Jedro

Čeprav sta predlagana dokaza materialnopravno relevantna, ju zahteva zgolj z nekonkretiziranimi navedbami, v katerih se sklicuje na možnost, ne da bi to podprla s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 200.000 (dvesto tisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.4.2005 obsojena M.L. in D.V. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ, drugega pa pomoči k temu kaznivemu dejanju ter jima izreklo po 50. in 51. členu KZ pogojni obsodbi, v katerih je prvemu določilo kazen eno leto in en mesec zapora, drugemu pa z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ kazen enajst mesecev zapora, obema pa preizkusni dobi dveh let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je odločilo, da se obsojenemu D.V. v primeru preklica pogojne obsodbe v zaporno kazen všteje čas, ki ga je od 30.6.1994 od 15.00 ure pa do 2.8.1994, prebil v priporu. Oba obsojenca je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in odločilo, da sta dolžna plačati vsak po 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2.11.2005 pritožbo zagovornice obsojenega D.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornica obsojenega D.V. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da spremeni pravnomočno odločbo in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču sodišče ni storilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah vložnice zahteve je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kot je razvidno iz obrazložitve zahteve, sodišče naj ne bi presodilo izpovedbo soobsojenega M.L. v povezavi z ostalimi dokazi, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame obsojenemu V. ter da tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče "prideta sami s seboj v nasprotje" v zvezi z oceno zagovorov obsojenih V. in L. Pravnomočna sodba tudi nima razlogov o tem, kako sta sodišči prve in druge stopnje prišli do zaključka, da je obsojeni V. vedel, da naj bi bile predmet kaznivega dejanja stvari velike vrednosti, presojali tudi nista verodostojnosti izpovedbe obsojenega L. v zvezi z okoliščino, da je obsojeni V. pustil njega in R. približno 500 m od žičnate ograje in da tam ni bilo avtomobilov in jih tudi ni bilo mogoče videti.

V nadaljevanju zahteva meni, da je glede na okoliščine primera obsojeni V. izpolnil kvečjemu znake kaznivega dejanja prikrivanja ter njegovega sodelovanja ni mogoče opredeliti kot udeležbe v ožjem smislu. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Ocenjuje tudi, da obstaja nasprotje med podatki, navedenimi v izreku prvostopenjske sodbe in podatki, navedenimi v njeni obrazložitvi glede datuma srečanja obeh obsojencev, M.R. in V.R. Sodišče je tudi kršilo pravico obsojenega V. do obrambe. Brez zakonske podlage je izločilo kazenski postopek zoper R. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje R. in R. sodišče ni obrazložilo. Zaslišanje le-teh je ključno za obrambo obsojenega V., ker bi na tak način lahko ovrgel obremenilne navedbe obsojenega L., ki so edini dokaz. Obramba ni mogla soočiti izpovedb ostalih udeležencev, kar je bistvenega pomena za dokazni postopek. Kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je prav gotovo vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo bistveno vsebino zagovora obsojenega M.L. Nato je utemeljilo, da je njegova izpovedba verodostojna, ker je skladna z listinskimi dokazi, ugotovitvami v zapisniku o ogledu kraja dejanja ter z najdenimi predmeti in ugotovljenimi sledovi. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo sicer v pretežni meri oprlo na to, kar je povedal obsojeni M.L. ter hkrati utemeljeno poudarilo, da to ni edini dokaz, na katerega je oprlo krivdorek. V razlogih je tudi navedlo, zakaj je ocena verodostojnosti zagovora oziroma izpovedbe obsojenega L., ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna (2. odstavek 3. strani drugostopenjske sodbe). S temi razlogi je dejansko zavzelo tudi stališče do zagovora obsojenega V. in zato tudi v tem pogledu obrazložitvi pravnomočne sodbe ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki bi bile upoštevne z vidika zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obrazložitev, ki se nanaša na presojo verodostojnosti zagovora obsojenega L., in navedba v sodbi sodišča prve stopnje, da iz zapisnika o ogledu kraja dejanja izhaja, da so bile na parkirišču najdene sledi mastnih madežev ter da slednje potrjuje izpovedba obsojenega V., ki je povedal, da je M.R. in obsojenega L. peljal na bencinsko črpalko, kjer sta v kanto natočila gorivo, ne pomeni, da so razlogi sodbe v tem delu v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Gre le za oceno izvedenih dokazov ter zagovora obsojenega V. v zvezi z navedenim dejstvom, o katerem se, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa (zapisnik o zaslišanju obsojenega L. in zapisnik o glavni obravnavi), obsojeni L. ni izjavil. Že zato v zvezi z navedenim dejstvom ni nasprotja v razlogih sodbe glede presoje zagovorov obeh obsojencev. Po drugi strani pa nasprotja v obrazložitvi sodbe ni mogoče utemeljevati tako, kot to stori zahteva, ker sodišče vselej prosto presoja dokaze, pri čemer navede, katere dokaze in v kakšnem obsegu šteje za verodostojne in v primeru, da jih le deloma osvoji, navede v tem pogledu razumne razloge.

Sodbi nižjih sodišč navajata dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepata na obsojenčevo naklepno ravnanje, tudi na njegovo zavest, da je šlo za tatvino avtomobilov, katerih vrednost je bila velika. Enako velja za vprašanje pravne opredelitve kaznivega dejanja in v zvezi s tem ugotovitve obsojenčeve vloge. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek na list. št. 519), ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (2. odstavek 3. strani sodbe sodišča druge stopnje), je razvidno, da je sodišče pri presoji obsojenčevega ravnanja, opredeljenega kot naklepno pomoč pri kaznivem dejanju velike tatvine, izhajalo iz poteka dogodka kot ga je ugotovilo na podlagi zagovora obsojenega L. in ostalih dokazov. Zato nima prav zahteva, da je obsojeni V. storil kvečjemu kaznivo dejanje prikrivanja in da je sodišče s sprejeto odločitvijo kršilo kazenski zakon, očitno iz 4. točke 372. člena ZKP. V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da so se obsojena D.V. in M.L. ter V.R. in M.R. v K. dne 9.6.1993 zvečer dogovorili o izvršitvi kaznivega dejanja, kar so v noči od 10. na 11.6.1993 tudi storili. Sodišče prve stopnje je v delu obrazložitve, v katerem je povzelo zagovor obsojenega L., sicer navedlo, da so se dne 10.6.1993 "vsi štirje obtoženi zbrali skupaj, saj je R. sestavil načrt, po katerem bi naslednjega dne L. in R. iz Luke Koper odpeljala vsak po en osebni avtomobil M.P.", vendar glede na ostale podatke kazenskega spisa, predvsem zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja (list. št. 92), iz katerega sledi, da je kaznivo dejanje bilo storjeno v noči od 10. na 11.6.1993, nedoslednost, na katero opozarja zahteva, ne pomeni takega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obsojeni L. je namreč izpovedal, da je bila dan po tistem, ko so se vsi štirje prvič dobili, zadeva izpeljana.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 13.4.2005 s sklepom izločilo postopek zoper obtoženega M.R. in odločilo, da se dokonča posebej. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba grajala to odločitev. Glede na ugotovljena dejstva (časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, odselitev obtoženega R. v Republiko Italijo, kjer se je stalno zaposlil in je zato sodišču težje dosegljiv), je zaključilo, da gre za tehtnost in smotrnost razlogov za navedeno odločitev, ki ima pravno podlago v določbi 1. odstavka 33. člena ZKP. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da je sodišče kršilo navedeno določbo. Pri tem tudi ni utemeljena posplošena trditev, da je glede na obremenilne navedbe obsojenega L. in nemožnost zaslišanja obtoženega R., odločitev o izločitvi postopka vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Pri tem pa z navajanjem okoliščin, ki so bile podlaga za presojo tehtnosti in smotrnosti izločitve postopka ter njihovo drugačno presojo, zahteva v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Na glavni obravnavi (list. št. 499) je zagovornik obsojenega M.L. predlagal, da se kot priči zaslišita V.R. in M.R. Temu predlogu se je pridružila tudi zagovornica obsojenega D.V. Zagovornika dokaznega predloga nista utemeljila, sodišče prve stopnje ga je zavrnilo, pri čemer te odločitve ni obrazložilo niti po razglasitvi sklepa na glavni obravnavi niti v sodbi. Sodišče druge stopnje je, ko je presojalo pritožbene navedbe, ugotovilo navedeno pomanjkljivost, vendar je ocenilo, da glede na ostale razpoložljive dokaze, slednje ne predstavlja pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu. Hkrati je utemeljilo, da glede na izvedene dokaze zaslišanje obtoženega R. kot priče ne bi prispevalo k temeljitejši razjasnitvi dejanskega stanja.

Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora po ustaljeni ustavnosodni praksi izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in ki ga je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti glede njegovega obstoja in pravne relevantnosti. Pri tem ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Obramba dokaznega predloga, ki ga je dala na glavni obravnavi, ni z ničemer utemeljila. Zato takšen predlog že iz tega razloga ni utemeljen. Le v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obramba utemeljila, da bi zaslišanje R. in R. bilo potrebno, ker "bi lahko ovrgla obremenilne navedbe obsojenega L.". V zahtevi za varstvo zakonitosti je obramba ta dokazni predlog utemeljila z enakimi razlogi kot v pritožbi. V bistvu gre za trditev, da bi z izvedbo predlaganih dokazov lahko bile ovržene obremenilne navedbe obsojenega L. To pomeni, da naj bi predlagana dokaza vplivala na presojo verodostojnosti njegovega zagovora oziroma izpovedbe. S tega vidika sta predlagana dokaza sicer materialnopravno relevantna, vendar ju zahteva zgolj z nekonkretiziranimi navedbami, v katerih se sklicuje na takšno možnost, ne da bi jih podprla s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato ni mogoče sklepati, da je sodišče s postopanjem, ki ga graja zahteva, kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).