Jedro

Predlagana začasna odredba je usmerjena v prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, zato o neznatni škodi ni moč govoriti, saj takšna prepoved predstavlja poseg v ustavno zavarovano zasebno lastnino.

Sodna praksa sicer ni formalni vir prava, vendar moč uporabljene argumentacije veže sodišča pri odločanju v podobnih primerih. V pristojnosti sodstva je tudi skrb za poenoteno uporabo prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom parcela 0000 1209/7 in z ID znakom parcela 0000 1209/34, razen za poplačilo dolga po posojilni pogodbi z dne 10. 3. 2017, sestavljeni v obliki notarskega zapisa SV-754/17, po kateri je toženec dolžan A. A. vrniti posojilo v višini 36.000 EUR, zapadlo 10. 3. 2020, z dogovorjenimi 2 % letnimi obrestmi ter dogovorjenimi zamudnimi obrestmi, povečanimi za 50 %.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri tem pa pritožbenih razlogov opredeljeno ne pojasnjuje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlagani začasni odredbi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik poudarja, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Utrpel bi le neznatno škodo oz. nikakršne škode. Upnik A. A. ima za zavarovanje svoje terjatve na toženčevih nepremičninah že vpisano hipoteko. Zato toženec pred poplačilom dolga in izbrisom hipoteke z nepremičninami dejansko ne more razpolagati. Sodišče pa mora soditi po zakonu in ne na podlagi precedensov.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi je konkretizirano izpodbijan le zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovem neuspelem izkazu, da bi z izdajo začasne odredbe tožencu nastala le neznatna škoda. Tudi pri zavarovanju nedenarne terjatve upnik – v skladu z določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) – ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožnik neznatne škode ni ustrezno utemeljil s konkretnimi okoliščinami zadeve. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Pri tem pa ni odločilno, da je del nepremičnin oz., da so nepremičnine že obremenjene s hipoteko. Obstoj hipoteke ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičnini, čeprav lahko oteži prodajo, je pa ne preprečuje. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da bi z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin, nastala le neznatna škoda. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Teh pa tožnik ni ustrezno utemeljil, ampak se je le posplošeno skliceval na hipoteko, ki jo ima na njegovih nepremičninah za zavarovanje terjatve upnik A. A. 7. Predlagana začasna odredba je usmerjena v prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, zato glede na zgoraj pojasnjeno o neznatni škodi ni moč govoriti, saj takšna prepoved predstavlja poseg v ustavno zavarovano zasebno lastnino. Pritožbi ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka v zaključke sodišča prve stopnje; sklicevanje na sojenje po zakonu in ne na podlagi precedensev, pa je v celoti neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbah 270. in 272. člena ZIZ. Sodna praksa sicer res ni formalni vir prava. Vendar pa moč uporabljene argumentacije veže sodišča pri odločanju v podobnih primerih. V pristojnosti sodstva je tudi skrb za poenoteno uporabo prava. Sicer pa pritožba niti ne pojasni, v čem bi bil razkorak med zakonom in sodno prakso, zato se pritožbeno sodišče do tega tudi ne more podrobneje opredeljevati.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1606/2015, VSL I Cp 2130/2017, VSL I Cpg 909/2016, VSK II Cpg 256/2018, VSL I Cp 2648/2015, VSL II Cp 1338/2016, VSL I Cp 3401/2014, VSL II Cp 2459/2015 in druge.