Jedro

V skladu z določbo 452. člena ZPP je toženka smela odgovoriti v svoji drugi pripravljalni vlogi le na navedbe tožnice v njeni drugi pripravljalni vlogi, vloženi z dne 27. 2. 2019, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (čeprav jih je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) toženkinih trditev o teh novih dejstvih. Zato so tudi v pritožbi podane navedbe v zvezi s poračunom ogrevanja v sezoni 2016/2017 v višini 370,00 EUR in da bi ji ta znesek tožnica morala šteti kot preplačilo ter da (smiselno) tožnica storitve ogrevanja ni opravila, nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ni obravnavalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka v 8 dneh od vročitve sodbe plačati tožnici 260,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018 dalje (točka I. izreka) in da mora toženka v istem roku povrniti tožnici njene pravdne stroške 464,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku 8 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti (točka II. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje brez navedbe konkretnih pritožbenih razlogov. Navajala je, da se s sodbo ne more strinjati. Ne strinja se z ugotovitvijo v točki 6 sodbe sodišča prve stopnje, da plačila niso imela navedenega namena, to ne drži, na plačilu je naveden namen, oziroma postavka 05 - poračun ogrevanja. Navajala je, da so izkazane terjatve prikazane netočno in nerealno, izstavljene račune, ki so zajemali postavke poračuna stroškov ogrevanja je ustno in pisno zavračala, računi, ki so predmet tožbe, so bili delno zavrnjeni zaradi izdanega poračuna ogrevanja 2016/2017 v vrednosti 370,00 EUR, stanje na delilnikih porabe toplote energije je bilo 0, radiatorji so bili zapečateni, Pravilnik o načinu delitve stroškov in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli se ne more uporabljati v primeru zapečatenja radiatorjev, ob onemogočanju uporabe grelnih teles s strani stanovanjskega podjetja. Poraba, oziroma stanje na petih delilnikih, ki so pritrjeni na radiatorjih, izkazuje stanje 0. Nova akontacija stroškov ogrevanja za obdobje 2017/2018 v znesku 57,04 EUR na mesec, stara je bila 21,55 EUR/mesec, naj bi temeljila na realiziranih stroških ogrevanja v sezoni 2016/2017, poraba je bila 0, toženkin predlog je bil, da je ista kot 2017/2018, torej 21,55 EUR. Poračun ogrevanja v vrednosti 370,00 EUR je bil izdan ne glede na to, da so bili radiatorji zapečateni in plačane mesečne akontacije po 21,55 EUR, stanovanjsko podjetje bi toženki moralo izkazati preplačilo 370,00 EUR na postavki 05, v 12. točki sodbe je navedeno, da so bili plačani le stroški ogrevanja, ker je bila toženka k temu zavezana z odločbo CSD ..., toda plačani so bili tudi ostali obratovalni stroški, 370,00 EUR poračuna za ogrevanje 2016/2017 je preplačilo stanovanjskemu podjetju. Prvi obrok poračuna naj bi bil plačan z računom z dne 30. 6. 2017, zadnji pa 30. 6. 2017, po računu št. 1710610 z dne 24. 5. 2017 je znesek odprtih postavk 62,03 EUR, kje so navedene neplačane obveznosti v vrednosti 260,00 EUR za ostale neplačane (račune?), kot so navedeni drugi stroški poleg plačanih stroškov ogrevanja. Stanovanjsko podjetje je toženko bremenilo glede na napačno izkazane terjatve, računi so bili v predpisanem roku najprej ustno nato tudi pisno zavrnjeni, moralo bi upoštevati toženkino zavrnitev računov. Računi, ki so predmet tožbe, so bili delno zavrnjeni, zato so tudi delno plačani, stanje terjatev je netočno, podjetje ne more zagovarjati zapiranja terjatev nerealnih glede na zapadlost, ker niso bile pravilno izkazane, računi so bili zavrnjeni. Toženkino preplačilo stanovanjskemu podjetju znaša 370,00 EUR (plačilo akontacije poračuna za neogrevano sezono 2016/2017, kurilna sezona 2017/2018 pa je sklenjena z 41,42 EUR dobropisa ob plačilu rednih akontacij ogrevanja ob vrednosti 21,55 EUR.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve, in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka s pritožbo izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o višini sporne terjatve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. V predmetni pravdi gre za spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Drugostopno sodišče pa razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Glede na zgoraj povzeto vsebino pritožbe ta ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva: - da med strankama ni bilo sporno, da je tožnica upravnik večstanovanjske hiše na naslovu ..., kjer živi toženka, - da toženka ni prerekala tožničine trditve, da je tožnica sama plačevala vse obratovalne stroške za storitve zunanjih izvajalcev po računih dobaviteljev, nato pa zneske razdelila med etažne lastnike, med njimi toženki, na podlagi določb 21.a, 22. in 27. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, stroške ogrevanja pa je obračunavala v skladu s 15. členom, 18. členom in 19. členom Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli in da je tožnica toženki v zvezi s pripombo, podano z dopisom v novembru 2017 na predlog akontacije za ogrevanje za leto 2017, pojasnila, da bo njen zahtevek upoštevala in bo predlagani znesek vnesla v račune od novembra 2017 dalje, za nazaj pa popravek ni mogoč, - da je tožnica iztoževala zneske delno neplačanih računov, ki jih je izstavila toženki, in sicer po računu št. 1719116 z dne 21. 8. 2017 (zapadlost 8. 9. 2017) v znesku 180,29 EUR toženka ni plačala zneska 98,19 EUR, po računu št. 1722038 z dne 20. 9. 2017 (zapadlost 9. 10. 2017) v znesku 177,77 EUR toženka ni plačala zneska 126,88 EUR in po računu št. 1724694 z dne 19. 10. 2017 (zapadlost 8. 11. 2017) v znesku 85,92 EUR toženka ni plačala 35,49 EUR, da torej skupaj dolguje tožnici 260,56 EUR, - da je toženka te račune plačevala z delnimi plačili in pri tem ni navedla, kateri račun plačuje, je pa navedla namen plačila, in sicer: za dne 18. 8. 2017 (kar je še pred izdajo prvega vtoževanega računa št. 1719116) plačanih 290,00 EUR je navedla, da plačuje postavko 05 - poračun ogrevanja, za dne 20. 10. 2017 plačanih 80,00 EUR je navedla prav tako poračun ogrevanja, za dne 31. 8. 2017 plačanih 30,25 EUR je navedla kot namen postavko stanovanjski stroški, za dne 9. 10. 2017 plačanih 29,04 EUR je navedla le plačilo računa, za dne 30. 11. 2017 plačanih 21,55 EUR je navedla namen akontacija ogrevanja, - računi so bili plačani le delno, toženka ni dokazala s predloženimi potrdili o plačilih, da je plačala v celoti vse tri predmetne račune.

9. Uvodoma je že obrazloženo, da pritožbeni razlog zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten.

10. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (vloženi 10. 2. 2020) navedla dejstvo, to je, da jo je tožnica neupravičeno obremenila s poračunom za ogrevanje za kurilno sezono 2016/2017 v višini 370,00 EUR iz razloga, ker je imela toženka v tej kurilni sezoni radiatorje zapečatene, stanje na merilnikih toplote pa je bilo 0 ter da je prešla na ogrevanje z drugim energentom, zato bi ji tožnica morala 370,00 EUR upoštevati kot preplačilo za ogrevanje. Toženka namreč trditev o teh dejstvih ni podala niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti jih ni podala v prvi pripravljalni vlogi, v kateri pa tudi ni konkretizirano nasprotovala tožničini prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe), v kateri je tožnica izčrpno obrazložila vsa dejstva v zvezi z dolgovanimi zneski po vseh treh predmetnih računih, na podlagi katerih je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek.

V skladu z določbo 452. člena ZPP je toženka smela odgovoriti v svoji drugi pripravljalni vlogi le na navedbe tožnice v njeni drugi pripravljalni vlogi, vloženi z dne 27. 2. 2019, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (čeprav jih je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) toženkinih trditev o teh novih dejstvih. Zato so tudi v pritožbi podane navedbe v zvezi s poračunom ogrevanja v sezoni 2016/2017 v višini 370,00 EUR in da bi ji ta znesek tožnica morala šteti kot preplačilo ter da (smiselno) tožnica storitve ogrevanja ni opravila, nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ni obravnavalo.

11. Tudi pritožbene trditve glede obračuna akontacije za ogrevanje 57,04 EUR mesečno in o predlogu toženke, da naj ta znaša 21,55 EUR, so trditve o dejstvih, ki merijo na izpodbijanje dejanskega stanja o utemeljenosti zahtevka po višini in so neupoštevne. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo dejstvo, da je tožnica že v prvi pripravljalni vlogi izčrpno pojasnila, da je toženka pripombo glede višine akontacije določno podala šele v dopisu novembra 2017 (da naj ta znaša 21,55 EUR), in je toženki pojasnila (z dopisom z dne 4. 12. 2017), da bo nižji znesek akontacije za ogrevanje upoštevala za naprej. Toženka pa na te navedbe sploh ni odgovorila.

12. Pritožbeno sodišče je torej vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je, da je tožnica glede na toženkina delna plačila, ki jih je ta namenila zgolj plačilu ogrevanja brez navedbe, po katerem računu te zneske plačuje. Tožnica je delna plačila upoštevala skladno z določbo 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje pa je zgoraj povzete materialne predpise pravilno uporabilo, saj je toženka dolžna izpolniti svojo obveznost za storitev, ki jo je tožnica zanjo opravila, tudi na podlagi določbe prvega odstavka 9. člena OZ, po katerih so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Toženka pa je tudi dolžna vrniti tožnici tisto, kar je ta namesto nje plačala (190. člen OZ).

13. Pritožba ne izpodbija odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe izčrpna in omogoča preizkus odločitve o stroških pravdnega postopka, zato tudi odločitev v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma.

14. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka v pritožbi ni niti zaznamovala stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno.

16. Tožničin odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato je odločilo, da mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na toženkino pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Toženka je 21. 8. 2020 predložila sodišču še dodatek k svoji pritožbi, vendar je ta bil vložen prepozno, saj je pritožbeni rok zoper sodbo iztekel že 9. 6. 2020, zato pritožbeno sodišče tega dodatka k pritožbi ni obravnavalo.