Jedro

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, z vložitvijo pritožbe, temveč tudi materialno, vsebinsko. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo.

Z očitki, da sodišče ni pravilno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin vložnik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 43646/2015 z dne 21. 2. 2019 spoznalo obsojenega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede stroškov zagovornice, ki je bila obsojencu postavljena z odločbo Bpp 3483/2016 z dne 3. 4. 2017 pa je odločilo, da obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 43646/2015 z dne 14. 8. 2019 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik in v njej uveljavlja razloge po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izrednemu pravnemu sredstvu ugodi ter primarno obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu zaporno kazen nadomesti z izrekom pogojne obsodbe. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazensko postopkovnih določb iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe v smeri oprave poizvedbe o osebi, ki naj bi bila v registru sklenjenih zakonskih zvez občine Negotin vpisana pod tisto zaporedno številko, pod katero je bil obsojencu v obravnavani kazenski zadevi izdan poročni list. Vložnik poudarja, da obsojenec očitanega mu kaznivega dejanja tudi sicer ni storil, saj naj bi bil ob pridobitvi poročnega lista s strani uslužbenca občine Negotin prepričan, da mu je bila z njegove strani izročena veljavna oziroma zakonita javna listina. V zaključnem delu zahteve izpostavlja nestrinjanje z izrečeno zaporno kaznijo iz razloga, ker sodišče pri izreku trimesečne zaporne kazni ni upoštevalo dejstva, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije kot tako imenovana „izbrisana oseba“ zaradi nezakonitega postopanja pristojnih organov ostal brez ustreznih dokumentov in bil zato izpostavljen velikim težavam pri nadaljnjem urejanju svojega statusa.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izhajajoč iz okoliščine, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi opravljene poizvedbe pri občinski upravi občine Negotin ugotovilo, kot to izhaja iz drugega odstavka obrazložitve prvostopenjske sodbe na str. 5, da v letu 2001 v njihovi poročni matični knjigi pod zaporedno številko 118 na str. 49 nista vpisana obsojenec in B. B., temveč povsem drugi osebi, zaključuje, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo s strani vlagatelja zatrjevane kršitve postopkovnih določb. S tem, ko vlagatelj v nadaljevanju zahteve z navajanjem subjektivnih pomislekov oziroma izpostavljanjem svojih lastnih dokaznih zaključkov o tem, da obsojenec ni uresničil vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ugotavlja, da vlagatelj na ta način uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tako ugotovljenem stanju stvari ter ob presoji, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu ob izreku že omenjene zaporne kazni povsem pravilno in tehtno upoštevalo vse olajševalne kot vse obteževalne okoliščine predlaga, da Vrhovno sodišče v smislu določila 425. ZKP, vlagateljevo zahtevo, ob ugotovitvi, da z njegove strani zatrjevane kršitve določb KZ-1 oziroma ZKP niso podane, da je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot neutemeljeno zavrne.

5. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6. Zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, z vložitvijo pritožbe, temveč tudi materialno, vsebinsko.1 Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Povedano z drugimi besedami, kršitev, ki jih s pritožbo ni uveljavljal ne obsojenec in ne zagovornik, obramba ne more uveljavljati šele z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da sta v obravnavani kazenski zadevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila obsojenec in njegov zagovornik odvetnik ... Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP izpolnjen, mora Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Pregled vsebine obsojenčeve pritožbe (list. št. 444 do 446) in zagovornikove pritožbe (list. št. 440 do 441) ter razlogov drugostopenjske sodbe pokaže, da pritožnika ne izrecno in ne po vsebini v pritožbi nista uveljavljala niti kršitve pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, niti protispisnosti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato Vrhovno sodišče vložnikovega ugovora, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu v smeri oprave poizvedbe o osebi, ki naj bi bila v registru sklenjenih zakonskih zvez občine Negotin vpisana pod zaporedno številko, pod katero je bil obsojencu v obravnavani kazenski zadevi izdan poročni list ter da se v spisu ne nahaja potrdilo, da je B. B. na Upravni enoti Ljubljana zahtevala razveljavitev te poroke, ni presojalo.

8. Z nadaljnjimi navedbami, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj naj bi bil ob pridobitvi poročnega lista s strani uslužbenca občine Negotin prepričan, da mu je bila izročena veljavna oziroma zakonita javna listina ter da je bil obsojenec v zakonitost sklenjene zakonske zveze prepričan tudi ob podaji vloge za izdajo dovoljenja za bivanje v Sloveniji, vložnik navaja svoje subjektivne pomisleke oziroma izpostavlja lastne dokazne zaključke o tem, da obsojenec ni uresničil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega, ter s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. V zaključnem delu zahteve za varstvo zakonitosti vložnik izpostavlja nestrinjanje z izrečeno zaporno kaznijo tudi iz razloga, ker meni, da ni bilo upoštevano dejstvo, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije kot takoimenovana „izbrisana oseba“ zaradi nezakonitega postopanja pristojnih državnih organov ostal brez ustreznih dokumentov in je bil temu posledično izpostavljen velikim težavam pri nadaljnjem urejanju svojega statusa. S temi navedbami pa vložnik ne zatrjuje, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije prekoračilo svoje pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Prekoračitev pravice namreč pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. Sodišče je v obravnavanem primeru kazen izreklo v okviru predpisane kazni. Z očitki, da sodišče ni pravilno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin vložnik torej ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče očitkov, ki se nanašajo na vprašanje primernosti izrečene kazni, ni presojalo.

C.

10. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 425. člena ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

1 Tako npr. odločba Vrhovnega sodišča I Ips 35068/2011 z dne 22. 5. 2015, I Ips 34749/2012, I Ips 37108/2013 in druge.