Jedro

Potem ko je tožniku, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, že prenehalo delovno razmerje, mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka. Delodajalec delavcu ne more po prenehanju delovnega razmerja podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved tožene stranke nezakonita.

Tožnik je izkazal pravni interes za izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o izobraževanju, iz katere izhaja, da se tožnik obvezuje, da bo po končanem izobraževanju ostal na delu pri delodajalcu še najmanj dobo, ekvivalentno dobi trajanja izobraževanja, pri čemer se izrecno strinja, da bo delodajalcu povrnil vse stroške iz izobraževanja, skupaj z obrestmi, v primeru, če mu preneha zaposlitev pri delodajalcu po njegovi volji ali krivdi pred potekom obdobja, ali če delavec ne zaključi izobraževanja v predpisanem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2012, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 8. 2010, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in ji traja še naprej do pravnomočnosti te sodbe. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožeči stranki za ta čas prizna delovna doba, vsi prejemki in druge pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 1.978,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti vse stroške tega postopka v višini 972,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je odločilo, da se sodba v uvodu popravi tako, da se pravilno navede pooblaščenka tožene stranke in sicer A.A. in ne Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot je to pomotoma navedeno v izreku sodbe.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo v tem delu zavrže in tožniku naloži v plačilo stroške postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče v obrazložitvi pravilno navede, da med strankama v postopku ni spora, da je tožnik dne 26. 7. 2012 toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik svoje odpovedi ne izpodbija, ne v tem, ne v kakšnem drugem pravdnem postopku, sodišče pa tudi navede, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je upoštevala tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi in ga z dnem, ko je bila seznanjena z odpovedjo (30. 7. 2012) odjavila iz zavarovanja in mu tudi zaključila delovno knjižico. Bistveno kršitev pravil postopka pa predstavlja procesno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik za ugotovitveni zahtevek (I. točka izreka sodbe) izkazal pravni interes. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (2. odstavek 181. člena ZPP). Tožnik je pravni interes za vložitev ugotovitvenega zahtevka utemeljeval z okoliščino, ki jo je v 6. točki obrazložitve povzelo tudi sodišče, to je, da je sklenil s toženo stranko dne 19. 10. 2007 pogodbo o izobraževanju ob delu, po kateri je v 1. alineji 2. odstavka točke 4 zavezan toženi stranki povrniti stroške izobraževanja, v kolikor bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo pred potekom dobe, za katero se je zavezal ostati pri toženi stranki po končanem izobraževanju, prenehalo pa bi mu po njegovi volji ali po krivdi. Tožnik nima pravnega interesa, saj mu je pogodba prenehala že na podlagi lastne odpovedi. Pravni položaj si tožnik v ničemer ne bi izboljšal, delovno razmerje pa mu je prenehalo po njegovi volji. Sodišče bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, ko je sodišče štelo, da je tožnik v sporu uspel 90 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič B.B., C.C. in D.D. odločilo tako kot izhaja iz izreka in sicer, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2012, s katero je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 8. 2010, nezakonita in se razveljavi. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „operater peči“, pri čemer se je pri delu poškodoval in bil v daljšem bolniškem staležu. Tožnik je dne 26. 7. 2012 toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker le-ta ni odpravila nepravilnosti, na katere je opozarjal direktorja. Tožena stranka je po prejemu tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja in mu zaključila delovno knjižico z dnem 30. 7. 2012. Potem, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje, mu je tožena stranka dne 3. 9. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka. Delodajalec delavcu ne more potem, ko mu je že prenehalo delovno razmerje, podati izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga je izpodbijana izredna odpoved tožene stranke nezakonita. Tožnik ni mogel biti neopravičeno odsoten z dela že po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Glede pravnega interesa za vložitev tožbe pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal pravni interes za izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o izobraževanju iz dela z dne 19. 10. 2007, iz katere izhaja, da se tožnik obvezuje, da bo po končanem izobraževanju ostal na delu pri delodajalcu še najmanj dobo, ekvivalentno dobi trajanja izobraževanja, pri čemer se izrecno strinja, da bo delodajalcu povrnil vse stroške iz izobraževanja, skupaj z obrestmi, v primeru, če mu preneha zaposlitev pri delodajalcu po njegovi volji ali krivdi pred potekom obdobja, ali če delavec ne zaključi izobraževanja v predpisanem roku. Glede na navedeno je tožnik nedvomno imel pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2012 po določilih 181. člena ZPP, saj ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, v primeru če bi tožena stranka od njega zahtevala vračilo stroškov izobraževanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in svojo odločitev oprlo na določila 154. člena ZPP, ki sicer določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Tožnik je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja pa ni uspel z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za plačilo odškodnine namesto reintegracije, vendar v zvezi z navedenim niso nastali posebni stroški postopka, sicer pa gre tudi za odločitev v okviru prenehanja delovnega razmerja. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 972,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.