Jedro

Tožnik je s postavitvijo denarnega zahtevka poleg dveh dotedanjih jamčevalnih zahtevkov spremenil tožbo. Spremenil je že samo vsebino tožbenega zahtevka, pa tudi dejansko podlago. Njegov denarni zahtevek temelji na drugem življenjskem dogodku; na tožnikovi prodaji spornega tovornjaka v letu 1994, pri kateri naj bi zaradi stvarne napake dosegel nižjo kupnino. Ne gre torej za jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine v pogodbi iz leta 1991. Ker je tožbo spremenil sedem let po drugi prodaji, je njegova denarna terjatev zastarala. Pri oblikovanju drugega podrejenega jamčevalnega zahtevka je tožnik skladno s pravilom o vzajemnem vračanju prejetega v primeru razveze pogodbe upošteval tudi svojo obveznost. Ob toženkini obveznosti vrniti kupnino je zapisal svojo obveznost vrniti tovornjak in ponudil prevzem na svojem domu. Na tako uveljavljani tožbeni zahtevek je bilo sodišče vezano. Če bi ugodilo samo tistemu delu, ki zajema toženkino obveznost, bi odločilo drugače, kot zahteva tožnik in zato v nasprotju z načelom dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP.

Izrek

Revizija proti odločitvi o prvem podrejenem tožbenem zahtevku za zamenjavo motorja se zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo 1.933.363 SIT, prvi podrejeni zahtevek za zamenjavo motorja v tožnikovem tovornem vozilu z originalnim diesel motorjem znamke Mercedes in drugi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev (s popravnim sklepom popravljeno na razvezo) kupne pogodbe z dne 27.2.1991, vrnitev tolarske vrednosti 102.240 DEM (zaradi očitne pisne pomote v izreku navedeno le 140 DEM) kupnine s prevzemom tovornjaka na tožnikovem domu. Razlog za zavrnitev glavnega zahtevka je zastaranje odškodninske terjatve, razlog za zavrnitev obeh podrejenih zahtevkov iz naslova jamčevanja za stvarne napake pa tožnikova odsvojitev spornega tovornjaka med pravdo, zaradi česar tudi v primeru ugotovitve obstoja zatrjevane napake zahtevana odprava napake oziroma vrnitev kupnine ob prevzemu tovornjaka nista več mogoči. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi proti prvostopenjski sodbi in popravnemu sklepu zavrnilo in potrdilo obe izpodbijani odločbi.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijane odločbe, da se ob ugoditvi njegovi pritožbi hkrati ugodi primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Tožnik ponavlja svoje pritožbene trditve, da je sodišče vezano na dejanske navedbe pravdnih strank, ne pa njihovo pravno kvalifikacijo spora. Tožnik je zaradi stvarne napake v smislu 3. točke 479. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) uveljavljal zahtevke iz 488. člena ZOR, v tožbi najprej zamenjavo motorja z originalnim motorjem, kasneje tudi razdrtje pogodbe z vračilom kupnine, v vlogi z dne 5.10.2001 pa še denarni znesek, za kolikor je bil oškodovan. Ta zahtevek je mogoče pravno okvalificirati kot zahtevek za znižanje cene. Zato v vlogi z dne 5.10.2001 ni šlo za spremembo tožbe, saj gre po naravi še vedno za isti zahtevek, ki izvira iz naslova jamčevanja za napake. Tožnik se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da ni podal ustreznih dejanskih navedb za tako pravno kvalifikacijo. Znižanje cene pomeni, da bi morala tožena stranka (prav: tožeča) plačati manj, kot je dejansko plačala. To znižanje lahko uveljavlja kadarkoli, saj je bila tožba pravočasno vložena. Višino je tožnik sicer res nekoliko nerodno opredelil z razliko v ceni, za kolikor je bil prikrajšan pri prodaji, kar pa za pravno kvalifikacijo ni bistveno. Materialnopravno zmotno je stališče o zastaranju denarnega zahtevka. Pri zavrnitvi obeh podrejenih zahtevkov pa sta sodišči prezrli določbo 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri odtujitev stvari med pravdo ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Zato tožnik lahko še vedno vztraja pri podrejenih zahtevkih, za katera v samem pravdnem postopku ni pomembno, ali sta izvršljiva, saj je to stvar izvršilnega postopka. Vendar tožnik pojasnjuje tudi, da in zakaj sta oba podrejena zahtevka izvršljiva. Glede drugega podrejenega zahtevka ni bilo nobene ovire za ugoditev zahtevi za razdrtje pogodbe in za vrnitev kupnine. Če pa je imelo sodišče pomisleke glede prevzema oziroma vračila tovornjaka, bi lahko v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma bi morala toženka z nasprotno tožbo uveljavljati vračilo kamiona (oziroma plačilo njegove vrednosti). Čeprav tega ni storila, pa je to vprašanje lahko predmet posebne pravde za plačilo vrednosti kamiona, ki ga sedaj tožnik dejansko ne more več izročiti. V nadaljevanju tožnik utemeljuje tudi svoje stališče o utemeljenosti prvega podrejenega zahtevka za zamenjavo motorja in zaključi, da je zato materialnopravno zmotno stališče glede obeh podrejenih zahtevkov, da njuna izpolnitev objektivno ni več mogoča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija glede prvega podrejenega zahtevka za zamenjavo motorja v tovornem vozilu ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Sedanji prvi podrejeni zahtevek za zamenjavo motorja je bil glavni in takrat edini tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal v tožbi. Vložil jo je 13.9.1991 in v njej označil vrednost spora z zneskom 500.000 takratnih dinarjev, kar danes pomeni 5.000 SIT.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Spor zaradi odprave stvarne napake je premoženjske narave. Kadar tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnik uveljavlja tri različne zahtevke: dva iz naslova jamčevanja za napake z različno vsebino in enega denarnega iz naslova odškodnine. To pa pomeni, da je treba tudi v njegovi zadevi upoštevati sporno vrednost za vsakega od teh zahtevkov ločeno.

Ker revizijsko sporna vrednost prvega podrejenega zahtevka z oceno 5.000 SIT ne presega revizijskega praga, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena.

Glede glavnega denarnega zahtevka in drugega podrejenega zahtevka je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik tovorni avtomobil kupil pri toženki spomladi 1991; da je v tožbi z dne 13.9.1991 uveljavljal odpravo stvarne napake, ker naj v tovornem vozilu ne bi bil vgrajen zatrjevano izrecno dogovorjeni originalni diesel motor znamke Mercedes; da je kasneje podrejeno uveljavljal še drugi jamčevalni zahtevek za razdrtje pogodbe z zahtevano vrnitvijo kupnine in prevzemom tovornega avtomobila; da je z vlogo z dne 5.10.2001 sporočil, da je sporni tovornjak prodal že leta 1994 in ga nima več; da je v tej vlogi kot glavni tožbeni zahtevek postavil denarni zahtevek za plačilo 1.933.363 SIT, ki ga je utemeljil z dejansko podlago, da je bil ob prodaji v letu 1994 za tolikšen znesek oškodovan, ker je bila zaradi zatrjevane napake za toliko nižja kupnina.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre ob taki dejanski podlagi sedanjega glavnega denarnega zahtevka brez vsakega dvoma za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP: spremenjena sta tako sama vsebina tožbenega zahtevka kot tudi dejanska podlaga. Denarni zahtevek namreč temelji na drugem življenjskem dogodku, na tožnikovi prodaji tovornjaka v letu 1994. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da tožnik v zvezi s tem zahtevkom ni uveljavljal take dejanske podlage, ki bi omogočala pravno kvalifikacijo, da gre za denarni zahtevek iz naslova jamčevanja za napake v obliki znižanja cene po 2. točki prvega odstavka 488. člena ZOR. Tožnikovo revizijsko vztrajanje pri taki opredelitvi je zmotno. Ne gre za nekoliko nerodne razloge, kot skuša prikazati revizija. Tožnik je povsem jasno navedel, da uveljavlja razliko med ceno, ki jo je dosegel leta 1994 ob prodaji spornega tovornjaka z zatrjevano napako in ceno, ki bi jo dosegel, če te napake ne bi bilo. Nobena od njegovih trditev ne omogoča niti sklepanja, da zahteva znižanje cene iz kupne pogodbe iz leta 1991. Pravilni so torej razlogi obeh sodišč, da je tožnik v vlogi z dne 5.10.2001 spremenil tožbo in tudi, da je njegovi denarni zahtevek odškodninske narave. Ker je za svojo oškodovanje oziroma razliko v ceni zvedel že ob prodaji leta 1994, ko je zatrjevana škoda tudi nastala, je pravilna presoja obeh sodišč, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen, saj je tožnik odškodninski zahtevek uveljavljal s spremembo tožbe sedem let kasneje (367. člen ZOR). Zato je v tem delu materialnopravno pravilna tudi odločitev obeh sodišč o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka in zavrnitvi pritožbe proti tej odločitvi.

Neutemeljena je revizijska graja odločitve obeh sodišč o drugem podrejenem zahtevku za razvezo kupne pogodbe iz leta 1991 in posledično vrnitev kupnine ob izročitvi spornega tovornjaka. Pri svoji revizijski izpeljavi, da bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku v delu o razvezi pogodbe in vrnitvi kupnine, vprašanje vrnitve tovornjaka oziroma plačila njegove vrednosti pa naj bi bilo predmet odločanja v posebni pravdi, oziroma bi morala to toženka uveljavljati z nasprotno tožbo, tožnik prezre določbo prvega odstavka 2. člena ZPP. Po njej sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Te meje v skladu z načelom dispozitivnosti določi stranka sama, sodišče pa je na tožbeni zahtevek vezano. Njegova vezanost se kaže v tem, da stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala. Z v reviziji predlagano odločitvijo bi sodišče storilo prav to in bi zato kršilo načelo dispozitivnosti kot enega od temeljnih načel pravdnega postopka. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je tožnik pravilno oblikoval tožbeni zahtevek tako, da mora ob razdrtju pogodbe vsaka stranka prejeto vrniti, v obravnavanem primeru toženka kupnino, tožnik pa tovornjak (132. člen ZOR). Samo z ugoditvijo zahtevku za razvezo pogodbe tožnik ne bi dosegel učinkov, ki jih zasleduje, kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Samo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za vrnitev kupnine pa bi tožnik prejel več, kot je zahteval, saj njegov drugi podrejeni zahtevek pravilno upošteva tožnikovo vzajemno obveznost vrnitve tovornjaka. Za to obveznost tožnik sam priznava, da je glede na prodajo tovornjaka v letu 1994 ne more izpolniti. Ob izrecno uveljavljanem toženkinem ugovoru o nemožnosti izpolnitve tožbenega zahtevka sta se obe sodišči s tem vprašanjem oziroma vprašanjem izvršljivosti morali ukvarjati in sta o njem tudi pravilno odločili.

V tej zadevi ne more pripeljati do drugačne odločitve niti tožnikovo sklicevanje na 190. člen ZPP oziroma da odtujitev sporne stvari ni ovira za dokončanje pravde med istimi strankami. V takem primeru stranke praviloma spremenijo tožbo, kar je storil tudi tožnik, vendar po izteku zastaralnega roka. Da njegovo vztrajanje pri drugem podrejenem zahtevku ni utemeljeno, pa kaže tudi njegova nadaljnja revizijska izpeljava, da naj bi on utemeljeno zahteval vrnitev kupnine, toženka pa naj bi s posebno tožbo ali nasprotno tožbo utemeljeno zahtevala plačilo vrednosti tovornjaka, ki ga tožnik ne more več vrniti. Vsaj v grobem in ob upoštevanju tožnikovih koristi oziroma amortizacije v času tožnikove uporabe tovornjaka bi taka izpeljava pomenila, da nobeden ni dolžan drugemu vrniti oziroma plačati ničesar. To pa bi pripeljalo do enake situacije, kakršna je sedaj. Poleg tega revizijsko sodišče dodaja, da je nasprotna tožba zaradi pravila o vzajemnem vračanju prejetega iz tretjega odstavka 132. člena ZOR ustreznejša oblika. Toženka se je je tudi poslužila, saj je že ob prvotnem glavnem tožbenem zahtevku vložila eventuelno nasprotno tožbo, s katero je med drugim ugovarjala tudi plačilo amortizacije zaradi triletne rabe motorja (vloga z dne 26.10.1993). Kljub uveljavljanju nasprotne tožbe samo v primeru, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pa je bila eventuelna nasprotna tožba izločena in po pravnomočnosti sklepa o stvarni nepristojnosti odstopljena okrožnemu sodišču, ki je (eventuelni) nasprotni tožbeni zahtevek zaradi preuranjenosti zavrnilo. Glede na pojasnjeno so neutemeljene tudi sedanje tožnikove revizijske trditve, da toženka ni vložila nasprotne tožbe.

Tožnik neopredeljeno uveljavlja procesne kršitve. Če meri na 190. člen ZPP, se je v reviziji skliceval na materialnopravno vsebino te zakonske določbe, vendar neutemeljeno. Tudi pravila o spremembi tožbe sta obe sodišči pravilno uporabili.

Tožnikova revizija proti sklepu pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti popravnemu sklepu prvostopenjskega sodišča ni obrazložena. Revizijsko sodišče je glede tega dela revizije naredilo uradni preizkus in ugotovilo, da sta obe sodišči materialnopravna pravila o popravnem sklepu pravilno uporabili.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).