Jedro

Toženka je pred sodiščem prve stopnje navedla, da je treba upoštevati plačila, ki jih delavec ne bi imel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma konkretno za tožnico, da dela po podjemni pogodbi v času delovnega razmerja pri toženki ni opravljala, kar kaže, da je treba plačila po tej pogodbi upoštevati. Navedb tožnica ni konkretizirano zanikala oziroma ni podala navedb, da bi delo po podjemni pogodbi opravljala tudi, če bi bila v delovnem razmerju pri toženki, oziroma da ga je opravljala že prej. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da tožnica v času delovnega razmerja ni opravljala dela po podjemni pogodbi in ga zato ne bi, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, šteti za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v prvem odstavku točke III delno spremeni, tako da se v tem delu na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 12. 1. 2021 do 22. 9. 2021 priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa zavarovanja, ji za navedeno obdobje plačati mesečno nadomestilo plače v znesku 1.060,97 EUR po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 5. 2014, zmanjšano za denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in plačila po podjemni pogodbi v višini 49,96 EUR za januar 2021, 199,86 EUR za februar 2021, 200,15 EUR za marec 2021, po 199,86 EUR za april 2021, maj 2021 in junij 2021 ter 199,86 EUR za julij 2021, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila in ji plačati regres za letni dopust v znesku 682,83 EUR ter nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 1.000,00 EUR, vse v roku 8 dni; v presežku za 49,96 EUR za januar 2021, 199,86 EUR za februar 2021, 200,15 EUR za marec 2021, po 199,86 EUR za april 2021, maj 2021 in junij 2021 ter 199,86 EUR za julij 2021, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu, ter regres za letni dopust v znesku 1.317,17 EUR se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 14. 5. 2014, sodno razvezalo z dnem 22. 9. 2021 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 11. 1. 2021, temveč je trajalo do 22. 9. 2021; v presežku (vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja za dan 23. 9. 2021) je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za obdobje od 12. 1. 2021 do 22. 9. 2021 prizna delovno dobo, jo prijavi v vsa zavarovanja, ji plača mesečno nadomestilo plače v znesku 1.060,97 EUR po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 5. 2014, zmanjšano za denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v prihodnjem mesecu ter ji plača regres za letni dopust v znesku 2.000,00 EUR in nadomestilo za neizrabljeni letni dopust v znesku 1.000,00 EUR; v presežku (reparacija za dneva 11. 1. 2021 in 23. 9. 2021 ter razlika med prisojenim in vtoževanim nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Naložilo ji je, da plača denarno povračilo v znesku 5.304,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila; v presežku (zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od dneva razsoje do prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka) je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico plača pravdne stroške v znesku 879,02 EUR na račun sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka). Kot zavezanca za plačilo sodne takse je določilo toženko (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in posledično odločitev o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom v razveljavitvenemu sklepu in dejstev glede reparacije ter denarnega povračila ob sodni razvezi ni ugotavljalo. Dokazov ni izvajalo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Neutemeljeno ni upoštevalo plačil po podjemni pogodbi, pri čemer svojega stališča, da bi bila ta plačila izvršena, tudi če bi bila tožnica še zaposlena pri toženki, sploh ni utemeljilo. V zvezi s tem tožnica ni podala nobenih navedb niti o tem ni izpovedala kot niso izpovedali direktor toženke ali priče. Stališče je v nasprotju s sodno prakso (sodba in sklep VS RS VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015). Tožnica dela po podjemni pogodbi ne bi mogla opravljati, če bi bila še zaposlena pri toženki, zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije, kar je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Tožnica je tožbo spremenila na naroku dne 19. 1. 2022, tako da je konkretizirala denarni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust. Toženka je vse navedbe tožnice izrecno prerekala. Nobenih dejstev ni priznala. V zvezi z regresom za letni dopust sta stranki na naroku podali številne navedbe, ki jih sodišče prve stopnje ni vneslo v zapisnik. Tožnica je zahtevek konkretizirala prepozno, šele v novem sojenju. Ni podala nobenih navedb, zakaj bi bila upravičena do regresa za letni dopust v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje je storilo več kršitev določb pravdnega postopka. Poseglo je v toženkino ustavno pravico do izjave. V zvezi z denarnim povračilom ob sodni razvezi ni opredelilo števila plač, kar je materialnopravno zmotno (sodba VDSS Pdp 132/2016 z dne 7. 7. 2016). Ni upoštevalo izobrazbe tožnice, pri kateri ugotovljena invalidnost ni ovira za zaposlitev, da si tožnica ni dovolj prizadevala za zaposlitev in da se je po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti zaposlila v Republiki Avstriji, kjer so plače višje. Ni upoštevalo, da je v prvotnem postopku štelo, da je odpoved zakonita, niti da je bila tožnici izplačana odpravnina. Odpravnino bi moralo pobotati (sodba VDSS Pdp 766/2017 z dne 12. 10. 2017), saj je odpadla podlaga za njeno plačilo (sklep VS RS VIII Ips 170/2018 z dne 18. 6. 2019, sodba VS RS VIII Ips 48/2011 z dne 6. 2. 2012). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojeno reparacijo in denarnim povračilom ob sodni razvezi izvajalo dokaze; na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo vsa bistvena dejstva. Tožnica je podala navedbe, s katerimi je zahtevek utemeljila. Po prenehanju delovnega razmerja je bila brez dohodkov, kar je zanjo predstavljalo izjemno hudo situacijo. Po podjemni pogodbi je prejela manjše zneske; šlo je za delo, ki je odstopalo od njene izobrazbe. Opravljala ga je, ker je reševala svoj eksistenčni položaj. Manjše zneske bi lahko prejela ob zaposlitvi pri toženki. Da bi bila ovirana pri delu zaradi invalidnosti, je navedba, ki je toženka v dosedanjem postopku ni podala. Tožnica v Republiki Sloveniji ni našla nove zaposlitve, zato se je zaposlila v tujini. Delo je zahtevno z logističnega vidika in zaradi tujega jezika. Gre za delo pod nivojem dosežene izobrazbe. Dejstvo, da se je zaposlila in da je imela dohodke, je toženki v korist. Zahtevku iz naslova regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni ugovarjala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 244/2022 z dne 2. 6. 2022 delno spremenilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 107/2020 z dne 3. 2. 2022, izdano v prvotnem postopku, na katero se v pritožbi toženka neutemeljeno sklicuje. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v novem sojenju ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa oziroma da ni izvajalo dokazov. Na naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2023 je prebralo vse predložene listine pravdnih strank (A2 do A22 in B2 do B18) ter zapisnike o izpovedih strank in prič, kot je razvidno iz zapisnika z naroka.

7. Zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 16. 2. 2023 nima nobenih ugovorov (pooblaščenka toženke je zapisnik podpisala, ne da bi pravočasno ugovarjala). Kot določa 124. člen ZPP, imajo stranke pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (drugi odstavek); kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika; na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno (četrti odstavek). Navedeno pomeni, da so, ker morebitni ugovori na koncu zapisnika niso zapisani, toženkine pritožbene navedbe, da zapisnik ne vsebuje vseh podanih izjav strank, neupoštevne.

8. Sodišče prve stopnje pri odločanju o reparacijskemu zahtevku ni upoštevalo plačil po podjemni pogodbi, ki jih je imela tožnica v spornem obdobju (v višini 49,96 EUR za januar 2021, 199,86 EUR za februar 2021, 200,15 EUR za marec 2021, po 199,86 EUR za april 2021, maj 2021 in junij 2021 ter 199,86 EUR za julij 2021), čemur toženka v pritožbi utemeljeno oporeka. Že pred sodiščem prve stopnje je v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2022 navedla, da je treba upoštevati plačila, ki jih delavec ne bi imel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma konkretno za tožnico, da dela po podjemni pogodbi v času delovnega razmerja pri toženki ni opravljala, kar kaže, da je treba plačila po tej pogodbi upoštevati. Navedbe tožnica ni konkretizirano zanikala oziroma, kot utemeljeno navaja toženka v pritožbi, ni podala navedb, da bi delo po podjemni pogodbi opravljala tudi, če bi bila v delovnem razmerju pri toženki, oziroma da ga je opravljala že prej (ko je bila zaslišana kot stranka, je izpovedala, da je navedeno delo opravljala, ker je reševala svoj eksistenčni položaj in skušala pozitivno vplivati na svoje psihično zdravstveno stanje, kot je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi, sicer v delu, v katerem je navedlo razloge za prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da tožnica v času delovnega razmerja ni opravljala dela po podjemni pogodbi in ga zato ne bi, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, šteti za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP), kot pravilno opozarja toženka v pritožbi. Na podlagi tega dejstva bi prisojeno reparacijo pravilno znižalo za prejeta plačila oziroma bi zahtevek v višini prejetih plačil zavrnilo. Stališče, da se honorarji iz naslova pogodb civilnega prava upoštevajo, če gre za opravljanje dela, ki ga delavec sočasno z delom pri delodajalcu ne bi opravljal, je že zavzela sodna praksa (sodba in sklep VS RS VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015).

9. V zvezi z regresom za letni dopust tožnica ni podala nobenih navedb, zakaj bi bila upravičena do vtoževanega zneska v višini 2.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava, prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da je dolžan delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, je njen zahtevek utemeljen le do te višine oziroma, upoštevaje ugotovljeno delovno razmerje do 22. 9. 2021, v višini sorazmernega dela minimalne plače (četrti odstavek 131. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZPP); v presežku nad sorazmernim delom regresa v višini minimalne plače za leto 2021, ki znaša 682,83 EUR, zahtevek ni utemeljen (za 1.317,17 EUR) in bi ga sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na konkretizacijo zahtevka za plačilo regresa za letni dopust (in nadomestila za neizrabljeni letni dopust) niso utemeljene. Tožnica je tožbo spremenila najprej s pripravljalno vlogo z dne 19. 1. 2022; zahtevala je "obračun in izplačilo pripadajočih zneskov regresa letnega dopusta in izplačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust". Pravilno bi bilo, če bi sodišče prve stopnje v zvezi s tožbo s takšnim nekonkretiziranim (nedoločnim) zahtevkom zahtevalo popravo (prvi odstavek 108. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 180. člena ZPP), česar ni storilo, je pa tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) na naroku za glavno obravnavo v novem sojenju dne 16. 2. 2023 pozvalo, da navede znesek terjatev, ki jih vtožuje. Četudi je tako ravnalo v ponovljenem sojenju, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

11. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe je jasno razvidno, da znesek 5.304,85 EUR predstavlja pet plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo – v delu, v katerem je sodišče prve stopnje povzelo vsebino zahtevka iz naslova denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je v celoti ugodilo. Pri tej odločitvi je pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožničine zaposlitve (osem let in sedem mesecev), možnosti za novo zaposlitev (v tem okviru izobrazba ekonomski tehnik, starost 40 let, invalidnost III. kategorije, pa tudi dejstvo, da se je tožnica ponovno zaposlila, sicer v tujini – Republika Avstrija), okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (diskriminatorno ravnanje toženke ob podaji odpovedi) in pravice, ki jih je uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (šestmesečno prejemanje nadomestila za primer brezposelnosti). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnici reparacija, znižana za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti in plačila po podjemni pogodbi, prisojena za devet mesecev. Prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse (sodba in sklep VS RS VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017, sodba VS RS VIII Ips 22/2016 z dne 7. 6. 2016).

12. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje prisojenega zneska. Dejstvo, da je tožnica invalidka, samo po sebi zmanjšuje njene možnosti za novo zaposlitev, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njeno izpoved, ki jo je v obrazložitvi povzelo, da je na trgu delovne sile veliko oseb, ki iščejo zaposlitev s takšno izobrazbo, kot jo ima, s tolikšnimi ali večletnimi izkušnjami in je zato v konkurenci z drugimi iskalci manj uspešna; v Republiki Avstriji se je zaposlila, ker v Republiki Sloveniji ni našla zaposlitve, gre za opravljanje drugega, manj zahtevnega dela čistilke ("pod nivojem dosežene izobrazbe"). Dejstvo, da so plače (na splošno) v Republiki Avstriji višje kot v Republiki Sloveniji, ki ga toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navedla, za odločitev ni bistveno.

13. Sodišče prve stopnje pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno ni upoštevalo odpravnine, ki je bila na podlagi podane odpovedi izplačana tožnici. Pritožbena navedba, da je po pravnomočnosti sodbe Pd 107/2020 z dne 3. 2. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 244/2022 z dne 2. 6. 2022 odpadla podlaga za njeno plačilo (in sklicevanje na sklep VS RS VIII Ips 170/2018 z dne 18. 6. 2019 ter sodbo VS RS VIII Ips 48/2011 z dne 6. 2. 2012) ni bistvena, saj toženka pobotnega ugovora ni postavila.

14. Pritožbeno sodišče je delno utemeljeni pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da je reparacijski zahtevek v višini prejetih plačil po podjemni pogodbi in višji znesek, kot je sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021, zavrnilo (358. člen ZPP). V preostalem je, ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP; toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tožnica pa, ker njen kratek odgovor na pritožbo ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).