Jedro

4. odst. tedaj veljavnega 266. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja v primeru kršitve pogodbene obveznosti, namreč določa, da stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožeči stranki le odškodnino iz naslova dodatnih vlaganj za zaščito nasada ter iz naslova izpada pridelka za leto 1992, ne pa tudi za leto 1993.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 3.640.148,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1992 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (razlika do zneska 7.674.625,00 SIT s p.p.) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.207.806,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2006 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da tožeči stranki ne dolguje ničesar in opozarja, da je bila folija s strani tožeče stranke reklamirana že v letu 1991; iz zapisnika o komisijskem ogledu z dne 16.8.1991 izhaja, da si je komisija ogledala 5 ha nasada jagod in ugotovila, da se folija na tej površini viha in trga (razpada) in ne služi več svojemu namenu. Komisija je zaključila, da folija razpada zaradi njene slabe kvalitete in da bo najbrž razpadala še nadalje. V zvezi s takšnim dejanskim stanjem je bila tožena stranka že v letu 1991 pripravljena tožeči stranki dobaviti novo kvalitetno folijo, vendar slednja ponudbe tožene stranke ni sprejela. Predvsem je pomembno vedenje tožeče stranke o tem, da bodo škodljive posledice, v kolikor ponudbe ne sprejme, zanjo v vsakem primeru nastale, to pa izhaja že iz zgoraj navedenega zapisnika. Kljub takšni gotovosti o nastanku bodočih posledic pa tožeča stranka ponudbe za novo folijo ni sprejela. Po prepričanju tožene stranke je odločilen trenutek ugotovitve o škodnem dogodku datum 14.8.1991. V kolikor bi tožeča stranka že tedaj pristala na ponudbo tožene stranke za dobavo nove folije in bi jagode še v istem letu (torej 1991) posadila znova (tj. uničila prvotni nasad in jagode posadila znova), bi bil pridelek tožeče stranke v letu 1992 neokrnjen. V tem primeru bi bila tožeča stranka sicer upravičena do povračila škode iz naslova stroškov novih sadik jagod, ki so tedaj znašali cca 400.000,00 SIT, vendar pa te škode tožeča stranka ni uveljavljala. Glede na to je neutemeljen zaključek sodišča, da je tožeča stranka lahko (šele!) v letu 1992 ugotovila, da je zaradi razpadajoče folije pridelek bistveno manjši. Odškodnina iz naslova dodatnih vlaganj v zaščito nasada iz leta 1991 in 1992 ter izpada pridelka za leto 1992 zato ne more biti utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Za ugotovitev višine škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi po toženi stranki dobavljene nekvalitetne folije za zaščito nasada jagod, je v obravnavani zadevi izvedensko mnenje po naročilu sodišča dne 25.4.2006 izdelala B. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v celoti temeljilo na tem mnenju in očitno je, da ga sprejema tudi tožena stranka; iz njega izhajajo ugotovitve, ki jih je v izpodbijani sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje: da na obstoječem nasadu sporne folije ni bilo mogoče zamenjati z drugo folijo; da bi bila škoda manjša, če bi tožeča stranka potem, ko sta pravdni stranki na ogledu dne 14.8.1991 skupno ugotovili, da folija zaradi slabe kvalitete razpada, uničila nasad jagod in naslednje leto posadila novega. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka navedeno mnenje sedaj interpretira po svoje, ko trdi, da bi tožeča stranka morala po opravljenem komisijskem ogledu dne 14.8.1991 sprejeti ponudbo tožene stranke za dobavo nove folije in jagode še v istem letu (torej v letu 1991) posaditi znova, s čimer bi bil po njenem mnenju pridelek jagod v letu 1992 neokrnjen. Gre za to, da izvedenec ni ugotovil, da bi prihajala posaditev novega nasada jagod v poštev že v letu 1991, ampak šele v letu 1992, pripravljenost tožene stranke za dobavo nove folije v letu 1991 (po komisijskem ogledu) pa je bila tedaj nakazana v smeri nadomestitve stare, poškodovane folije z novo, za kar pa je izvedenec jasno ugotovil, da takšna rešitev ni prihajala v poštev, ker preko rastočega nasada ni možno ponovno položiti folije (postopek zasaditve je tak, da se najprej položi folija, nato pa izžgejo ali izrežejo odprtine, v katere se posadijo sadike jagod).

Po mnenju pritožbenega sodišča je mogoče na tožečo stranko nasloviti očitek, da kot strokovnjak na področju pridelave jagod ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje le v toliko, kot je to v obravnavanem primeru ugotovil izvedenec, in sicer, da ni po 16.8.1991 nasada jagod uničila in ob uporabi nove, kvalitetne folije v naslednjem letu, tj. v letu 1992, posadila novega; 4. odst. tedaj veljavnega 266. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja v primeru kršitve pogodbene obveznosti, namreč določa, da stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožeči stranki le odškodnino iz naslova dodatnih vlaganj za zaščito nasada ter iz naslova izpada pridelka za leto 1992, ne pa tudi za leto 1993. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).