Jedro

Toženka se je v obrazložitvi svoje odločitve omejila izključno na okoliščine, ki jih kot podlago za njeno odločanje primeroma našteva peti odstavek 88. člena KZ-1. Na njihovi podlagi je prišla do ugotovitve, ki jo navedena zakonska določba določa kot temeljno pri odločanju o pogojnem odpustu, in sicer, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Iz obrazložitve izhaja, da je pri odločanju upoštevala, da je tožnik večkratni specialni povratnik, da ima nekritičen odnos do storjenih kaznivih dejanj in oškodovancev ter „konstantno disciplinsko problematiko“. Ima tudi „čakajočo kazen“ in odprte kazenske postopke, poleg tega pa tudi neurejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti. Glede na vse to toženka meni, da ni mogoče pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ga komisija za pogojni odpust ni zaslišala, kar pomeni kršitev postopka in pravice do enake obravnave pred zakonom. V zvezi z disciplinsko problematiko se sklicuje na to, da mu uprave zaporov ne omogočajo normalnega prestajanja kazni brez izolacije ali samice oziroma namestitve v hladni, vlažni in plesnivi celici, glede še čakajoče kazni pa, da je „že bila združena pravnomočno v enotno kazen 20 let zapora in bo ponovno ter tako te domnevne kazni pravno formalno ne bo več“. Odprti kazenski postopki še niso pravnomočno končani, glede pogojev za vključitev v življenje na prostosti pa navaja, da je zaradi dolgoletne socialne segregacije ta očitek neresen, neargumentiran in „malo ciničen“. Predlaga izločitev predsednika komisije in članice A.A., ker sta z izdano odločbo jasno pokazala, da sta pristranska in ne moreta pošteno odločati. Meni še, da zoper navedbe v obrazložitvi ni imel možnosti ugovora oziroma pritožbe. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi, op. sodišča) in vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) se tam naštete odločbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Med take odločbe spadajo tudi tiste iz 107. člena ZIKS-1, ki se nanašajo na pogojni odpust. Po tretjem odstavku 8. člena ZIKS-1 pristojni organi v postopkih za izdajo teh odločb odločajo v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank.

Ravnanje toženke, ko je izdala izpodbijano odločbo, ne da bi zaslišala tožnika, je torej v skladu z izrecno zakonsko določbo in zato ne pomeni kršitve postopka. Zakaj naj bi bila taka zakonska določba v nasprotju s pravico do enake obravnave pred zakonom, tožnik ne obrazlaga, zato se sodišče do te tožbene navedbe ne more opredeliti.

Po tretjem odstavku 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je v primeru, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo kadar tako določa zakon. Glede na določbo petega odstavka 105. člena ZIKS-1 deluje komisija za pogojni odpust v okviru ministrstva za pravosodje, ZIKS-1 pa ne določa, da bi bila zoper njeno odločbo dovoljena pritožba oziroma kateri organ je pristojen za odločanje zoper tako pritožbo. V skladu z navedeno določbo ZUP torej pritožba v obravnavani zadevi ni dovoljena, tožniku pa je varstvo njegovih pravic zagotovljeno v upravnem sporu, na kar ga je toženka opozorila v pravnem pouku izpodbijane odločbe in kar je tudi izkoristil z obravnavano tožbo. Tožbene navedbe, da ni mogel ugovarjati navedbam toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, so torej neutemeljene.

Tožnik smiselno uveljavlja tudi izločitveni razlog iz prvega odstavka 37. člena ZUP, po katerem lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar „druge okoliščine“ (namreč tiste, ki niso naštete v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, pri tem pa mora te okoliščine navesti. Tožnik se v tem smislu sklicuje izključno na vsebino izpodbijane odločbe, ki naj bi pokazala, da sta izločana člana komisija „pristranska in da v tej zadevi ne moreta odločati pošteno“. Vendar pa zgolj tožnikovo nezadovoljstvo z izpodbijano odločbo v ničemer ne utemeljuje njegovih navedb o pristranosti oseb, ki so sodelovale pri odločanju, nadaljnjih okoliščin v tem pogledu pa ne navaja, zato sodišče ugotavlja, da so tudi te tožbene navedbe neutemeljene.

Po 88. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek).

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da organ o pogojnem odpustu odloča po prostem preudarku, saj po njej obsojenec sme biti oziroma je lahko pogojno odpuščen pod navedenimi pogoji.

Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče v upravnem sporu po tretjem odstavku 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) omejeno na preizkus, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Toženka se je v obrazložitvi svoje odločitve omejila izključno na okoliščine, ki jih kot podlago za njeno odločanje primeroma našteva peti odstavek 88. člena KZ-1. Na njihovi podlagi je prišla do ugotovitve, ki jo navedena zakonska določba določa kot temeljno pri odločanju o pogojnem odpustu, in sicer, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Toženka je po presoji sodišča na ta način svojo odločitev obrazložila ustrezno in logično, v mejah polja prostega preudarka, ki ji ga daje navedena zakonska določba, in v skladu z namenom, ki izhaja iz nje. Tožnik njenih ugotovitev niti ne izpodbija, temveč v tožbi navaja le svoja stališča glede načina prestajanja kazni in še posebej glede dveh od omenjenih okoliščin, namreč „čakajočih kazni“ in pogojev za vključitev v življenje na prostosti. Vendar pa iz navedb ne izhaja, kako bi lahko upoštevanje njegovih stališč vplivalo na temeljno pravno pomembno ugotovitev toženke, namreč o utemeljenosti pričakovanja, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, posebno ker je toženka to ugotovitev oprla še na več drugih okoliščin, ki jim tožnik – kot rečeno – ne oporeka. Zato te tožbene navedbe niso mogle vplivati na odločitev v zadevi.

Iz navedenih razlogov in ker tudi ostale tožbene navedbe niso pravno relevantne odločitev, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZSU-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.