Jedro

Poroštvena izjava mora biti pisna. Nasprotno pa OZ ne zahteva obličnosti za izjavo upnika, s katero le-ta sprejme poroštveno izjavo. Ta izjava je torej lahko neoblična.

Sodna praksa VS RS glede določnosti same poroštvene izjave je ustaljena. V več odločbah je VS RS že odločilo, da mora biti za poroka obseg obveznosti določljiv. Obveznost je določljiva, če razkriva tisto, kar je pomembno za presojo porokovega pravnega položaja, in to je tisto, kar opredeljuje težo in pomen posledic njegove zaveze. Zadošča, da je porok lahko ugotovil višino poroštvene obveznosti, zapadlost, obresti in podobno. Presoja, ali je bila porokova obveza v poroštveni izjavi dovolj opredeljena, je odvisna tudi od tega, ali gre za gospodarski subjekt ali za posameznika.

Izrek

I. Pritožba zoper točki II in IV izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi terjatve tožeče stranke do poroka.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kot kreditodajalec s kreditojemalcem L. d. o. o. do 31. 3. 2011 sklenila Kreditno pogodbo reg. št. LD/11090/00027. Z njo je tožeča stranka dala kreditojemalcu kredit v višini 482.000,00 EUR. Ta bi moral biti vrnjen do 29. 9. 2011. Denar je bil izplačan. Rok za izplačilo je bil z Dodatkom št. 1 (priloga A2) podaljšan do 26. 3. 2012 in nato še do 18. 12. 2012. Na temelju kreditne pogodbe je tožeča stranka upravičena zahtevati vračilo kredita, skupaj z obrestmi in stroški.

3. Zakoniti zastopnik tožene stranke je dal pisno poroštveno izjavo 28. 9. 2011 (priloga A2). Zaveza tožene stranke je bila, da bo kot solidarni porok in plačnik na prvi poziv banke plačala vsak znesek, ki ga kreditojemalec ne bi poravnal po kreditni pogodbi. S kreditno pogodbo je bila tožena stranka seznanjena in jo je sprejela. Obveznost glavnega dolžnika je bila toženi stranki (kot poroku) identificirana, saj se poroštvena izjava sklicuje na konkretno kreditno pogodbo, ki je bila toženi stranki izročena. To potrjujeta določbi 1. in 2. točke poroštvene izjave. Tožeča stranka je po lastnih navedbah poroštveno izjavo tožene stranke sprejela. To zadošča za sklenitev poroštvene pogodbe.

4. Višine obveznosti iz kreditne pogodbe tožena stranka ni prerekala. Te so znašale: glavnica v višini 482.000,00 EUR, redne obresti v višini 73.780,66 EUR, zamudne obresti v višini 9.759,45 EUR in stroški (opravnina) v višini 1.382,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je zahtevkom ugodilo (točka II izreka), razen zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 12. 3. 2013 do 2. 7. 2014 od obresti (v skupni višini 83.540,11 EUR). Tega je v točki III izreka zavrnilo. 2. 7. 2014 je bil namreč vložen predlog za izvršbo, in v času pred tem tožeča stranka ne more zahtevati obresti od obresti.

5. Pritožbo je vložila tožena stranka. S pritožbo je izpodbijala sodbo prvostopenjskega sodišča. Iz njene vsebine izhaja, da jo izpodbija le v zanjo neugodnem delu (II. in IV. točka izreka). V pritožbi je navedla, da naj bi bila obrazložitev prvostopenjske sodbe sama s seboj v nasprotju. V r. št. 6 prvostopenjske sodbe naj bi bilo navedeno, da je poroštvena obveznost tožene stranke nastala na temelju kreditne pogodbe in 1065. člena ZOR. Ta člen naj ne bi imel nobene povezave z zadevo. Tožeča stranka naj bi tudi ne navajala, še manj pa dokazala, da je bila med strankama sklenjena ustna poroštvena pogodba. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi presodilo ugovora, da poroštvena pogodba ni bila sklenjena, ker je glavni dolžnik predložil tožeči stranki poroštveno izjavo tožene stranke. Naj ne bi bilo dokazano, da se je tožena stranka s tožečo stranko dogovorila o sklenitvi poroštvene pogodbe. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi nepravilno presodilo, da ima poroštvena izjava vse potrebne sestavine. Iz izpovedbe A. z dne 19. 5. 2016 naj bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bilo s strani tožeče stranke predstavljeno, da izjava tožene stranke "veliko ne zavezuje", saj naj bi bila samo pomoč banki do ureditve končnega zavarovanja s terjatvami. Izpovedal je, da naj bi bil pomen zavarovanja s poroštvom zgolj simboličen, ker naj bi tožena stranka ne imela ne prometa ne denarja. Iz tega in iz ostalih izjav naj bi bilo mogoče sklepati, da tožena stranka ni podala izjave volje za sklenitev poroštvene pogodbe.

6. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev. Povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni zahtevala.

7. Ugotovljenega dejanskega stanja glede same sklenitve kreditne pogodbe pritožba niti ne izpodbija.

8. Poroštvo nastane na temelju pogodbe (1012. člen OZ). Pogodba se sklene tako, da stranki dosežeta soglasje. Doseže se ga tako, da ena stranka da drugi ponudbo za sklenitev pogodbe, druga pa to ponudbo sprejme (28. člen OZ). Potrebni sta torej dve izjavi volje. Praviloma sta lahko neoblični. Že zakonsko besedilo 1013. člena OZ je glede obličnosti porokove poroštvene izjave jasno: poroštvena izjava mora biti pisna. Nasprotno pa OZ ne zahteva obličnosti za izjavo upnika, s katero le-ta sprejme poroštveno izjavo. Ta izjava je torej lahko neoblična.

9. O tem je pred kratkim odločilo VS RS v sodbi II Ips 308/2015. Zapisalo je tole: "OZ torej ne določa, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Obličnost predpisuje le za zavezovanje poroka in ne tudi za izjavo volje upnika." (glej na navedenem mestu, r. št. 7). Podobno jasno je VS RS v navedeni odločbi v r. št. 9: "Gre za "hibriden" nastanek pogodbenega razmerja, kot kombinacije pisne in ustne izjave oziroma izraza pogodbenih volj pogodbenih strank."

10. Tožena stranka je dala pisno poroštveno izjavo. Tožeča stranka je takšno izjavo po lastni izjavi sprejela (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Sicer pa je sklepčni sprejem razviden iz ravnanja tožeče stranke, ki je uveljavljala svoje pravice iz poroštvene pogodbe, torej je poroštveno izjavo sprejela in je bila pogodba o poroštvu sklenjena. Pritožbena navedba, da je glavni dolžnik zgolj predložil tožeči stranki poroštveno izjavo tožene stranke, ne vpliva na izid. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je zakonski zastopnik tožene stranke potrdil, da je kot porok podpisal poroštvene izjave (prvostopenjska sodba, r. št. 7), to pa je trdila tudi tožeča stranka sama in potrdila uslužbenka tožeče stranke, priča B.B. 11. Pravno neodločilno pa je, ali je bila poroštvena pogodba sklenjena ustno. Tožena stranka je dala pisno poroštveno izjavo (kot je že bilo obrazloženo), tožeča stranka pa jo je po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tudi sprejela. To pa je bilo za sklenitev poroštvene pogodbe zadosti.

12. Sodna praksa VS RS glede določnosti same poroštvene izjave je ustaljena. V več odločbah je VS RS že odločilo, da mora biti za poroka obseg obveznosti določljiv. Obveznost je določljiva, če razkriva tisto, kar je pomembno za presojo porokovega pravnega položaja, in to je tisto, kar opredeljuje težo in pomen posledic njegove zaveze (tako npr. nazadnje odločba VS RS, opr. št. II Ips 308/2015; ta odločba v opombi pod črto 1 navaja starejšo sodno prakso in literaturo). Zadošča, da je porok lahko ugotovil višino poroštvene obveznosti, zapadlost, obresti in podobno. Presoja, ali je bila porokova obveza v poroštveni izjavi dovolj opredeljena, je odvisna tudi od tega, ali gre za gospodarski subjekt ali za posameznika (enako tudi že odločbi VS RS opr. št. II Ips 305/2013, r. št. 7 in II Ips 879/2009, r. št. 7; nanju se je sklicevala tožena stranka sama).

13. V najnovejši odločbi je VS RS (opr. št. da je bila poroštvena izjava dovolj določna že, ker se je sklicevala na določno opredeljene kreditne pogodbe, s katerimi je bil porok predhodno seznanjen in z navedbo zneskov obveznosti v samih poroštvenih izjavah. ) tudi pojasnilo, da je bila poroštvena izjava dovolj določna že, ker se je sklicevala na določno opredeljene kreditne pogodbe, s katerimi je bil porok predhodno seznanjen in z navedbo zneskov obveznosti v samih poroštvenih izjavah. Pritožbeno sodišče meni, da je bila obveznost tožene stranke (kot poroka) dovolj opredeljena tudi v tej zadevi, ki je celo deloma primerljiva s prej navedeno zadevo. V poroštveni izjavi je bilo določno opredeljeno, katera kreditna pogodba je bila pravni temelj za nastanek kreditojemalčevih obveznosti. Navedba je bila povsem konkretna in se je nahajala v št. 1 poroštvene izjave. S poroštveno izjavo je tožena stranka tudi potrdila, da je seznanjena z obveznostmi dolžnika do banke iz navedene pogodbe, in da ji je bila izročena kopija kreditne pogodbe. Podrobnosti glede obveznosti sicer niso bile navedene v poroštveni izjavi, vendar pa je bil z njimi porok seznanjen in so bile poleg tega določljive z vpogledom v samo kreditno pogodbo. To pa je porok imel na razpolago. S tem je bila porokova obveznost dovolj opredeljena, posebej še, če se upošteva, je porok gospodarski subjekt. Porok je imel na razpolago vse podatke, da je lahko prepoznal in presodil težo in pomen posledic svojega ravnanja.

14. Izpoved A. z dne 19. 5. 2016 (l. št. 77) je bila takšna (navedek je dobeseden, vključuje tudi napake): "Mi smo se z banko govorili, da to damo in smo soglašali, da damo takšno izjavo, pri čemer je bilo rečeno oziroma smo se pozneje posvetovali s pravniki, da nas veliko ne zavezuje. To naj bi bila samo pomoč banki do ureditve končnega zavarovanja s terjatvami." Iz same izjave ni mogoče nedovoumno razbrati, kaj naj bi (po izpovedi priče) trdila tožeča stranka in kaj so domnevno kasneje menili pravniki. Še manj jasno je, kako lahko takšna izjava "veliko ne zavezuje". Okoliščina, da tožena stranka ni imela ne prometa ne denarja po pričini izpovedi (priča je bila v času dajanja poroštvene izjave zakonski zastopnik) je zgolj okoliščina, ki vpliva na kakovost zavarovanja, ne pa na njegov obstoj. Nelogičen pa je predlog sklepanja, ki ga ponuja tožena stranka. Ta pa je, da je iz domnevnega slabega premoženjskega stanja tožene stranke in pa domnevnega neobstoja "velike" zaveze (karkoli že to pomeni) mogoče sklepati, da tožena stranka ni podala izjave volje za sklenitev poroštvene izjave. Če je nemara pri tem imela miselni pridržek, je ta tako ali tako neupošteven. Je volja, ki je tožena stranka pač ni izrazila in je prvostopenjsko sodišče niti ni smelo upoštevati.

15. Ne drži niti nadaljnji očitek, da je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je poroštvena obveznost tožene stranke nastala na temelju kreditne pogodbe in 1065. člena ZOR. Prvostopenjska sodba je v r. št. 6 navedla, da sta tožeča stranka in kreditojemalec sklenila kreditno pogodbo, in da je torej tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev kredita, skupaj z obrestmi in stroški. Nikjer v sodbi pa ne piše, tudi ne v r. št. 6, da je poroštvena obveznost tožene stranke nastala na temelju kreditne pogodbe ali ZOR.

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso bile storjene absolutne bistvene postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).