Jedro

Prvostopenjski organ je določbo drugega odstavka 38. člena ZEN pravilno uporabil. Namreč, ker se tožnik ustne obravnave pri organu ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je imel prvostopenjski organ podlago za uporabo te zakonske določbe, da se šteje, da se tožnika strinjata s potekom predlagane meje. Sklicevanje na bolezen v tej fazi postopka (v sodnem postopku na podlagi tožbe v upravnem sporu) ne more biti upoštevano glede na določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da se v katastrski občini … kot urejena evidentira meja parcele 24 s sosednjimi parcelami 32, 736 in 740/5; ter v 2. točki izreka, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga aktu ter da so urejene meje označene poudarjeno. V obrazložitvi je navedel, da so v postopku sodelovali lastniki parcel, tožnika kot lastnika parcele 32, Občina A. kot lastnik parcele 736 in 740/5 in B. kot lastnik parcele 24. Na mejni obravnavi so se vsi strinjali s potekom predlagane meje, razen tožnikov, ki sta pokazala svojo mejo. Geodetska uprava je razpisala mejno obravnavo dne 29. 8. 2013, na podlagi ustne obravnave pa je organ štel, da je meja soglasno urejena.

Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika v tožbi navajata, da izpodbijata odločbi, ker v postopku niso bile upoštevane upravičene pripombe glede poteka meje med parcelama 24 in 32 k.o. …. Sklicujeta se na geodetski načrt Ljubljanskega geodetskega biroja, ki je bil podlaga za lokacijsko odločbo za gradnjo gospodarskega poslopja v juniju 1984. V tem geodetskem načrtu meja ne poteka po objektu, kot sedaj z urejeno mejo. Geodetska uprava je tudi leta 1986 izdala elaborat, kjer meja ni sporna. Napake so nastale pri kartiranju, dogodil se je napačni zaris meje, v posledici je bil zato sodni postopek N 597/91, ki pa ga odločba organa druge stopnje nikjer ne omenja. Tudi ni res, kot se trdi v odločbi druge stopnje, da so bile na obravnavi predstavljene predhodne meritve. Na primer ni upoštevan elaborat/86, saj je tam vidna napaka iz evidenc – celoten kataster in objekti so zamaknjeni, kar bi se moralo upoštevati pri izdelavi elaborata. Mejnik ob gospodarskem poslopju je 2,5 m od objekta, vendar odločba tega nikjer ne upošteva, čeprav gre za mejnik urejene in dokončne meje. Za tožnika se v postopku upošteva, da se z mejo strinja, vendar pa je bil bolan od januarja do konca junija 2013 – v bolnici, zato se ni udeležil mejne obravnave. Tega druga stopnja ne upošteva, bi pa morala glede na določbo drugega odstavka 238. člena ZUP. Da gre za premik katastra za 4 m proti vzhodu, je razvidno tudi iz ortofoto posnetkov, kar je v odločbi druge stopnje spregledano. V odločbi tudi ni upoštevana pripomba tožnika, da je občinska pot široka 7 m, morala pa bi biti 3 m. Predlagata odpravo obeh izpodbijanih odločb. V vlogi z dne 16. 9. 2014 tožnik ponavlja svoje pripombe, ki se nanašajo na prejšnje meritve.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom Občina A. na tožbo ni odgovorila, odgovoril pa je B., ki smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika s tožbo izpodbijata odločitev, da je meja med parcelo 24 in njuno parcelo 32 k.o. … evidentirana kot urejena meja.

Drugostopni organ je v svoji odločbi podrobno povzel določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki se nanašajo na ureditev meje. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz odločb organov in upravnega spisa, pa izhaja, da sta se oba tožnika udeležila mejne obravnave (31. člen ZEN), s pokazano katastrsko mejo pa nista soglašala, pokazala pa sta svojo mejo. Ob tej procesni situaciji je bila geodetska uprava, ki zahteve za evidentiranje urejene meje ni zavrgla, oziroma zavrnila, dolžna postopati po določbi 37. člena ZEN in razpisati ustno obravnavo ter oba tožnika, ki se s potekom meje, kakršna je bila predlagana v elaboratu, nista strinjala, povabiti. Oba tožnika sta bila pravilno vabljena, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 37. člen ZEN, opozorjena na posledico iz drugega odstavka 38. člena ZEN.

Tožnik v tožbi ugovarja (kar je tožbena novota), da je bil od januarja do konec junija 2013 v bolnici ter se zato ni udeležil mejne obravnave (pravilno – ustne obravnave). Kot prvo je ugotoviti, da je ustna obravnava potekala izven trajanja zatrjevane bolezni, začela se je 28. 3. 2013 ter se po prekinitvi nadaljevala 29. 8. 2013. Vprašanje je, ali je organ glede na njegovo neudeležbo na ustni obravnavi lahko izpeljal zakonsko domnevo, ki jo določa drugi odstavek 38. člena ZEN. Sodišče meni, da je organ določbo drugega odstavka 38. člena ZEN pravilno uporabil. Namreč, ker se tožnik ustne obravnave pri organu ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je imel organ podlago za uporabo te zakonske določbe, iz katere izhaja, da če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje, se šteje, da se strinja s potekom predlagane meje. Sklicevanje na bolezen v tej fazi postopka (v sodnem postopku na podlagi tožbe v upravnem sporu) ne more biti upoštevano glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnica se je ustne obravnave udeležila in se na njej dogovorila o poteku predlagane meje med parcelama, kar je potrdila s podpisom zapisnika. Glede na navedeno situacijo, ki je za tožnika urejena v določbi drugega odstavka 38. člena ZEN in tožnico v tretjem odstavku 38. člena ZEN – možen je dogovor oziroma soglasje k poteku predlagane meje, je prvostopni organ lahko štel, da med strankami ni spora glede poteka predlagane meje, kot je bila pokazana na mejni obravnavi in je izhajala iz elaborata kot dela zahteve za ureditev meje. Prvostopni organ je torej lahko izdal odločbo, katere odločitev izhaja iz izreka.

Tožnika, iz navedenega, v upravnem sporu ne moreta biti uspešna z navedbami, da meja ni pravilno določena, in s sklicevanjem na prejšnje meritve, napake v kartiranju oziroma na ortofoto posnetek. Za uveljavitev teh ugovorov sta prekludirana na podlagi citiranih določb ZEN. Zgolj podrejeno, v pojasnilo, sodišče, glede na njun ugovor, da se ni upoštevalo predhodnih podatkov, navaja, da je v zapisniku mejne obravnave zapis, da je geodet pri ugotovitvi poteka meje po podatkih zemljiškega katastra uporabil arhivske mapne kopije. Sklicevanje na geodetski načrt Ljubljanskega geodetskega biroja ni relevantno, ker geodetski načrt, izdelan v postopku izdaje lokacijskega načrta, ni načrt, ki je podlaga za urejanje meje. V zvezi s sklicevanjem na elaborat geodetske meritve št. 45 TS PR. 2/87 iz leta 1986, pa je ugotoviti, da je ta sestavni del elaborata (IDPOS 18), ki je bil v postopku uporabljen, kot izhaja iz zapisnika o mejni obravnavi. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na sodni postopek ureditve meje, ki se je pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. N 597/91 in dopise iz tega sodnega spisa, saj je bil sam postopek ureditve meje v tej zadevi ustavljen. Iz tega sodnega postopka zato v pogledu katastra niso mogle nastati posledice.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.