Jedro

Lastnik stanovanja lahko zavrne plačilo odpravnine, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje ali mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (3. odst. 126.čl. in 1. odst. 148.čl. SZ). Razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja pa so upoštevni, če obstajajo v času začetka veljavnosti stanovanjskega zakona. Odločilno je stanje ob uveljavitvi zakona.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavijo in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 332.422,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo 42.000,00 Sit pravdnih stroškov. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo še nadaljnji znesek 21.671,00 Sit. Ugotovilo je, da se je tožnica ob koncu leta 1992 preselila v lastno hišo, zato ni upravičena do odpravnine po 126.čl. stanovanjskega zakona za stanovanje , ki ga je tedaj izpraznila in prepustila toženi stranki. Podan je bil namreč odpovedni razlog po 60.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, kar je po 148.čl. stanovanjskega zakona razlog za odklonitev plačila odpravnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da tožnici ni bila naložena izpraznitev stanovanja in tudi sicer niso podani razlogi za zavrnitev plačila odpravnine. Za ponazoritev svojega stališča se sklicuje še na 2. odst. 126.čl. stanovanjskega zakona in nasprotuje stališču, da lastnik hiše ni upravičen do odpravnine po 126.čl. stanovanjskega zakona. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica preselila v svojo hišo v decembru 1992. Tedaj je bilo dograjeno stanovanje v spodnji etaži, ne pa še prostori v zgornji etaži. Sodišče druge stopnje teh ugotovitev ni spremenilo. Te ugotovitve pa ne dajejo zadostne podlage za odločitev. Po določbi 126.čl. stanovanjskega zakona ( v nadaljnjem SZ) je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen do odpravnine v znesku 30% vrednosti stanovanja, če v dveh letih po uveljavitvi zakona izprazni stanovanje. Lastnik lahko zavrne izplačilo, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje ali mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (3. odst. 126.čl. in 1. odst. 148.čl. SZ). Razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja pa so upoštevni, če obstajajo v času začetka veljavnosti stanovanjskega zakona. Odločilno je stanje ob uveljavitvi zakona. Smisel določbe 126.čl. in 148.čl. SZ je v tem, da nima pravice do odpravnine, kdor uporablja stanovanje, a ni imetnik stanovanjske pravice, ali pa je formalno sicer še imetnik stanovanjske pravice, toda obstajajo razlogi za odpoved brez pravice do najpotrebnejših prostorov. Kdor pa kasneje v roku 2 let (1. odst. 126.čl. SZ) ustvari pogoje za izselitev, mu zgolj zato, ker se seli n.pr. v lastno, toda kasneje pridobljeno stanovanje, pravica do odpravnine ne preneha. Zato je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, ali je tožnica imela svoje stanovanje vseljivo že 19.10.1991, ko je začel veljati stanovanjski zakon. Ugotovitev, da je bilo stanovanje vseljivo eno leto kasneje, ne zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločili na podlagi zmotne razlage 126. in 148.čl. SZ. Zato se nista ukvarjali z ugotavljanjem okoliščin, ki so v tej zadevi pomembne, in sicer, kdaj je bilo tožničino novo stanovanje vseljivo do take mere, da bi bila zaradi tega mogoča odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. zakona o stanovanskih razmerjih.

Uveljavljani revizijski razlog je podan. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odst. 395.čl. ZPP. V dopolnjenem postopku bo treba ugotoviti okoliščine v zvezi s časom dograditve tožničinega stanovanja v novi hiši, in na podlagi tega ponovno odločiti o zahtevku.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka ni navedla svojih revizijskih stroškov.