja zemljine. Tožnica zahteva poslabšanje stanja zemljišča in ji je prav malo mar, vse da bo zadoščeno nekemu egu. Toženec še dodaja, da sodišče prve stopnje ni bilo prepričljivo v svoji percepciji, kdaj je prišlo do asfaltiranja. Pretežni del je bil asfaltiran v letu 1996, ostanek (50 do 55 metrov) pa v letu 2000. Teh 55 metrov niti ni bilo v domeni toženca, ampak je to storila lokalna skupnost s pomočjo gradbenega odbora, kar izhaja iz izpovedi prič.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (1. odstavek 99. člena SPZ). Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima toženec pravico do uporabe poti, saj je z dvajsetletno uporabo priposestvoval stvarno služnost. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj se je uporaba začela, ni utemeljena. Iz obrazložitve v 8. točki na 6. strani izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec skupaj s pravnimi predniki uporabljal sporno pot za pešhojo in vožnje sprva z vpregami in vozmi, z razvojem tehnike pa s traktorji, tovornjaki in osebnimi vozili; iz obrazložitve v 8. točki na 7. strani izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec v letu 1992 s soglasjem tedanje lastnice J. P. obstoječo nevzdrževano makadamsko pot gramoziral in utrdil ter vgradil propuste za odvodnjavanje; iz obrazložitve v 8. točki na 6. strani izpodbijane sodbe pa, da je po registraciji kmetijske dejavnosti v letih 1997 in 1998 intenziviral uporabo zaradi izgradnje vinske kleti in oskrbe živine. Že od leta 1992, ko je toženec obstoječo pot v soglasju s tedanjo lastnico utrdil, do leta 2015, ko se je tožnica uprla uporabi, je poteklo 20 let, zato je zaključek, da je stvarna služnost s priposestvovanjem nastala, tudi materialnopravno pravilen (2. odstavek 217. člena SPZ). Pritožbeno stališče, da bi morala za priposestvovanje ob nakupu nepremičnine obstajati ne le (ugotovljena in neizpodbijana) zavest tožnice o obstoju poti ter njeni uporabi, ampak tudi o tem, da jo nekdo uporablja že 20 let, je zgrešeno. Del priposestvovalne dobe je namreč potekel v času, ko je bila lastnica tožnica, del pa pred tem. Sprememba lastninske pravice na služeči nepremičnini ne povzroči, da bi priposestvovanje začelo teči na novo, kot si to očitno predstavlja tožnica.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba poti ni protipravna, ker je toženec priposestvoval služnost, je torej pravilen.1 Obsega uporabe, razen v pogledu asfaltiranja (o tem več v nadaljevanju obrazložitve), tožnica v pritožbi niti ne problematizira. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu je torej pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo.

8. Drugače pa je glede tožbenega zahtevka za odstranitev asfalta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do asfaltiranja prišlo po 9. 4. 2000, toženec torej do leta 2015 niti do vložitve obravnavane tožbe (25. 5. 2017) ni 20 let uporabljal asfaltirane poti. Pritožbeno sodišče mora na tem mestu odgovoriti na navedbe v odgovoru na pritožbo.2 Toženec v odgovoru namreč izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kdaj je prišlo do asfaltiranja in kdo je asfaltiranje (oz. del tega) opravil. Odgovor na pritožbo ima zato v tem delu naravo pritožbe, kar od višjega sodišča terja, da se opredeli do v njem vsebovane kritike dokazne ocene.3

9. Najprej pritožbeno sodišče odgovarja na navedbe odgovora na pritožbo o tožničinem interesu, ki naj bi ga izgubila, ker ni več lastnica služeče nepremičnine. Korekten in zadosten odgovor nanje je podalo sodišče prve stopnje4; pritožbeno sodišče se temu pojasnilu pridružuje. Če stranka med pravdo odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (1. odstavek 190. člena ZPP). Vse ostale pritožbene trditve o interesu niso trditve o pravnem, ampak o dejanskem interesu in na dopustnost tožbe ne morejo vplivati.5

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je do asfaltiranja prišlo po 9. 4. 2000, je prepričljiva. Sodišče je, kot to terja 8. člen ZPP, ocenilo vsak dokaz posebej, nato pa še vse skupaj in se utemeljeno oprlo na aeroposnetek z 9. 4. 2000, na podlagi katerega je ugotovilo, da je bila pot tedaj še popeskana, ker črta na sredini bolj kaže na zatravljenost kot na obstoj asfalta. To potrjuje tudi izpoved priče M. S. Da pot še ni bila asfaltirana v letu 1996 (kot je trdil toženec), pa tudi izpoved priče B. Š. Toženec, čeprav se v odgovoru na pritožbo z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, te (posebej ocene aeroposnetka in izpovedi prič M. S. ter B. Š.) ne izpodbija. Preprosto izpostavlja tisti dokaz (izpoved priče C. K.), za katerega ocenjuje, da potrjuje njegove navedbe. Ob tem pa višje sodišče še izpostavlja, da toženec v pritožbenem postopku svoje trditve spreminja, a za to ne navede nobenega opravičljivega razloga. V postopku pred sodiščem prve stopnje je trdil, da je bila sporna pot asfaltirana v letu 19966; v pritožbenem postopku pa pa, da je bil del asfaltiran v letu 1996 in drugi del v letu 2000. V postopku pred sodiščem prve stopnje je trdil, da je pot asfaltiral on7, v odgovoru na pritožbo pa (ponovno brez vsake obrazložitve, zakaj šele zdaj, torej prepozno8), da v letu 2000 asfaltiranih 55 metrov niti ni bilo v domeni toženca, ampak je to storila lokalna skupnost s pomočjo gradbenega odbora. S takšnimi trditvami v odgovoru na pritožbo torej ne uspe izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je pot po 9. 4. 2000 asfaltiral prav toženec. Ker je on tisti, ki jo je asfaltiral, tudi ni pravno odločilno to, kar izpostavlja v odgovoru na pritožbo, torej da pot uporabljajo tudi drugi, ki jih tožnica s tožbo ni zajela.

11. Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti. Pri priposestvovani služnosti mora trpeti takšna ravnanja, kakršna je lastnik gospodujoče nepremičnine izvrševal v priposestvovalni dobi, torej v dobi 20 let. Lastnik gospodujoče nepremičnine pa mora svojo pravico izvrševati obzirno, tako da najmanj obremenjuje služečo nepremičnino, in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Razširjanje služnosti ni dopustno. Samovoljno asfaltiranje obstoječe utrjene gramozne poti nikakor ne predstavlja obzirnega izvrševanja služnosti, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Da bi bilo asfaltiranje nujno za uporabo služnosti v obsegu, ki ustreza njeni vsebini, pa toženec ne trdi. Ker je tako, je asfaltiranje nedopusten poseg, ki predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice, saj lastnika (če asfalta na nepremičnini noče in tožnica ga noče) nedvomno ovira v izvrševanju njegove pravice. Vprašanje, ali je asfalt vzrok za stekanje meteornih voda in nestabilnost zemljine, tako niti ni odločilnega pomena. Pri samovoljnem asfaltiranju priposestvovane služnostne poti gre ne glede na to za protipravno vznemirjanje lastnika služečega zemljišča, ki v skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ utemeljuje zahtevek za odstranitev asfalta.

12. Višje sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi glede asfalta ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora toženec v 15 dneh s parcele 1 k. o. ... odstraniti asfaltno prevleko in se mu v bodoče prepove nadaljnje (tovrstno) vznemirjanje.

13. Sprememba sodbe terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnica je v pravdi deloma uspela; glede na doseženi uspeh je višje sodišče (tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek) odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbo VSL I Cp 3676/2010. 2 Odgovor na pritožbo je sicer mišljen kot obrambno sredstvo, saj pritožnikov nasprotnik (ki na pritožbo odgovarja), ker je z izpodbijano sodbo uspel, ne more imeti interesa za izpodbijanje sodbe. A ni vedno tako. Lahko se namreč zgodi, da so v izpodbijani sodbi ugotovitve, ki bi bile ob drugačnem pravnem stališču (prav tak je obravnavani primer; drugačno pravno stališče bo obrazloženo v nadaljevanju), kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, za stranko, ki je z izpodbijano sodbo na prvi stopnji sicer uspela, usodno neugodne. In če pritožbeno sodišče sprejme tako pravno stališče, je ob takih dejanskih ugotovitvah (ki jih mora pritožbeno sodišče, ker niso bile izpodbijane, vzeti za podlago svoje odločbe) jasno, da bo pritožnikov nasprotnik propadel, ne da bi imel možnost pritožbenega izpodbijanja zase neugodnih dejanskih ugotovitev. Prikrajšan bi torej bil za pravico do pritožbe, hkrati pa bi bil v neenakopravnem položaju. Pritožnikovemu nasprotniku je zato takrat treba priznati pravico, da v odgovoru na pritožbo izpodbija zase neugodne dejanske ugotovitve. 3 Tako: J. Zobec v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, 2009, stran 363 do 367. 4 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Če novi lastnik res nima enakih interesov kot tožnica, kot trdi toženec v odgovoru na pritožbo (da je res tako, sicer ni izkazal), se bo toženec z njim lahko dogovoril o takšni uporabi poti, kakršna se zdi lastnikoma služečega in gospodujočega zemljišča primerna. 6 Odgovor na tožbo, list. št. 10 v spisu; navedba na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2017, list. št. 36 v spisu. 7 Navedba na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2017, list. št. 36 v spisu. 8 Prim. 1. odstavek 337. člena ZPP.