Jedro

Pravno podlago za odškodnino za že pretrpljeno in za bodočo nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 200. in 203. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Med služenjem vojaškega roka v vojašnici v Vipavi je tožniku s strehe enega od objektov v sklopu vojašnice z višine približno 10 m na glavo padel strešnik in ga hudo telesno poškodoval: utrpel je odprti impresijski zlom lobanje, v posledici tega pa telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah, za katere je zahteval 5.500.000 SIT denarne satisfakcije. Prvostopenjsko sodišče je odškodnino za njegovo nepremoženjsko škodo odmerilo na 4.200.000 SIT (1.600.000 SIT za že prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.200.000 SIT za že prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za strah) ter jo zmanjšalo za 564.597,20 SIT valorizirane zavarovalnine po zavarovalni pogodbi, na podlagi katere je premije plačevala tožena stranka. Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo ob obravnavi pritožb obeh pravdnih strank potrdilo.

Tudi sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata tožnik in tožena stranka. Oba v svojih revizijah uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzemata dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o intenziteti in trajanju bolečin in strahu, a jih pod pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) subsumirata diametralno nasprotno: tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine tako, da bi bilo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno, tožena stranka pa je prepričana, da je odškodnina, v kolikor presega 2.500.000 SIT, previsoka in predlaga njeno znižanje na naveden znesek.

Revizija vsake od pravdnih strank je bila vročena nasprotni pravdni stranki - ti odgovorov nista vložili - in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Odprt zlom, pri katerem je prišlo do vtisnjenja kostnega fragmenta velikosti 4 cm 1,5 cm globoko v lobanjo je zahteval nujno operacijo zaradi dekompresije vtisnjenega dela kosti ter prenehanja prehodnega draženja v področju motorične - precentralne možganske vijuge in prehodne desne hemipareze. Ob poškodbi je tožnik utrpel tudi pretres možganov, v posledici le-tega pa še postkomocijski sindrom. Zaradi zloma lobanje je trpel hude stalne bolečine 6 dni, občasne hude skupaj 6 do 7 dni, zmerno hude stalne bolečine skupaj 10 dni, zmerno hude občasne bolečine skupno tri tedne, lahke trajne bolečine skupaj en mesec in občasne lahke še dva do tri mesece, kasneje pa redkeje in pretežno v obliki tenzijskega glavobola. Zaradi pretresa možganov je kot simptome postkomocijskega sindroma trpel tri do štiri mesece glavobol ob fizičnih obremenitvah, ob izpostavljenosti sončni pripeki in ob spremembi vremena; poleg glavobola je trpel vrtoglavice, slabost, draženje na bruhanje in bruhanje, nihanje krvnega tlaka in pulza, izbruhe potenja, motnje spanja in povečano razdražljivost. V sledečem obdobju, ko je večina znakov postkomocijskega sindroma izzvenela, je trpel občasen zmeren glavobol tenzijskega izvora. Nevšečnosti med zdravljenjem so povezane predvsem z devet-dnevno hospitalizacijo (od tega šest dni na intenzivni terapiji), z urgentno operacijo v splošni omami, z aplikacijo analgetikov in antibiotikov ter s tri-mesečno antiepileptično zaščito, v času katere je bil tožnik podvržen nizu omejitev v vsakdanjem življenju, z izpostavljenostjo virom ionizirajočega žarčenja med RTG in CT preiskavami, z dvema pregledoma pri nevrokirurgu z EEG preiskavo in kontrolnimi pregledi pri izbranem zdravniku ter z nezmožnostjo opravljanja kakršnegakoli dela oziroma športno-rekreativne dejavnosti med pol leta trajajočim zdravljenjem. Tožnik je trpel intenziven strah pred hujšimi posledicami poškodbe; najhujši je bil med hospitalizacijo, intenziven je bil še prvi mesec antiepileptične terapije, in sicer predvsem kot strah pred morebitnim nastopom simptomatskih epileptičnih napadov, preostala dva meseca antiepileptične terapije pa se je ta strah ublažil in je izzvenel do zaključka zdravljenja. Tožnikova življenjska aktivnost je zaradi posledic poškodbe nekoliko (po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, temelječih na mnenju izvedenca, za 13 %) zmanjšana: za svoj poklic avtomehanika in strojnega tehnika je še vedno sposoben, a se mora pri njegovem opravljanju izogibati večjim fizičnim naporom in psihično zahtevnim opravilom, ki zahtevajo daljšo in intenzivno koncentracijo; zaradi kroničnega postkomocijskega sindroma trpi motnje koncentracije, razpoloženjske motnje z nagnjenostjo k depresivnosti in povečano utrudljivost, zaradi česar je omejen pri opravilih, pri katerih je potrebna večja in daljša zbranost, dvigovanje in prenašanje težjih bremen in podobno; od športno rekreativnih dejavnosti je ohranil le igranje malega nogometa, vse ostale dejavnosti pa je opustil zaradi bojazni pred epileptičnim napadom in ponovne poškodbe (zaradi katere pri športu in rekreaciji uporablja zaščitno čelado, kar je neprijetno in vzbuja pozornost); omejen je na področju družabnega življenja: ker ga moti močnejši ropot, trušč, gneča, bliskajoča svetloba in podobno, je omejen na umirjeno druženje (ne more npr. hoditi v disko), zaradi zmanjšanja zbranosti in hitre utrudljivosti ne zmore dalj časa brati ali spremljati televizije, zaradi povečane razdražljivosti pogosteje prihaja v interpersonalne konflikte. Zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče na te dejanske ugotovitve pri presoji materialnopravne pravilnosti odločitve nižjih sodišč v zvezi z višino odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo vezano. To hkrati pomeni, da ne more upoštevati nobene od tistih revizijskih trditev tožnika, s katerimi ta dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča dopolnjuje, npr. o tem, da tožnik ni sposoben poklica, za katerega se je izšolal in da se je moral prekvalificirati, da ga je strah, da bo izgubil službo, ker ga delodajalec zaradi slabega zdravja zaposluje le za določen čas, da zaradi zaposlitve za določen čas ne more najeti kredita za stanovanje in si zato težko ureja zasebno življenje, da trpi zaradi izostanka druženja z vrstniki, ki je bilo povezano predvsem z aktivnostmi, ki jih sedaj ne zmore več in podobno.

Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli, ki jih mora upoštevati sodišče, ko odloča o odškodnini za nepremoženjsko škodo, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu pri konkretnem oškodovancu in temelji na spoznanju, da vsakdo specifično dojema svojo telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod; na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvirje, ki jih določajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodnine zanje. Le tako določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Ta merila pa veljajo tudi za povrnitev bodoče nepremoženjske škode, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine, duševne bolečine in za strah pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivizacije višine odškodnine. Tožniku sta prisodili odškodnino, ki je primerna na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju posegov obeh vrst v njegovo telesno in duševno integriteto in ki ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem. Znesek 4.200.000 SIT, na kolikor je bila odmerjena denarna satisfakcija za vse uveljavljane oblike tožnikove nepremoženjske škode, je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje predstavljal 26,638 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Primerjava te odškodnine z odškodninami za primerljive škode pa ne utemeljuje ne zaključka o tem, da bi bila tožniku prisojena previsoka odškodnina, kot uveljavlja tožena stranka in tudi ne zaključka, da bi bila odškodnina prenizka, kot uveljavlja tožnik.

Ker sta obe reviziji neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).