Jedro

Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano delno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da v roku 15 dni na nepremičnini parcela 392/1 k.o. X odstrani vodovodni cevovod, ki poteka od meje z nepremičnino parcela 494/18 k.o. Y, do meje z nepremičnino parcela 392/3 k.o. X, v dolžini 163 m, odstraniti betonski jašek z železnim pokrovom dimenzije 1m x 1m, lociran na meji z nepremičnino parcela 494/18 k.o. Y ter po odstranitvi cevovoda in betonskega jaška vzpostaviti prejšnje stanje gozda tako, da zasuje izkop z zemljino in zasutje poravna s pobočjem (točka I izreka). Odločitev o plačilu odškodnine v znesku 3.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo (točka II izreka).

2.Zoper izpodbijano delno sodbo je toženka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Toženka je namreč tekom postopka podala utemeljen ugovor pasivne legitimacije, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo ter je zaključilo, da je toženka pasivno legitimirana, ker lahko lastnik nepremičnine na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) od tistega, ki ga protipravno vznemirja, zahteva prenehanje vznemirjanja. Toženka je res izvedla gradbena dela, ampak je bila zgolj izvajalka, ki je dela opravila po naročilu naročnika (lastnika objekta, kamor se je priklapljal vodovod) v dobri veri, da ima slednji soglasje tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik). V primeru priključitve na komunalna omrežja se uporabljajo določbe SPZ o nujni poti (91. člen SPZ), česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V primeru, ko so izpolnjeni pogoji za priklop, se mora dopustiti nujna pot. Posledično toženka ni protipravno posegla v sporno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi navedbami toženke zgolj pavšalno navedlo, da argumenti toženke niso utemeljeni, a se do navedb toženke vsebinsko sploh ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj meni, da so neutemeljene. Pritožba opozarja na to, da bi tožnik moral zaščito v skladu z 99. členom SPZ zahtevati v razmerju do lastnikov objekta, ne pa toženke, kot izvajalke del. Opozarja tudi na 187. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da sta naročnik in izvajalec del solidarno odgovorna za škodo, ki sta jo povzročila z izvajanjem del in sta posledično sospornika (191. člen OZ). Tožnik bi zato moral plačilo domnevno nastale škode zahtevati od lastnikov objekta ali pa vsaj od toženke in lastnikov objekta, ne pa zgolj od toženke. Ker se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nato zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo nepravilen zaključek, da je toženka pasivno legitimirana in da je protipravno posegla v tožnikovo nepremičnino. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po navedbah tožnika pravica do vode lastnikom objekta že zagotovljena, saj nima osnove v izvedenih dokazih. Tožnik namreč ni navajal, da naj bi imeli lastniki objekta zagotovljen dostop do vode, ampak da po parceli 392/3 k.o. X, ki meji na parcelo 392/14 k.o. X, na kateri stoji objekt, poteka javni vodovod, na katerega bi toženka lahko priključila objekt brez posega v tožnikovo nepremičnino. Toženka je takšnim navedbam argumentirano nasprotovala in pojasnila, da to ni mogoče, saj obstoječi vodovod na parceli 392/3, k.o. X ne omogoča priklopa novih cevovodov, pri čemer je kot dokaz predlagala zaslišanje A. A. in postavitev izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje teh dokazov sploh ni izvedlo, ampak je enostransko sledilo navedbam tožnika, medtem ko navedb toženke sploh ni obravnavalo, prav tako pa zavrnitve dokazov ni ustrezno obrazložilo, s čemer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja tudi na absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

7.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uradoma uveljavljanimi in v pritožbi izpostavljenimi procesnimi kršitvami.

8.Protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Zapis v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katerega se sklicuje pritožba, tako ne predstavlja direktnega prepisa navedb tožnika o tem, da je lastnikom apartmajev zagotovljena pravica do pitne vode, ampak je rezultat dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka v obrazložitev, pri čemer je bistveno, da se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje, torej ne izvaja dokazne ocene, kajti kršitev slednje je samostojen, ločen pritožbeni razlog.

9.Zaključek sodišča prve stopnje, da na utemeljenost zahtevka ne more vplivati sklicevanje toženke na nujno pot in pravico do pitne vode, ne pomeni, da so "v razlogih izpodbijane sodbe nasprotja v odločilnih dejstvih" in da "sodišče prve stopnje v zvezi s temi navedbami ni izvedlo vseh predlaganih dokazov za ugotovitev dejanskega stanja" ter je "tožnikovim navedbam pripisalo prevelik pomen", kot neutemeljeno navaja pritožba. Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženka z izvedbo cevovoda in vodovodnega jaška protipravno posegla v solastninsko pravico tožnika, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj je izvedbo dokaza toženke po zaslišanju priče A. A. in pritegnitvi izvedenca gradbene stroke o tehnično-ekonomski primernosti izvedenega vodovodnega omrežja zavrnilo, je sicer res nekoliko skopa, vendar ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene, kot navaja pritožba.

10.Toženka je namreč navajala, da predlaga izvedbo dokaza s pričo A. A., ki naj bi izpovedal o razlogih za izvedbo del po tej trasi in ne po trasi, katero je v svojih navedbah omenjal tožnik. Kljub temu, da bi navedena priča pojasnila, zakaj so se odločili poseg izvesti po sporni trasi skozi gozd in ne po drugi trasi, to še ne bi spremenilo dejstva, da je bil poseg izveden brez podanega soglasja tožnika, kar predstavlja protipraven poseg. Tega ugotovljenega dejstva ne bi mogla spremeniti niti izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke o tehnično-ekonomski primernosti izvedenega vodovodnega omrežja. Posledično je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izvedbo navedenih dokazov pravilno zavrnilo, saj s tema predlaganima dokazoma toženka ne more dokazovati, da izveden poseg ni bil protipraven (upoštevaje, da toženka niti ni navajala, da bi lastniki objekta, za katere je napeljala cevovod, že imeli pridobljeno nujno pot za napeljavo vodovoda ali soglasje lastnikov nepremičnine, preko katere so napeljali vodovod). Toženka bi s predlaganima dokazoma le dokazovala, zakaj je izvedba po tej trasi boljša od izvedbe po trasi, ki jo omenja tožnik, kar pa ni vprašanje, ki se nanaša na protipravnost ravnanja toženke. Ker se s predlaganima dokazoma ne dokazujejo dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev, je njuno izvedbo sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo in takšna odločitev ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb postopka.

11.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka brez soglasja tožnika položila 163 m dolg cevovod in vodovodni jašek. Toženka je navajala, da je ta dela opravila v dobri veri, da imajo naročniki del (lastniki objekta) vsa potrebna soglasja za izvedbo. Postavila je tudi ugovor pasivne legitimacije, saj meni, da bi moral tožnik tožiti lastnike objekta.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s strani toženke postavljen ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta). Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o tem, da je toženka le izvajala dela, ki so jih naročili lastniki objekta in da zato ni pasivno legitimirana, ampak bi moral tožnik tožiti lastnike objekta.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del po 187. členu OZ, saj sodišče prve stopnje o zahtevku za povrnitev škode še ni odločalo.

14.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil poseg toženke, s katerim je tožnika vznemirjala v njegovi (so)lastninski pravici in je slednji v skladu s 100. členom SPZ aktivno legitimiran za vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari/nepremičnini, protipraven. Toženka je po naročilu lastnikov objekta posegla v tožnikovo (so)lastninsko pravico in ni izkazala, da bi imela tožnikovo predhodno (ali naknadno) soglasje, zato s pritožbenimi navedbami, da imajo lastniki objekta pravico do priključitve na javno vodovodno omrežje (70.a člen URS) in da je priključitev preko tožnikove nepremičnine edini možen način in da je tožnik poseg dolžan dopustiti (89. in 91. člen SPZ), ne more biti uspešna. Ravnanja toženke pomenijo protipravno vznemirjanje in so objektivno protipravna - vprašanje krivde je pri tem irelevantno.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine v zadevi, tožnik izkazal, da je upravičen do sodnega varstva po 99. v zvezi s 100. členom SPZ ter je tožbenemu zahtevku, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe, pravilno ugodilo.

16.Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1

2

Tako A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 504.

Tako A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 503.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 70a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 89, 91, 99, 100 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 187

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.