Jedro

Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.

Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

Iz podatkov spisa izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati.

Sodišče je v skladu z 253. členom ZPP tisto, ki odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno ali tudi pisno pred obravnavo. Zakon pisno ekspertizo določa le kot alternativo, vendar je v praksi pravilo, zlasti v zadevah, ki niso preproste, zato je bilo v obravnavani zadevi smiselno, da je sodišče najprej pridobilo pisno mnenje. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje pri mnenju sodelujoče izvedence še zaslišalo, s čimer je ustrezno varovalo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in pravico strank do izjave. Izvedenci so tekom zaslišanja podrobneje pojasnili svoja strokovna stališča. S tem niso podali novega izvedenskega mnenja, kot očita tožena stranka, temveč so z dodatnimi pojasnili razjasnili svoje pisno podano mnenje oziroma odgovarjali na konkretnejša vprašanja, tako sodišča prve stopnje, kot pravdnih strank; pisno in ustno podano mnenje tako tvorita celoto.

Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen).“ Nadalje, „presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajoč težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje.“ Ključno vprašanje v zadevi je, ali bi opuščeno ravnanje tožene stranke (pravočasen transport) lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu preprečilo smrt pokojnega svojca. Odgovor je pritrdilen.

Pokojni svojec bi ob pravilnem ravnanju tožene stranke realno imel več možnosti za preživetje kot za smrt; zato je opustitev pravilnega ravnanja utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka). Pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo (zagotovitev pravočasnega transporta v ustrezni medicinski center, do katerega ni prišlo zaradi napačne diagnoze) in posledico, smrtjo svojca tožnic in tožnika, je tako tudi po oceni višjega sodišča podana.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, sodba se v V. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu ( I., II., III., in IV. točka izreka) potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni prvi tožnici plačati 21.238,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje do plačila, drugi tožnici, tretji tožnici in četrtemu tožniku pa vsakemu 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje do plačila. Kar so tožnice in tožnik zahtevali več (vsak še plačilo materialne škode v višini 20.000,0o EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. 1. 2012 do 2. 4. 2015), je zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 14. 1. je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnicam in tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 8.899,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem povrniti stroške za izvedensko mnenje v višini 358,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se laično pritožujejo tožnice in tožnik in sicer zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na materialno škodo, razveljavi in dopolni dokazni postopek, oziroma, odpravi pomanjkljivosti in s sodbo samo odloči. Podredno predlagajo, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na materialno škodo, razveljavi in zadevo vrne v obravnavo sodišču prve stopnje v ponoven in dopolnjen dokazni postopek. Navajajo, da je v 23. odstavku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da v spisu ni vloženih izpiskov prometa pokojnikove bančne kartice. To se jim zdi grozljivo, saj so tožnice in tožnik že leta 2017 pokojni sodnici na eni od obravnav predali prav to dokumentacijo. Med svojim pričanjem so se na dokumentacijo sklicevali, saj vedo, da so jo oddali sodišču kot dokaz, sodišče prve stopnje pa jih ni opozorilo, da je v spisu ni. Ni njihova krivda, da so se stvari, ki so bile vložene pred petimi leti, izgubile. Želijo le pravično sodbo, ki bo upoštevala vse dokaze in dejstva, ki so jih predložili že na začetku tega procesa. Če sodišče želi dodatno preverjanje bančnih izpiskov, so voljni sodelovati s sodiščem oziroma sodniško odredbo, da se preveri vsa nakazila, ki jih je imel pokojnik v času njegovega življenja. Sami, brez odredbe sodišča, tega od banke toliko let po smrti pokojnika žal ne morejo pridobiti. Koliko je pokojnik kateremu od svojcev nakazoval, je razvidno iz bančnih izpiskov iz leta 2017. Tožnice in tožnik so na sodišču navajali znesek 250,00 EUR mesečno po družinskem članu, vendar je znesek, ki je viden pri nakazilih, precej višji. Pokojnik je bil družinski človek, ki je ves denar vedno namenil družini. Drugi tožnici je v času študija denar dajal v gotovini ali pošiljal z vrednostnimi pismi. Tretji tožnici je denar nakazoval in dajal na roko. Glede na socialno stanje tožnic in tožnika je jasno, da bi plača pokojnika za njih pomenila preživetje. Kot dokaz, da so že leta 2017 pridobili izpiske bančnih transakcij pokojnika in jih predali sodišču prve stopnje, prilagajo tudi izpis izmenjave elektronskih sporočil z bančno uslužbenko gospo A. A. ki je že več let upokojena. Glede na dejstvo, da v spisu manjka precej dokazov, prilagajo še račune, ki so jih imeli v zvezi s primerom in pogrebom, in sicer račune za izdelavo nagrobnega spomenika v višini 7.512,75 EUR, za ekspertno mnenje dr. B. B. in za sodnega tolmača C. C. Slednji račun lahko sodišče zahteva od njihovega odvetnika, saj je v njegovem spisu, ne da pa jim možnosti, da ga pridobijo. Navedene stroške naj sodišče upošteva skupaj z ostalimi stroški. Navajajo še, da pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane sodbe dejansko ne omogoča preizkusa, zato jim omejuje učinkovito varstvo pravic, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

4. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v skupni višini 81.238,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnicam ter tožniku naloži v nerazdelno plačilo pravdne ter pritožbene stroške tožene stranke, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede prisojene nematerialne odškodnine oprlo zlasti na posamezne izpovedbe članov izvedeniške komisije, ki so v okviru zaslišanj podajali pojasnila v zvezi s pisno podanim izvedenskim mnenjem. Pisno izvedensko mnenje pa je le omenilo in ga povzelo v nebistvenem delu. Sodišče prve stopnje je tako zlasti na podlagi posameznih izpovedb članov izvedeniške komisije, iztrganih iz konteksta celotnega opravljenega izvedenskega dela komisije, ocenilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z medicinsko doktrino in da ni ravnala strokovno. Toženi stranki s strokovnega medicinskega vidika ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. Dejansko stanje je nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, in sicer zlasti zaradi: 1. neupoštevanja pridobljenega pisnega mnenja sodnih izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, 2. neupoštevanja pisnega mnenja izrednega strokovnega nadzora in 3. zaradi iz konteksta izvzetih izjav sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so sodni izvedenci podali pisno izvedensko mnenje, ki ga v okviru svojega zaslišanja niso spremenili in pri katerem so celo izrecno vztrajali. Izpovedb sodnih izvedencev na zaslišanju ni možno štetih kot novih, samostojnih izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je pisno izvedensko mnenje omenilo le na enem mestu in se do tega dokaza ni v ničemer opredelilo, medtem ko je glede zaslišanj sodnih izvedencev, ki jih je sicer napačno poimenovalo kot njihova ustna mnenja, izrecno navedlo, da jih sprejema kot pravilna in strokovna. Sodišče prve stopnje je izpustilo bistveni del pisnega mnenja, povzelo pa del, za katerega je zmotno menilo, da podpira sodno odločitev. Temu ni tako, saj tudi iz povzetega dela pisnega mnenja izhaja, da toženi stranki ni moč očitati protipravnega ravnanja. Iz citiranega dela pisnega mnenja namreč izhaja, da sploh ni mogoče ugotoviti, kdaj je nastal verjetni vzrok srčnega zastoja pokojnega, to je tromboza v stentu. Izvedenci so dopustili možnost, da je srčni zastoj nastal kasneje, ob šoku in odpovedovanju organov, torej zunaj sfere predhodnih potencialno neskrbnih ravnanj in postopkov zdravljenja medicinskega osebja tožene stranke. Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja ključna ugotovitev, da zaposlenim zdravstvenim delavcem tožene stranke ni mogoče očitati, da niso ravnali v skladu z zahtevano skrbnostjo. Sodni izvedenci so v svoja mnenja zapisali celo, da sploh ni določno in dokončno znan vzrok srčnega zastoja pokojnega svojca tožnic in tožnika. Le verjetno naj bi bila to tromboza v stentu, ki pa bi lahko nastopila tudi kasneje, pri čemer pa bi lahko bila domnevno, poleg kardiogenega šoka, vzrok smrti tudi okužba. To, da zdravstveno osebje tožene stranke ni prepoznalo predhodnih znakov tromboze stenta, zaradi česar posledično niso ravnali strokovno pravilno, sploh ni z gotovostjo izkazan vzročno posledični razlog smrti. Zato je bilo v danih okoliščinah ravnanje zdravstvenega osebja tožene stranke strokovno pravilno in v skladu z medicinsko doktrino ter predpisanimi postopki.

Nadalje, sodišče prve stopnje je povsem spregledalo in se z ničemer ni opredelilo do zapisnika in mnenja izrednega strokovnega nadzora Odbora za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Ta dokaz je v spis predložila tožena stranka, vendar to ne zmanjšuje dejstva strokovnosti in nepristranskosti predmetnega pisnega mnenja glede razjasnitve (ne)pravilnosti in (ne)strokovnosti ravnanj medicinskega osebja tožene stranke. To mnenje brez sence dvoma odgovarja na nekatera ključna strokovna vprašanja za razjasnitev dejanskega stanja. Dokazna moč in verjetnost tega mnenja je na isti ravni kot v sodnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje, saj je izredni strokovni nadzor izvedel od tožene stranke neodvisen in prav za takšne primere ustanovljen organ pri strokovni zdravniški organizaciji. Dodatno težo mnenju daje okoliščina, da je bilo pridobljeno davno preden so se tožnice in tožnik obrnili na toženo stranko s kakršnimkoli zahtevkom in kar tri leta preden je bila vložena tožba zoper toženo stranko. Narejeno je bilo le pet mesecev po zdravljenju in smrti pokojnega svojca, ko so se vsi zaslišani in v primer vpleteni še sveže spominjali dogodkov ob zdravljenju. Gre za najbolj natančen in verodostojen opis dejanskega stanja v zvezi s predmetno zadevo. Iz mnenja izhaja, da je bilo zdravljenje pokojnega svojca popolnoma v skladu z veljavno doktrino in sodobnimi evropskimi smernicami zdravljenja bolnikov z NSTEMI, saj je obsegalo ustrezna zdravila in zgodnjo koronarno intervencijo tarčne lezije na DKA. Nadalje iz predmetnega mnenja izhaja, da je v večernih urah brez svarilnih simptomov nenadoma nastal srčni zastoj zaradi prekatne fibrilacije in da je bilo ukrepanje popolnoma v skladu s sodobnimi priporočili zdravljenja. Komisija je v svojem mnenju tudi napisala, da ker pri bolniku po oživljanju ni bilo dviga veznice ST v EKG, ne moremo govoriti o akutnem koronarnem sindromu z dvigom veznice ST (STEMI)) in potrebi po takojšnji premestitvi in koronarni intervenciji. Iz mnenja izhaja tudi, da je pri trombozi v stentu pojav smrti in obsežnega miokardnega infarkta prisoten v 87 %. Pomembna je tudi ugotovitev, da je bil pokojni svojec večletni kadilec, ki je imel številne dejavnike za aterosklerozo in koronarno bolezen srca, saj je imel arterijsko hipertenzijo in znano dislipidemijo. Sodišče prve stopnje je več kot očitno v celoti spregledalo zgoraj navedena pravno pomembna dejstva in okoliščine, tako zdravstvenega stanja pokojnega sorodnika tožnic in tožnika, kot tudi strokovne ugotovitve, da je preživetje bolnikov, kot je bil pokojni svojec, izredno majhno, saj smrtnost nastopi v kar 87 %.

Tožena stranka izpostavlja tudi, da so izjave sodnih izvedencev, ki so jih podali na zaslišanju, izvzete iz konteksta. Izvedenka doc. dr. D. D., dr. med., je v okviru svojega zaslišanja izrecno izpovedala, da je tožena stranka ravnala ustrezno glede na trenutno situacijo in medicinsko presojo, ki jo je sprejela v danem trenutku in s tem potrdila pisno izvedensko mnenje, pod katerega se je podpisala. Izpovedb sodnih izvedencev v okviru njihovega zaslišanja na obravnavi ni možno šteti kot novih, samostojnih izvedenskih mnenj, ne da bi pri tem upoštevali pisno izvedensko mnenje, ki so ga podali in ga niso preklicali ali se od njega kako drugače ogradili. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napisalo, da ustna mnenja izvedencev sprejema kot pravilna in strokovna, iz česar izhaja, da jih je štelo kot samostojna nova izvedenska mnenja, ne pa kot dodatne obrazložitve podanega pisnega mnenja. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo tudi dejstvo, da so člani izvedenske komisije podali pojasnila na pamet in po spominu, ne da bi imeli pred sabo celotno medicinsko dokumentacijo ter potrebni čas za natančen pregled, kot so to možnost imeli pri podaji pisnega izvedenskega mnenja. Prav tako niso imeli možnosti medsebojnega interdisciplinarnega posvetovanja, glede na to, da gre za kompleksna strokovna medicinska vprašanja, ki obsegajo področja različnih specialističnih medicinskih strok. Ustnim pojasnilom zato ni možno pripisati teže, kot jim jo je pripisalo sodišče prve stopnje.

5. Glede zaslišanja izvedenke doc. dr. D. D. dr. med., tožena stranka opozarja, da je bila večina vprašanj izvedenki hipotetičnih. Izvedenka je na takšna vprašanja sicer res podala odgovore, vendar je vseskozi izpostavljala konkretno dejansko stanje v zvezi s pokojnim svojcem in njegovim zdravljenjem, ki ga je brez sence dvoma ocenjevala kot primerno in strokovno. Na izrecno vprašanje, ali ocenjuje, da je tožena stranka glede na trenutno situacijo in medicinsko presojo ravnala ustrezno, je odgovorila pritrdilno. Tožena stranka izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje nepopolno povzelo izjavo izvedenke, da je možno pri osebi z vstavljenim stentom ob srčnem zastoju pomisliti na trombozo stenta, ki je najverjetnejši vzrok zastoja, saj je izpustilo, da je izvedenka hkrati tudi izpovedala, da na to niso pomislili, ker v EKG ni bilo sprememb, ki bi bile za to najbolj značilne. Poleg tega je ista izvedenka na zaslišanju tudi izpostavila, da če bi bila vzrok za zastoj srca zapora žilne opornice, bi se v EKG pričakoval dvig ST spojnice. Takoj zatem je še na vprašanje, ali bi bilo mogoče pomisliti, da je prišlo do zapore stenta brez dviga ST spojnice, odgovorila, da je to „zelo malo verjetno“. Poleg navedenega je izvedenka na izrecno vprašanje, ali iz medicinske dokumentacije po reanimaciji izhaja zapora stenta, odgovorila, da ne izhaja. Na vprašanje ali iz medicinske dokumentacije izhaja dvig veznice ST, je prav tako odgovorila, da ne izhaja. Iz njene celotne izjave ni razvidno, da bi izvedenka kakorkoli obremenila toženo stranko v smislu, da bi njeno zdravstveno osebje, kljub odsotnosti kliničnih znakov glede zapore stenta, moralo pomisliti na zaporo stenta in temu primerno prilagoditi postopke zdravljenja.

Glede izjav izvedenca prof. dr. E. E., dr. med., tožena stranka navaja, da je navedeni sicer res izpovedal, da lahko pride do zapore stenta tudi tako, da v EKG-ju ni dviga ST spojnice, vendar je ob istem zaslišanju tudi izpovedal, da ne gre za visok odstotek takšnih primerov in ob tem vztrajal, da je najbolj zanesljiv znak v EKG dvig ST spojnice. Tudi on je na izrecno vprašanje, ali iz medicinske dokumentacije izhaja dvig spojnice ST, odgovoril, da ne izhaja.

Glede sklicevanj sodišča prve stopnje na izjave zdravnika dr. F. F., da bi imel pacient večje možnosti preživetja, to je med 50 in 55 %, če bi bila izvedena konkretna terapija s koronografijo, tožena stranka izpostavlja, da je sklicevanje na takšno izjavo neverodostojno. Dr. F. F. je bil zaslišan kot priča tožnic in tožnika in ne kot izvedenec. Na zaslišanju je podal omalovažujočo izjavo, da so bolnišnice, kot je tudi zdravstvena ustanova tožene stranke, zelo nevarne bolnišnice, da se lokalna skupnost slepi s tem, da ima bolnišnico, medtem ko je po njegovem mnenju varnost zagotovljena samo v dobrem centru, ki ima velik volumen. Očitno torej le v UKC Ljubljana, kjer sam dela. Poleg tega je prof. dr. E. E. izpovedal, da četudi bi bil pokojni svojec prepeljan v dober center, ki ima velik volumen, ne bi preživel. Tudi citiranje posameznih izpovedb izvedenke dr. G. G., dr. med., je izvzeto iz celotnega konteksta njenega pričanja. Izvedenka je sicer res izpovedala, da je bila zmota, da pokojnika niso čim prej poslali v Ljubljano, vendar je tudi izjavila, da bi bil bolnik noč po srčnem zastoju zelo težko transportabilen v UKC Ljubljano, kjer bi lahko naredili koronografijo. Nadalje, navedeno ocenjuje, ker bi ga sam transport (helikopter ali reševalno vozilo) ogrožal, „ker je bil na vsej tej terapiji“. Dobra odločitev je bila, da se pacient stabilizira, lahko bi umrl med transportom. Iz ustnih izpovedb sodnih izvedencev po mnenju tožene stranke ne izhaja, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju z medicinsko doktrino.

Nadalje, glede nekaterih drugih okoliščin dejanskega stanja navaja, da iz zdravstvene dokumentacije nikjer ne izhaja, da je pokojni svojec ob smrti drugega pacienta, čakajoč na hodniku, potožil sestri, da ima bolečine v prsih in jo prosil za Nitroligual. Nikjer v zdravstveni dokumentaciji ni zabeleženo, da bi pokojni svojec kadarkoli zdravstvenemu osebju tožene stranke omenil, da ima bolečine v prsih, kaj šele, da bi zaprosil za zdravilo Nitroligual in ga s strani medicinskega osebja tudi dobil. Takšne ugotovitve sodišča so tudi življenjsko nelogične. Srčni bolnik, ki bi se počutil slabo in bi tarnal o bolečinah v prsih, zagotovo ne bi stal in čakal na hodniku, da bolečine popustijo, ampak bi se nahajal v postelji, boječ se za lastno življenje. Izpovedbam tožnic, ki so zainteresirane za ugoden izid odškodninske pravde, ne gre verjeti. Zgovorna je obrazložitev sodišča, ko vnaprej očita toženi stranki, da je imela možnost predlagati zaslišanje medicinske sestre, ki naj bi ji pokojni svojec potarnal o bolečinah. Očitno sodišče prve stopnje tudi samo dvomi v svoje ugotovitve. Tožena stranka je takšne izjave v postopku večkrat zanikala, neresničnost takšnih izjav pa izhaja tudi iz pisnega mnenja izvedenske komisije in pisnega mnenja Komisije za izredni strokovni nadzor. Če je sodišče verjelo izpovedbi tretje tožnice, da ji je njen pokojni oče po telefonu rekel, da ga boli srce, sestre pa mu nočejo dati Nitrolinguala, od kod sodišču prve stopnje ugotovitev, da je to pršilo dobil od medicinske sestre, ki mu ga po izjavi hčerke, kateri sodišče verjame, ni hotela dati, in ne od hčerke zdravnice, kar trdi tožena stranka. Ob vsem tem pa sodišče prve stopnje še citira izjavo zdravniške sestre H. H., da ji je pokojni svojec na njeno vprašanje, od kod mu Nitrolingual sprej, odgovoril, da od hčerke zdravnice. Prav tako ni nobenih dokazov o tem, da je pokojni svojec komurkoli od zdravstvenega osebja govoril o bolečinah v prsih. Nikjer v zdravstveni dokumentaciji to ni zabeleženo. Ob sprejemu v zdravstveno ustanovo je celo zabeleženo, da ne navaja bolečin v prsih. Izjavam tožnic, ob vseh ostalih izvedenih dokazih, ki kažejo nasprotno, enostavno ne gre verjeti.

Očitek sodišča, da tožena stranka ni bolj pogosto delala določenih EKG posnetkov, da bi se s tem razbremenila odgovornosti, je brezpredmeten. Izvedenci so v svojem izvedenskem mnenju podali strokovno ugotovitev, da je tožena stranka ravnala z vso potrebno skrbnostjo, kamor je šteta tudi intenzivnost diagnostičnih preiskav z EKG.

Glede zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka navaja, da razlogi sodišča v izpodbijani sodbi pravzaprav izhajajo iz tega, kaj bi tožena stranka lahko še vse naredila, pa ni naredila, pri čimer je sodišče prve stopnje očitno spregledalo dejstvo, da razvoj sodobne medicine in znanosti praktično nima meja. Neuporaba vseh možnih diagnostičnih in drugih postopkov zdravljenja, ki jih v danem času omogoča medicinska znanost, ne pomeni, da je s tem na strani zdravnika ali zdravstvene ustanove podana protipravnost ravnanja. Mejo protipravnosti je treba presojati z vidika realnih okvirov zmožnosti in ne z vidika teoretičnih in hipotetičnih izhodišč, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

6. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 1. 2022. Navaja, da je izpodbijani sklep o stroških postopka najmanj preuranjen, če ne že napačen, saj sodba sodišča prve stopnje še ni postala pravnomočna.

7. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnic in tožnika in priglasila stroške pritožbenega postopka. Tožnice in tožnik na pritožbo tožene stranke niso odgovorili.

**_Presoja utemeljenosti pritožb_**

8. Pritožba tožnic in tožnika je utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 14. 1. 2022. O pritožbi tožnic in tožnika

9. Tožnice in tožnik so v tožbi zatrjevali, da jim je nastala materialna škoda, saj jih je pokojni svojec preskrboval in preživljal, vsakemu od njih je mesečno namenil 250 EUR. Ocenili so, da so zaradi izgubljenega preživljanja utrpeli materialno škodo vsak najmanj v višini 20.000 EUR.

10. Tožnice in tožnik v pritožbi vztrajajo, da je pokojni svojec ves svoj denar namenjal družini in da jim je denar (najmanj 250 EUR oziroma še več, kar izhaja iz bančnih nakazil) dajal v gotovini ali nakazoval. Izpostavljajo, da v spisu ni dokumentacije, ki so jo tekom postopka vložili v spis, konkretno, izpiskov prometa bančne kartice, s katerimi so dokazovali, kako visoke zneske je kateri od tožnic nakazoval pokojni svojec. Sodišču prve stopnje v laični pritožbi očitajo pomanjkljivo materialno procesno vodstvo glede pomanjkljive vloge.

11. Obravnavana zadeva poteka zaradi smrti bližnjega, s katerim so bili tožnice in tožnik tesno čustveno povezani. Glede na naravo zadeve, je do neke mere razumljivo, da je bilo težišče razpravljanja v zadevi na vzročni zvezi kot eni od predpostavk za odškodninsko odgovornost, saj se je velika večina trditev kot tudi dokaznega gradiva obeh strank postopka nanašala na ta predmet obravnave. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila zahtevkom za premoženjsko škodo tekom postopka tako posvečena minimalna pozornost (na primer, velika večina zaslišanja tožnic je bila osredotočena na dokazovanje, povezano z zahtevki za nematerialno škodo), enako velja za obrazložitev zavrnitve teh zahtevkov.1 Višje sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega dela zahtevka še niti ni poglobljeno vsebinsko obravnavalo.

12. Iz obrazložitve v 24. točki izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnic in tožnika zahtevke zavrnilo z utemeljitvijo, da zgolj iz v spis vloženega obračuna plače za december 2011 (plača 1.500,94 EUR) ni moglo sklepati, komu in koliko od tega zneska je pokojni svojec nakazoval. Nadalje, da verjame tretji tožnici, da je pokojni poskrbel za nakup določenih stvari ob rojstvu, preuredil stanovanje, počitniško hišico v Bosni in Hercegovini, ni pa moglo z zadostno stopnjo prepričanja sklepati o tem, da je pokojni vsak mesec vsakemu od tožnikov namenil znesek 250 EUR, saj tožnice in tožnik niso predlagali vpogledov v bančne izpiske, da bi sodišče lahko objektivno sklepalo o rednem nakazovanju dela prihodka pokojnega svojca. Izpostavi, da je tretja tožnica sicer izpovedovala, da je pokojni svojec obema sestrama kaj nakazal, vendar ti izpiski sodišču niso bili predloženi, zgolj na podlagi izpovedb pa sodišče o tem dejstvu ni moglo sklepati z zadostno mero prepričanja.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje trditve tožnic in tožnika o tem, da jim je pokojni svojec mesečno namenjal znesek 250 EUR, tolmačilo zelo ozko, in sicer v smislu, da jim je ta znesek nakazoval. V povezavi s tem je kot edini merodajen dokaz štelo bančne izpiske, ki bi to dejstvo objektivno potrdili. Navedeno razumevanje je napačno. V skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako imenovana prosta dokazna ocena pomeni, da izbor dokazov ni niti omejen niti da imajo posamezni dokazi a priori večjo težo. Z drugimi besedami, v konkretnem primeru bančni izpiski (posebej ob navedbah, da je pokojni tožnicam in tožniku namenjal mesečni znesek) nimajo avtomatično večje teže od dokaza z zaslišanjem strank, saj nimajo na primer statusa javne listine (224. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer tudi navedlo, da zgolj na podlagi izpovedb o dejstvu nakazovanja denarja ni moglo sklepati z zadostno mero prepričanja, vendar tega ni v ničemer dodatno pojasnilo, zato je ta obrazložitev vsebinsko prazna. Skrbnost dokazne ocene v delu, ki se tiče vsakega dokaza posebej, v primeru ocene izpovedb o nakazovanju denarja terja navedbo logično prepričljivih in življenjsko sprejemljivih argumentov o njihovi (ne)prepričljivosti. Ta ocena je v celoti izostala.

14. Poleg navedenega višje sodišče ugotavlja tudi, da so razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev premoženjskih zahtevkov, nejasni oziroma med seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti). Sodišče prve stopnje po eni strani navede, da verjame tretji tožnici, da je pokojni poskrbel za nakup določenih stvari ob rojstvu, preuredil stanovanje, počitniško hišico v Bosni in Hercegovini, iz česar je moč sklepati, da šteje, da trditve tožnic in tožnikov o pomoči pri preživljanju presegajo le obliko mesečnih nakazil (pri čemer pa višine teh prispevkov ne ugotavlja). Nato po drugi strani v nadaljevanju obrazložitve ugotovi le, da ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja sklepati o tem, da je pokojni vsak mesec vsakemu od tožnikov namenil znesek 250 EUR, na podlagi česar zaključi, da premoženjski zahtevki v celoti niso utemeljeni.

15. Nadalje, glede izpiskov prometa bančne kartice višje sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnic in tožnika v vlogi z dne 7. 2. 2017 (list. št. 41), navedel, da svoji vlogi prilaga laično vlogo tožeče stranke s prilogami, ki naj jo sodišče šteje kot del trditvene podlage. Med (številnimi) dokazi, ki so navedeni v tej laični vlogi, je navedeno tudi: „- izpisi bančnih transakcij“. Vendar sta vlogi pooblaščenca priloženi le dve (drugi) listini. Listine, za katere je tožeča stranka navedla, da jih prilaga svoji laični vlogi (vključno z bančnimi izpiski), pa z vlogo pooblaščenca niso bile vložene. Iz podatkov spisa torej izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati. Tretja tožnica se je zaslišana med drugim sklicevala (list. št. 234) prav na vložene bančne izpiske, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 285. členom ZPP najkasneje takrat poskrbeti za dopolnitev vloge z dokazi, ki so v vlogi navedeni.

16. Višje sodišče tako ugotavlja, da je v delu, ki se nanaša na premoženjske zahtevke, podana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP, saj dokazna ocena ni bila opravljena na podlagi procesne metode, ki jo uzakonja to zakonsko določilo (skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter uspeh celotnega postopka), kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Razlogi sodbe v tem delu so, kot zgoraj obrazloženo, tudi nejasni oziroma med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), najmanj glede nasprotij med vloženo pomanjkljivo vlogo in sklicevanjem na dokazila, ki se v spisu ne nahajajo, na katere je sodišče v pretežni meri oprlo odločitev, pa je izostalo tudi materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Vse naštete kršitve tožnice in tožnik v pritožbi tudi smiselno uveljavljajo. Na podlagi povedanega je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče ocenjuje, da, glede na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo ne more samo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi zato višje sodišče onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave republike Slovenije). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Višje sodišče bi namreč moralo zaradi varovanja načela neposrednosti že izvedene dokaze (zaslišanja pravdnih strank) ponoviti, medtem ko bo sodišče prve stopnje lahko zaslišanja le dopolnilo.

17. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz prejšnjih odstavkov obrazložitve.

18. Tožnice in tožnik v pritožbi (pavšalno) navajajo tudi, da v spisu manjka precej dokazov, zato v spis vlagajo še račune, ki so jih imeli v zvezi s primerom in pogrebom, in sicer: račun za izdelavo nagrobnega spomenika v višini 7.512,75 EUR, za ekspertno mnenje dr. B. B. v višini 2.400,00 EUR in račun za sodne prevode sodnega tolmača C. C., ki naj jih višje sodišče upošteva skupaj z ostalimi stroški, vključno z zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v zvezi s to pritožbeno navedbo ugotavlja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bili tekom postopka postavljeni ustrezni zahtevki glede navedene premoženjske škode.

O pritožbah tožene stranke

19. Tožnice in tožnik so v tožbi zatrjevali, da jim je nastala nematerialna škoda, zaradi nestrokovnega zdravljenja pokojnega svojca in sicer, da je odlašanje s takojšnjim transportom svojca, ki je bil v kardiogenem šoku, z jasnimi znaki za akutno stent trombozo, na intenzivni kardiološki oddelek, vodilo v smrt zaradi odpovedi srca. Pokojni svojec bi pri hitri premestitvi z veliko verjetnostjo preživel. 20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala strokovno, ko pokojnega svojca ni čim prej transportirala na urgentno koronografijo, ker očitno ni pomislila na pravilno diagnozo, zaporo stenta, ker, razen enega EKG zvečer, drugih EKG ni posnela, da bi lahko odčitala eventualni dvig veznice ST, ker ni upoštevala, da v določenih odstotkih lahko pride do zapore stenta brez dviga ST veznice, ker je svojcem pokojnega označila za možgansko mrtvega oziroma s hudimi okvarami možganov in ker ni upoštevala volje svojcev2, ki so jasno izrazili voljo po premestitvi v Ljubljano, pri čemer bi sami poskrbeli za prevoz3. Vse navedene kršitve so imele za posledico, da je bil pokojni v urgentni laboratorij prepeljan prepozno. Njegove možnosti preživetja bi bile ob pravočasnem ukrepanju večje, in sicer med 50 in 55 %, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

21. Tožena stranka v pritožbi obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da se je oprlo le na nekatere izjave ustno zaslišanih izvedencev in jih štelo kot novo, samostojno izvedensko mnenje, spregledalo pa je pisno podano izvedensko mnenje in zapisnika ter mnenje izrednega strokovnega nadzora Odbora za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije.

22. Višje sodišče uvodoma poudarja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na nematerialno škodo in ki vključuje tako podana izvedenska mnenja kot ostale izvedene dokaze, celovito, temeljito, vestno in skrbno izvedena (8. člen ZPP), zato se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. V nadaljevanju odgovarja na posamezne pritožbene navedbe tožene stranke.

23. Sodišče je v skladu z 253. členom ZPP tisto, ki odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno ali tudi pisno pred obravnavo. Zakon pisno ekspertizo določa le kot alternativo, vendar je v praksi pravilo, zlasti v zadevah, ki niso preproste4, zato je bilo v obravnavani zadevi smiselno, da je sodišče najprej pridobilo pisno mnenje. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje pri mnenju sodelujoče izvedence še zaslišalo, s čimer je ustrezno varovalo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in pravico strank do izjave. Izvedenci so tekom zaslišanja podrobneje pojasnili svoja strokovna stališča. S tem niso podali novega izvedenskega mnenja, kot očita tožena stranka, temveč so z dodatnimi pojasnili razjasnili svoje pisno podano mnenje oziroma odgovarjali na konkretnejša vprašanja, tako sodišča prve stopnje, kot pravdnih strank; pisno in ustno podano mnenje tako tvorita celoto. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno v pretežni meri oprlo na del mnenja, ki je temeljitejši in podrobnejši, torej ustno podano mnenje. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da (podrobnejša) ustna mnenja izvedencev sprejema kot pravilna in strokovna, zato ne izhaja, da sodišče prve stopnje ločuje pisno in ustno podano mnenje. Zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede prisojene nematerialne odškodnine tožnicam in tožniku oprlo zlasti na posamezne izpovedbe članov izvedeniške komisije, medtem ko je pridobljeno pisno izvedensko mnenje le omenilo in ga povzelo v nebistvenem delu, ni utemeljen. Prav tako ne drži, da so posamezne izpovedbe članov izvedeniške komisije iztrgane iz konteksta, saj je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, pravilno presojalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter svojo dokazno oceno tudi argumentirano pojasnilo.

24. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi iz pisnega izvedenskega mnenja izhajalo, da sploh ni mogoče ugotoviti, kdaj je nastal verjetni vzrok srčnega zastoja pokojnega, to je tromboza v stentu in da sploh ni dokončno znan vzrok srčnega zastoja pokojnega svojca, saj bi lahko bila, poleg kardiogenega šoka, vzrok smrti tudi okužba.

25. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 183/2015, „nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen).“ Nadalje, „presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajoč težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje.“

26. Višje sodišče izpostavlja, da iz pisnega izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bila glede na izvid druge koronarografije (najbolj) verjeten vzrok srčnega zastoja pri svojcu tožnic in tožnika tromboza v stentu, in sicer kljub pomanjkanju elektrokardiografskih znakov. Izvedenci so ob tem (le) dopustili možnost, da bi tromboza lahko nastala kasneje, pri tem pa izpostavili tudi, da bi ta dvom (kot tudi morebitna okužba) lahko morda bil razjasnjen ob obdukciji, ki pa ni bila opravljena. Višje sodišče tako ugotavlja, da vzroka smrti nikoli ne bo moč ugotoviti s stopnjo gotovosti. Kot posebej pomembno višje sodišče v zvezi s tem izpostavlja enotne navedbe zaslišanih strokovnjakov, da v primeru, ko ima pacient dva dni pred srčnim zastojem vstavljen stent (kar med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno), takoj pomislimo na trombozo žilne opornice. Ugotovitve izvedencev tako nedvomno zadostujejo za zaključek, da je bistveno večja verjetnost, da je bila vzrok srčnega zastoja pri svojcu tožnic in tožnika tromboza v stentu.

27. Upoštevaje navedeno, ostaja ključno vprašanje v zadevi, ali bi opuščeno ravnanje tožene stranke (pravočasen transport) lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu preprečilo smrt pokojnega svojca. Odgovor je pritrdilen. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo prepričljivo ugotovljeno, da bi bila možnost preživetja svojca tožnic in tožnika v primeru pravočasnega ukrepanja med 50 % in 55 % (15. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zdravnik prof. dr. F. F., dr. med., ki je bil zaslišan kot (izvedena) priča, je izpovedal, da bi imel pacient večje možnosti preživetja, to je med 50 in 55 %, če bi bila izvedena konkretna terapija s koronarografijo. Pokojni svojec bi torej ob pravilnem ravnanju tožene stranke realno imel več možnosti za preživetje kot za smrt; zato je opustitev pravilnega ravnanja utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka).5 Pravno relevantna vzročna zveza (131. člen Obligacijskega zakonika) med opustitvijo (zagotovitev pravočasnega transporta v ustrezni medicinski center, do katerega ni prišlo zaradi napačne diagnoze) in posledico, smrtjo svojca tožnic in tožnika, je tako tudi po oceni višjega sodišča podana.

28. Tožena stranka v pritožbi sicer meni, da sodišče prve stopnje izjave prof. dr. F. F. ne bi smelo šteti za verodostojne, saj naj bi zaslišan predhodno podal omalovažujočo izjavo glede kvalitete Splošne bolnišnice X. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da je izjava prof. dr. F. F., dr. med., resda neposredna, vendar, kot se je izkazalo v konkretnem primeru, glede določenih urgentnih stanj žal tudi resnična. Način izražanja priče v konkretni zadevi ne more vplivati na kredibilnost siceršnje strokovne ocene, ki je med drugim potrjena tudi z izpovedbami ostalih zaslišanih strokovnjakov. Slednji so skladno izpovedovali, da tožena stranka nima ustreznih pogojev za obravnavo stanja, kot se je pojavilo pri svojcu tožnic in tožnika, zato so možnosti preživetja pacienta odvisne od hitrosti transporta v ustrezni center.

29. Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da zaposlenim zdravstvenim delavcem tožene stranke ni mogoče očitati, da niso ravnali v skladu z zahtevano skrbnostjo (8. stran pisnega izvedenskega mnenja). Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka tudi tega dela izvedenskega mnenja ni povzela natančno. Iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da „razpoložljivi podatki v dokumentaciji ne nudijo dokazov, da zaposleni v SB X v konkretnem primeru niso ravnali v skladu z zahtevano skrbnostjo. Glede nekaterih bistvenih dejstev dajeta stranki nasprotujoče izjave in nasprotujočih izjav brez neodvisne potrditve žal ni mogoče sprejeti“. Poleg tega je zaključek o pravno pomembnem dejstvu (v konkretnem primeru, ali so zaposleni pri toženi stranki ravnali v skladu s strokovnimi standardi in normativi) v domeni sodišča. Sodišče namreč izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Mnenje izvedenca pa je podvrženo (celoviti) dokazni oceni in je za sodišče neobvezujoče. Z drugimi besedami, zaključek o pravno pomembnem dejstvu (ali so zaposleni pri toženi stranki ravnali v skladu s strokovnimi standardi in normativi), je naloga sodišča, tega pa je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov.

30. Navedba, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo in se z ničemer ni opredelilo do zapisnika in mnenja izrednega strokovnega nadzora Odbora za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, ne drži. Iz dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je mnenje vpogledalo. Kot že večkrat pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravno relevantna dejstva (ki jih sicer obravnava tudi navedeno mnenje), torej, kakšno je bilo v konkretnem primeru ravnanje zaposlenih pri toženi stranki in kako bi v dani situaciji ravnal skrben strokovnjak, ugotavljalo večplastno, na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanj pravdnih strank in prič ter s pomočjo izvedencev in prišlo do drugačnih zaključkov, kot izhajajo iz mnenja izrednega strokovnega nadzora. V obrazložitvi sodbe je svoje ugotovitve argumentirano in prepričljivo pojasnilo, zato jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Ob sklicevanju tožene stranke na del mnenja, ki pravi, da ker pri bolniku po oživljanju ni bilo dviga veznice ST v EKG, ne moremo govoriti o akutnem koronarnem sindromu z dvigom veznice ST (STEMI) in potrebi po takojšnji premestitvi in koronarni intervenciji, se zdi, da tožena stranka tudi v pritožbi še vztraja na stališču, da je dvig veznice edini pokazatelj akutnega koronarnega sindroma. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo (9. str. sodbe), povzemajoč izpovedbe različnih izvedencev in prič s strokovnim znanjem, da je možno, da pride do zapore stenta tudi tako, da v EKG-ju ni zaznan dvig ST spojnice. Kot izhaja iz zaslišanj strokovnjakov, je na ta zaplet zlasti treba takoj pomisliti v luči dejstva, da je imel svojec dva dni pred zapletom poseg z vstavitvijo žilne opornice.

31. Tudi v zvezi z navedbo iz mnenja izrednega strokovnega nadzora, da je pri trombozi v stentu pojav smrti in obsežnega miokardnega infarkta prisoten v 87 %, je višje sodišče že pojasnilo, da je bilo glede možnosti preživetja pokojnega svojca prepričljivo ugotovljeno drugače. 32. Pritožbeni očitek, ki ga tožena stranka izpostavlja glede izvedenke doc. dr. D. D. dr. med., in sicer, da so člani izvedenske komisije podali pojasnila na pamet in po spominu, ne da bi imeli pred sabo celotno medicinsko dokumentacijo ter potrebni čas za natančen pregled, kot so to možnost imeli pri podaji pisnega izvedenskega mnenja, je neutemeljen. Izvedenci so bili seznanjeni z vso vsebino spisa. Izvedenka doc. dr. D. D., dr. med., je zaslišana tudi izrecno povedala, da je pregledala celoten spis in da je pri podajanju izvedenskega mnenja upoštevala vso dokumentacijo v spisu (list. št. 394). Da je bila izvedenka seznanjena z vsebino medicinske dokumentacije, je razvidno tudi iz njenih odgovorov na posamezna vprašanja, saj se na medicinsko dokumentacijo v njih sklicuje. Tudi glede pritožbenega očitka, da naj izvedenci tekom ustnega podajanja mnenja ne bi imeli možnosti medsebojnega interdisciplinarnega posvetovanja, višje sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Izvedenci so bili zaslišani vsak glede svojega specialističnega področja, saj le glede tega lahko kompetentno podajajo strokovno utemeljena stališča (posredujejo sodišču znanje, s katerim samo ne razpolaga). Na razmejitve med specialističnimi področji so tekom zaslišanja opozorili tudi izvedenci sami; izvedenka doc. dr. D. D., dr. med., je na primer tako ob postavljenem ji vprašanju nekajkrat odgovorila, da je navedeno vprašanje treba postaviti izvedencu druge stroke.

33. Glede pritožbenih navedb, v katerih tožena stranka povzema posamezne izjave izvedencev doc. dr. D. D., dr. med., prof. dr. E. E. in dr. G. G., dr. med., višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi uporabila metodo, ki jo sicer očita sodišču prve stopnje, namreč, selektivno povzemanje le dela zaslišanj, ki ustrezajo njenemu razumevanju dogajanja.

34. Ne drži, da je bila večina vprašanj izvedenki doc. dr. D. D., dr. med., hipotetičnih, kot tudi ne drži, da je izvedenka brez sence dvoma zdravljenje ocenjevala kot primerno in strokovno. Odgovor izvedenke, da je tožena stranka glede na trenutno situacijo in medicinsko presojo ravnala ustrezno, je treba na primer ocenjevati ob upoštevanju tega, da je bila medicinska presoja zaposlenih pri toženi stranki, kot je pokazal dokazni postopek, napačna, saj niso pravočasno pomislili na diagnozo zapore stenta. Z drugimi besedami, ob napačno postavljeni diagnozi je bilo ravnanje ustrezno. Glede možnosti, da pride do zapore stenta tudi tako, da v EKG-ju ni zaznan dvig ST spojnice, je višje sodišče že zgoraj pojasnilo, da sledi temeljiti dokazni oceni, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje in je pokazala, da ta možnost obstaja, saj so strokovna mnenja glede tega enotna. Te ugotovitve tožena stranka ne more izpodbiti z nizanjem posameznih izjav izvedencev, ki da to možnost izključujejo. Višje sodišče ponovno izpostavlja enotne navedbe zaslišanih strokovnjakov, da v primeru, ko ima pacient dva dni pred srčnim zastojem vstavljen stent, takoj pomislimo na trombozo žilne opornice. V konkretnem primeru tako po oceni višjega sodišča ne moremo več govoriti le o majhni verjetnosti, da je prišlo do zapore stenta brez ustrezne zaznave na EKG. Upoštevaje strokovne standarde (in konec koncev življenjsko logiko), bi torej tožena stranka ob dejstvu, da zdravi pacienta tik po posegu na ožilju, morala nemudoma pomisliti na diagnozo zapore stenta, četudi ni bil izkazan tipični znak (dvig ST spojnice v EKG).

35. Ni res, da je citiranje posameznih delov izpovedbe izvedenke dr. G. G., dr. med., izvzeto iz celotnega konteksta njenega pričanja. Tudi dokazno oceno o tem, ali bi bilo v skladu s pravili stroke svojca tožnic in tožnika treba čim prej premestiti, je sodišče prve stopnje opravilo celovito. Te ocene tožena stranka ne more omajati s posameznimi izseki iz pričanja omenjene izvedenke.

36. Tožena stranka izpodbija tudi dokazno oceno glede tega, da bi pokojni svojec kadarkoli zdravstvenemu osebju tožene stranke omenil, da ima bolečine v prsih in glede tega, da je s strani zaposlenih pri toženi stranki prejel zdravilo Nitroligual. Višje sodišče ugotavlja, da je tudi ta del dokazne ocene prepričljiv in nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti ob upoštevanju, da se je tekom postopka izkazalo, da je medicinska dokumentacija tožene stranke izrazito pomanjkljiva; iz tega, da nekaj ni zabeleženo, torej ni moč sklepati, da se ni zgodilo. Ne drži tudi, da je nepomembno, da zaposleni pri toženi stranki niso večkrat opravili EKG preiskave; zaslišani strokovnjaki so enotno izpovedovali, da bi bilo v skladu s strokovno doktrino, da bi bilo posnetih več EKG, saj bi bilo na ta način možno ujeti elevacijo oziroma spremljati dinamiko.

37. Tožena stranka v zaključku pritožbe navaja, da naj bi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi izhajali iz tega, kaj bi tožena stranka lahko še vse naredila, pa ni, pri čemer naj bi sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da razvoj sodobne medicine in znanosti praktično nima meja. Opozarja, da neuporaba vseh možnih diagnostičnih in drugih postopkov zdravljenja, ki jih v danem času omogoča medicinska znanost na svoji razvojni stopnji, ne pomeni, da je s tem na strani zdravnika ali zdravstvene ustanove podana protipravnost ravnanja. Navedeno razumevanje razlogov sodišča prve stopnje je zmotno. Drži pa, kot navede tožena stranka, da je mejo protipravnosti treba presojati z vidika realnih okvirov zmožnosti. Prav to presojo je opravilo sodišče prve stopnje; škodnega dogodka ni obravnavalo z vidika teoretičnih in hipotetičnih izhodišč, kot očita tožena stranka, temveč v okviru možnosti, ki jih je imela na razpolago tožena stranka.

38. Glede dela sodbe sodišča prve stopnje, ki obravnava plačilo odškodnine za nematerialno škodo, višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v (s strani tožene stranke) izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

39. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških postopka. Višje sodišče pritožbenih navedb tožene stranke glede stroškov postopka zato ni presojalo.

40. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Obrazložitev obsega zgolj eno od štiriindvajsetih točk sodbe. 2 Ena od tožnic je zdravnica. 3 Pokojni je bil nazadnje v UKC Ljubljana premeščen na pobudo svojcev, ki so sami organizirali helikopterski prevoz. 4 Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga/Lojze Ude … - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2006, stran 496. 5 Drugače kot v sodbi VSRS II Ips 183/2015, kjer je bila možnost preživetja pokojnega svojca minimalna (ocenjena na 5 %).