Jedro

1. Trimesečna odsotnost zaradi bolezni pomeni primer daljše bolezni, za katero gre delavcu solidarnostna pomoč.

2. Do solidarnostne pomoči po 3. alinei 4. tč. 40. čl. KPND je delavec upravičen samo enkrat v koledarskem letu. Če traja bolniški stalež več let, je delavec upravičen do solidarnostne pomoči za vsako koledarsko leto.

3. Delodajalec je z izplačilom solidarnostne pomoči v zamudi šele potem, ko delavec od njega zahteva njeno izplačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se priznajo zakonske zamudne obresti od 176.557,00 SIT (85.916,00 SIT in od 90.641,00 SIT - solidarnostni pomoči) od 17.5.2000 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati solidarnostno pomoč in sicer 85.916,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1998 dalje do plačila in 90.641,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1999 dalje do plačila, ter da ji je dolžna povrniti tudi stroške postopka v višini 83.100,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih ugovorov, da je tožnik upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči, ne glede na to, da je bil zaradi bolezni neprekinjeno odsoten v obdobju, ki zajema tri koledarska leta. Po mnenju pritožnice koledarsko leto ni kriterij za upravičenost do izplačila solidarnostne pomoči. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zadostno obrazložilo stališča, na podlagi katerega je sprejelo svojo odločitev. Navedlo je samo, da kolektivna pogodba ne določa, da pripada delavcu za dalj časa trajajočo bolniško odsotnost z dela ena solidarnostna pomoč, ampak, da mu pripada za dalj časa trajajočo odsotnost v posameznem koledarskem letu ena solidarnostna pomoč. Tožena stranka se s takšnim pravnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS v 4. točki 40. člena določa, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč med drugim tudi zaradi daljše bolezni. Ob takšni dikciji pa po mnenju tožene stranke ni mogoče zaključiti, da lahko delavcu zaradi ene bolezni pripada solidarnostna pomoč večkrat. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno določilo začetek teka zamudnih obresti. Ker rok za izpolnitev obveznosti do izplačila solidarnostne pomoči v kolektivni pogodbi ni določen, je treba v konkretnem primeru izhajati pri zapadlosti oziroma zamudi dolžnika iz 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato bi tožniku zakonite zamudne obresti lahko pripadale eventuelno šele od takrat, ko je pri toženi stranki zahteval izplačilo, saj je tožena stranka šele takrat lahko prišla v zamudo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) tudi glede bistvenih kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take absolutne bistvene kršitve. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede temelja tožbenega zahtevka. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe glede temelja, ne pa glede priznanja začetka teka zakonskih zamudnih obresti, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Glede interpretacije 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur.l. RS št. 34/93 in 3/98) je sodna praksa povsem enotna in je že zavzela stališče, da trimesečna odsotnost zaradi bolezni pomeni primer daljše bolezni, za katero gre delavcu solidarnostna pomoč (Sodba VDSS opr.št. Pdp 1932/97 z dne 2.9.1999). Iz Razlage kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur.l. RS št. 81/2000), ki jo je sprejela Komisija za razlago dne 28.7.2000, pa je tudi mogoče razbrati, da je do solidarnostne pomoči po 3. alinei 4. točka 40. člena delavec upravičen samo enkrat v koledarskem letu. To pa pomeni, da delavec ni upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči, če je v bolniškem staležu več let oziroma, če je neprekinjeno v bolniškem staležu, ki zajema dve koledarski leti, ampak, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči za vsako koledarsko leto, če traja bolniški stalež več let. Zato je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno priznalo solidarnostno pomoč tako za leto 1998 kot za leto 1999. Pravilno pa opozarja pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno določilo začetek teka zamudnih obresti. Ker datum zapadlosti oziroma rok za izpolnitev obveznosti do izplačila solidarnostne pomoči v KPnd ni določen, se je v takem primeru glede teka zamudnih obresti mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti v skladu z 2. odstavkom 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije in velja za sporno zadevo). Po citirani zakonski določbi pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Glede na navedeno pravno ureditev je delodajalec z izplačilom solidarnostne pomoči v zamudi šele potem, ko delavec od njega zahteva njeno izplačilo. Zato je tožena stranka v odgovoru na tožbo povsem utemeljeno ugovarjala tožbenemu zahtevku glede začetka teka zamudnih obresti, saj le-te tožniku pripadajo od takrat, ko je pri toženi stranki zahteval izplačilo, saj je tožena stranka šele takrat lahko prišla v zamudo. Ker sodišče prve stopnje tega ugovora tožene stranke ni upoštevalo in je priznalo zakonske zamudne obresti od solidarnostne pomoči za leto 1998 od 14.7.1998 dalje, od solidarnostne pomoči za leto 1999 pa od 14.7.1999 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede začetka teka zamudnih obresti na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da jih je prisodilo od 17.5.2000, to je od dneva, ko je tožnik vložil prošnjo za dodelitev solidarnostne pomoči pri toženi stranki. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.