Jedro

Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 6. 12. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Sodišči sta zaključili, da za tožnikovo tožbo niso izpolnjene procesne predpostavke, saj tožnik med kazenskim postopkom, kateremu očita prekomerno trajanje, ni vložil pospešitvenih pravnih sredstev po prvem odstavku 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), pri Državnem pravobranilstvu pa tudi ni vložil predloga za poravnavo po 19. členu ZVPSBNO.

4. S sklepom II DoR 26/2011 z dne 30. 6. 2011 je Vrhovno sodišče v tej zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbe ZVPSBNO.

5. Proti sklepu pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da je vložil tožbo na podlagi 26. člena Ustave RS in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in da je uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala le do 31. 12. 2006, ko ZVPSBNO še ni veljal. Kljub temu sodišči ugotavljata, da mu je bilo sodno varstvo zagotovljeno z ZVPSBNO, po katerem pa procesne predpostavke za vložitev tožbe niso izpolnjene. Povzema stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 in trdi, da je treba kot pravno podlago za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka uporabiti določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Ustave RS ter upoštevati sodno prakso ESČP. Stališče sodišč, da bi moral ravnati po določbah ZVPSBNO je nepravilno in nezakonito, saj stranke pred 1. 1. 2007 niso imele učinkovitih sredstev in instrumentov za zagotavljanje pravice do sojenja v razumnem roku. Predstavlja pa tudi prekoračitev tožbenega zahtevka, saj ni uveljavljal škode, ki mu je nastala po 31. 12. 2007. Določbe ZVPSBNO je treba uporabiti v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Sodišči pa teh določb zaradi opisanih kršitev nista uporabili. Zato se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti. Po njegovi oceni je potrebno ugotoviti kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ter ob smiselni uporabi določb ZVPSBNO ter sodne prakse ESČP odločiti o pravičnem zadoščenju.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožnik s tožbo, vloženo 27. 6. 2008, zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v kazenskem postopku, ki se je zoper njega vodil od leta 1994 pa do 6. 12. 2007, ko je bila na glavni obravnavi izdana zavrnilna sodba in ki je še isti dan postala pravnomočna. Odškodnino uveljavlja le za čas do 31. 12. 2006. 9. V zvezi s tožnikovimi zatrjevanji o pravni podlagi njegovega zahtevka revizijsko sodišče poudarja, da je ZVPSBNO v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja tudi tistih sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, pa ob začetku uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 še niso bili pravnomočno zaključeni. ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007. V okviru te odškodnine je prizadetim zagotovljena tudi odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (prim. 13. člen EKČP in četrti odstavek 15. člena Ustave), saj kršitev prve pravice pogojuje kršitev druge pravice in z njo nastale škode.

10. Tožnik se zmotno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, po kateri je treba v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO. Iz navedene odločbe sicer izhaja, da pri odločanju o odškodninskih zahtevkih, kakršne obravnava odločba - z izjemo določb ZVPSBNO, ki jih odločba omenja - ni treba uporabljati ZVPSBNO, niti tistih njegovih določb ne, ki kot predpostavko za odškodninsko tožbo predpisujejo vložitev pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO) in ne tistih, ki predpisujejo obvezen predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu (19. člen ZVPSBNO). Vendar ob tem ne gre prezreti, da se omenjena odločba Ustavnega sodišča nanaša le na zahtevke oškodovancev, katerim je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007 (prim. 17. točko navedene odločbe). Tožnik pa v to skupino oškodovancev ne sodi, saj je bil postopek, kateremu očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključen po 1. 1. 2007. Njegov odškodninskopravni položaj je zato v celoti zajet z določbami ZVPSBNO. Za ta zaključek ni pomembno, v katerem delu sodnega postopka – pred ali po 1. 1. 2007 je prišlo do nepotrebnega odlašanja. Nanj pa tudi ne more vplivati omejitev tožbenega zahtevka na povrnitev škode, nastale le do 31. 12. 2006. 11. Tudi ESČP razume določbe ZVPSBNO tako, da nudi odškodninskopravno varstvo tudi strankam sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, a ob uveljavitvi ZVPSBNO še niso bili pravnomočno zaključeni. Od strank teh postopkov zato zahteva, da se ravnajo po določbah ZVPSBNO in da pospešitvena in odškodninsko pravna sredstva, ki jih je uvedel ZVPSBNO, uveljavljajo pred vložitvijo pritožbe na ESČP (prim. odločitve ESČP v zadevah Nezirović proti Sloveniji, št. 16400/06 z dne 25. 11. 2008, Sobota proti Sloveniji, št. 36597/06 z dne 30. 8. 2011, Weiss proti Sloveniji, št. 37169/03 z dne 14. 2. 2012, Trgoagent d.o.o. proti Sloveniji, št. 3260/07 z dne 14. 2. 2012, Markovič in drugi proti Sloveniji, št. 3272/07 z dne 10. 7. 2012 ter tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011). Zahtevo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev, s katero ZVPSBNO v prvem odstavku 15. člena pogojuje dovoljenost odškodninske tožbe, je ESČP obšlo le v nekaterih zadevah prehodnega značaja. Po stališču ESČP pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO. V teh primerih po oceni ESČP postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi najverjetneje ne bi bil v celoti izpeljan pred zaključkom prekomerno trajajočega sodnega postopka (prim. sodbe ESČP v zadevah Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05 z dne 22. 6. 2010, Mramor proti Sloveniji, št. 31391/05 z dne 18. 1. 2011, Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04 z dne 18. 1. 2011, Maksimovič proti Sloveniji (št. 2), št. 31675/05 z dne 1. 2. 2011 ter tudi z zadnjo novelo ZVPSBNO-B, Uradni list RS, št. 38/12, dodani tretji odstavek 25. člena ZVPSBNO).

12. Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 6. 12. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

13. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrglo.

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da toženka sama krije svoje revizijske stroške.