Jedro

Glede pravne narave pogodbe o poravnavi z dne 22.7.2003 pritožbeno sodišče uvodoma ocenjuje, da je bila njena podlaga (razlog, primerjaj z 51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) v odpravi spora oziroma negotovosti v zvezi s pogodbo o sklepanju terminskih poslov z dne 31.1.2002. Pogodba v razmerju do okvirne pogodbe o sklepanju terminskih poslov sicer nima novacijskega učinka, saj nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage kot okvirna pogodba o sklepanju terminskih poslov, ker pa so z njo nastale nove pravice in obveznosti, je njen učinek vendarle konstitutiven. Čeprav se je s pogodbo na podlagi dogovora pogodbenih strank na dolžniški strani spremenil tudi subjekt pogodbe (M.B. namesto A.O., k.d.,) to ne predstavlja novacije v objektivnem smislu, temveč gre za element pogodbe o prevzemu dolga v pogodbi o poravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.10.2002, opr. št. In 2002/01226 razveljavi v 1. in 3. točki in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti

875.802,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.3.2004 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke in ni upoštevalo volje pogodbenih strank ob njeni sklenitvi. Temeljna načela obligacijskega prava določajo, da je treba pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenikov. Tožeča stranka je s predložitvijo pogodbe o poravnavi utemeljevala le višino in obstoj terjatve, ki sta s podpisom poravnave postali nesporni. Dejstvo je, da obveznost, za katere zavarovanje je izdala menico tožena stranka, s podpisom pogodbe o poravnavi ni ugasnila. To izhaja iz 3. odst. 2. čl. pogodbe o poravnavi, kjer je navedeno, da družbe A.O., k.d. in T. O. pogodba v vsakem primeru ne odvezuje od plačila obveznosti iz 1. odst. tega člena, dokler obveznost ne bo v celoti poplačana. Tožeča stranka se je le obvezala, da ne bo izvajala nadaljnjih pravdnih dejanj, dokler bo M.B. izpolnjeval svoje obveznosti v skladu s pogodbo. Toženkina obveznost plačila po menici bi tako prenehala šele z dokončnim poplačilom nesporno ugotovljene terjatve po pogodbi o poravnavi.

Sodišče prve stopnje je prav tako neutemeljeno tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka, saj je to v nasprotju z 9. čl. pogodbe o poravnavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Če se tožeča stranka sklicuje na pogodbo o poravnavi, jo mora po mnenju tožene stranke spoštovati v celoti, vključno z določili o zapadlosti. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je "obveznost tožeče stranke ugasnila", ampak je ugotovilo le, da se je spremenila zapadlost stare obveznosti. Obveznost družbe A.O., k.d. in toženke nastopi šele takrat, če M.B. ne bi izpolnil svoje obveznosti po poravnavi, zavarovanje, ki ga je tožena stranka dala za menico, pa se nanaša na zavarovanje obveznosti M.B. po pogodbi o poravnavi. Tudi v zvezi s stroški postopka se tožeča stranka sklicuje le na tista določila pogodbe o poravnavi, ki so zanjo ugodna.

Pritožba je utemeljena.

S pogodbo je bilo nesporno dogovorjeno, da bo M.B. prevzeto obveznost izpolnil v obrokih, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo

28.7.2003, zadnji pa bo zapadel v plačilo 28.11.2005. Določbe VI. čl. pogodbe ni mogoče razumeti v smislu omejive obveznosti poroka ali lažjih pogojev za toženo stranko, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Velja namreč, da se je porok zavezal za obseg dolžnikove obveznosti, če ni omejil zaveze na del obveznosti ali na lažje pogoje (2. odst. 1002. čl. ZOR). Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo pogodbena določila, ki so veljavno pravo med pravdnima strankama, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno (4. točka 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje dopolniti z odgovorom na vprašanje, ali je toženka subsidiarni ali solidarni porok (1. in 3. odst. 104. čl. ZOR). Če bo zaključilo, da je le subsidiarno zavezana, bo moralo razčistiti, ali glavni dolžnik M.B. svojo obveznost redno izpolnjuje. Če je ne in torej tožeča stranka kot upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od toženke, pa se bo moralo opredeliti še do vseh njenih ugovorov po meničnem pravu.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).