Jedro

Glede na določilo 1. odstavka 150. člena ZZK-1 je tožba pravilno uperjena zoper obe toženi stranki: zoper prvega toženca kot dolžnika in zatrjevanega dejanskega lastnika nepremičnine in zoper drugotoženo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine (nujno in enotno sosporništvo). Vpis je namreč z navedenim pravnim pravilom dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oz. v obravnavanem primeru, če sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi.

Tožeča stranka je v sporih zaradi vknjižbe lastninske pravice v korist dolžnika dolžna zatrjevati, kateri od v zakonu predvidenih načinov pridobitve lastninske pravice je bil podlaga za dolžnikovo pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nesklepčnosti, ker tožeča stranka tudi po pozivu sodišča ni navedla in izkazala pravnega temelja za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v korist prve tožene stranke, zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, vpisani pri podvl. št. X k.o. T., ki obsega stanovanje št. 25 v V. nadstropju večstanovanjske hiše S. 5, T., in ki skupaj s pripadajočo kletjo št. 25 meri 29,30 m2, z identifikacijsko št. Stanovanja Y, v korist prve tožene stranke do celote ter za plačilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Meni, da je zmotno njegovo stališče o nesklepčnosti tožbe oz. da bi morala tožeča stranka izkazati verigo prenosov lastninske pravice na spornem stanovanju od druge tožene stranke na prvo toženo stranko. Sklicuje se na 29. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi ter na 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo. Če je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na stanovanju prodajna pogodba, sklenjena na podlagi Stanovanjskega zakona, pridobitelju ni treba izkazovati pravnega nasledstva med zemljiškoknjižnim lastnikom in prodajalcem iz prodajne pogodbe, pač pa se šteje, da je prodajalec iz 1. odstavka 17. člena Zakona o o zemljiški knjigi prodajalec iz te pogodbe. Teh določb prvo sodišče ni upoštevalo kljub predloženi originalni prodajni pogodbi št. 695/93-1 z dne 12.11.1993, sklenjeni na podlagi Stanovanjskega zakona med tožečo stranko in njenim pravnim prednikom. Zato je treba nezakonito sodbo razveljaviti. Opozarja še, da druga tožena stranka tožbenemu zahtevku ni nasprotovala, kar pomeni, da se z njim strinja. Tožba je bila vložena prav zato, ker tožeča stranka z obstoječimi listinami ne more doseči vpisa lastninske pravice na stanovanju v korist prve tožene stranke. Če bi jih imela, tožba sploh ne bi bila potrebna.

Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka kot upnik v izvršilnem postopku, ki teče pred istim sodiščem zoper prvotoženo stranko kot dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve s predlaganim sredstvom izvršbe na dolžnikovo nepremičnino (obravnavano stanovanje), ki pa je po podatkih zemljiške knjige vpisana kot lastnina druge tožene stranke, po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča v tej pravdi zahteva vpis lastninske pravice na stanovanju v korist prve tožene stranke. Pravni interes tožeče stranke je izkazan s prekinjenim izvršilnim postopkom, v katerem mora dokazati lastninsko pravico dolžnika. Pravna podlaga za zahtevek je določilo 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta omogoča, da se z oblikovalno sodbo spremeni pravno razmerje dolžnika in zemljiškoknjižnega lastnika glede nepremičnine. Pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka je, da tožnik navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Če tega ne more, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka zatrjuje, da je dejanski lastnik spornega stanovanja prvi toženec, zemljiškoknjižna lastnica pa druga toženka. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča je bila tožba glede na določilo 1. odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami) sicer pravilno uperjena zoper obe toženi stranki: zoper prvega toženca kot dolžnika in zatrjevanega dejanskega lastnika nepremičnine in zoper drugotoženo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine (nujno in enotno sosporništvo). Vpis je namreč z navedenim pravnim pravilom dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oz. v obravnavanem primeru, če sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi.

Vendar pa iz trditvene podlage tožeče stranke kljub pozivu sodišče na dopolnitev ne izhajajo vsa potrebna dejstva o pravnem temelju za pridobitev lastninske pravice prve tožene stranke. Kot je ugotovilo prvo sodišče po zemljiškoknjižnih podatkih in predloženih listinah, je prišlo do večkratnega prenosa lastninske pravice na obravnavanem stanovanju. Predložene listine izkazujejo le prenos in ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo med prvotožencem in njegovim pravnim prednikom ter med tem in družbo S., d.o.o. kot prodajalcem. O prenosu lastninske pravice med drugotoženo stranko in prvim prodajalcem stanovanja, (družba S., d.o.o.), pa ni ne trditev ne listin. Tako niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost vpisa pri večkratnih zaporednih prenosih na podlagi 2. odstavka 150. člena ZZK-1. Tožeča stranka pa tudi ni postavila zahtevka za izstavitev ustrezne listine proti drugi toženi stranki, za katero v pritožbi zatrjuje, da z njo ne razpolaga. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom, ki ga sicer zatrjuje, se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Opravi se na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tožeča stranka ni ne trdila, da zemljiškoknjižno dovolilo s strani druge tožene stranke obstaja, niti ni zahtevala njegove izdaje. Da bi bila v tem postopku izdana sodba lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice (1. odstavek 40. člena ZZK-1), bi morala celovito pojasniti pravni temelj pridobitve lastninske pravice za prvotoženo stranko, česar po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni storila.

V odgovor na pritožbene navedbe o predloženi pogodbi št. 695/93-T z dne 12.11.1993, je treba dodati, da iz nje izhaja, da je stanovanje kupil F. D. (pravni prednik prve tožene stranke), vendar ne od druge tožene stranke, pač pa od prodajalca S. d.o.o., ki ni zemljiškoknjižni lastnik. Zato so nezadostne pritožbene navedbe in sklicevanje na pravno domnevo iz 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavb v zemljiško knjigo (ZPPLPS; Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami in dopolnitvami – uporaba po 1. točki 1. odstavka 248. člena ZZK-1). Res je, da na podlagi navedene zakonske domneve šteje, da je prodajalec stanovanja, če je bilo to prodano po določbah Stanovanjskega zakona za osebo iz 17. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK – Ur. l. RS, št. 33/95 s spremembami in dopolnitvami) oz. zdaj iz 1. odstavka 150. člena ZZK-1. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj iz navedene listine izhaja, da prodajalec po Stanovanjskem zakonu ni bila druga tožena stranka. Poleg tega pa gre tudi za nedovoljene pritožbene novote, ki jih v pritožbenem nobenem postopku ni mogoče upoštevati, kajti pritožnica ne opraviči, zakaj teh navedb ni podala pravočasno še na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP).

Po ustaljenih stališčih sodne prakse je tožeča stranka v sporih zaradi vknjižbe lastninske pravice v korist dolžnika dolžna zatrjevati, kateri od v zakonu predvidenih načinov pridobitve lastninske pravice je bil podlaga za dolžnikovo pridobitev lastninske pravice. Pravdno sodišče pa ga mora preveriti, ugotoviti in navesti (primerjaj sodbo VSL II Cp 552/2009). Ker tožeča stranka ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev za postavljeni zahtevek oz. samega zahtevka niti ni ustrezno oblikovala, saj ni postavila tožbenega zahtevka za izstavitev ustreznega ZK dovolila zoper drugotoženo stranko, s čimer bi nadomestila manjkajoče listine, na katere se sklicuje v pritožbi, je ugotovitev prvega sodišča o nesklepčnosti tožbe pravilna. Ob pravilni uporabi 3. odstavka 318. člena ZPP je tožbeni zahtevek torej pravilno zavrnjen, ne glede na to, da toženi stranki nista nasprotovali trditvam, da je lastnik spornega stanovanja prvi toženec.

Pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.