Jedro

Res je, da tožnica v nadaljevanju postopka ni več podala nobenih navedb glede (ne)pristnosti podpisov tožencev na kreditni pogodbi, vendar pa ni treba, da bi obrazložena izjava stranke časovno sledila navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 148211/2010 z dne 26. 11. 2010, s katerim je toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka in drugi toženec) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni solidarno plačata 40.556,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 dalje do plačila (točka I. izreka). Tožencema je naložilo, da tožniku v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe solidarno povrneta pravdne stroške v znesku 805,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožujeta toženca. Navajata, da tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala njunih obrazloženih trditev glede nepristnosti podpisov na sklenjeni kreditni pogodbi. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno postaviti izvedenca grafološke stroke, predlogi tožnice za zaslišanje prič in v spis vložene dokazne listine pa niso substancirani, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da je s prvo toženko kot kreditojemalko in drugim tožencem kot solidarnim porokom dne 8. 6. 2005 sklenila pogodbo o kreditu, na podlagi katere je prvi toženki izplačala kredit v znesku 41.729,26 EUR. Toženca pa sta v prvi pripravljalni vlogi navajala, da s tožnico nista nikoli sklenila kreditne pogodbe in da njuni podpisi na navedeni kreditni pogodbi niso pristni. Res je, da tožnica v nadaljevanju postopka ni več podala nobenih navedb glede (ne)pristnosti podpisov tožencev na kreditni pogodbi, vendar pa ni treba, da bi obrazložena izjava stranke časovno sledila navedbam nasprotne stranke, če smiselno prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog.(1) Ker že iz tožničinih tožbenih trditev izhaja, da sta bila prav toženca tista, ki sta kreditno pogodbo podpisala, ji na navedbe v odgovoru na tožbo glede (ne)pristnosti podpisov ni bilo treba ponovno odgovarjati, da bi se to dejstvo v skladu z 214. členom ZPP štelo za prerekano. Sodišče prve stopnje je zato dejstvo, ali sta toženca podpisala navedeno kreditno pogodbo, pravilno štelo za sporno in ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ne drži, da tožnica predlaganih dokazov ni ustrezno substancirala. Tožnica je na naroku dne 16. 2. 2015 v spis vložila notarski zapis z dne 26. 7. 2004, prodajno pogodbo z dne 26. 7. 2004, vlogo za odobritev kredita in nakazilo z dne 8. 3. 2005 ter tudi pojasnila, da iz navedenih listin izhaja, da je kredit v višini takratnih 10.000.000,00 SIT nakazala neposredno na račun prodajalca X d.o.o.. Tožnica je z navedenimi listinami dokazovala zatrjevano dejstvo, da je s prvo toženko sklenila kreditno pogodbo, saj je sredstva, ki jih je posodila prvi toženki, nakazala neposredno na račun prodajalca, od katerega je prva toženka kupila stanovanje. Prav tako je zaslišanje prič predlagala glede dokazovanja dejstva pristnosti podpisov, saj je predlagala, da se naj priče zaslišijo, če bosta toženca vztrajala pri postavitvi izvedenca grafološke stroške. Sicer pa niti ni relevantno, ali je bil dokazni predlog za zaslišanje prič zadostno substanciran, ker ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Tudi na naroku dne 16. 3. 2015 je tožnica pojasnila, da iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da je toženca opominjala zaradi neporavnanih obveznosti ter da je o tem tudi obveščala njuna delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na dokazne listine, ki jih je v spis vložila tožnica.

8. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Betetto, v: Ude in drugi, Pravdni postopek s komentarjem, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 169. Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 2836/2014 z dne 4. 2. 2015.