Jedro

Škoda je nastala tožeči stranki zaradi kumulativnega delovanja dveh vzrokov: opustitve vpisa plombe in zamolčanja dejstva obremenitve nepremičnine s hipoteko. Tako opustitev vpisa plombe s strani delavcev tožene stranke kot tudi zamolčana obremenitev nepremičnine dolžnika S. K. sta pravno relevantna vzroka škode, nastale tožeči stranki oziroma je škoda adekvatna posledica obojega. Tisti, ki so škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, po določbi 3. odstavka 186. člena OZ odgovarjajo solidarno, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. V obravnavani zadevi je podana prav taka situacija: škodo sta povzročili dve osebi, vendar povzročitev škode ni bila njun skupni cilj, njunih deležev pri povzročitvi škode pa ni mogoče določiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 33.014,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31.191,54 EUR od dne 5. 4. 2007 dalje do plačila in od zneska 1.823,08 EUR od dneva vložitve tožbe, dne 15. 1. 2008, dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.913,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba navaja, da je sodišče opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič D. in S. K., od katerega je odvisen odgovor na vprašanje vzročne zveze. Pri tem v sodbi ni obrazložilo, zakaj je izvedbo dokaza opustilo, in prav tako ne, zakaj je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke. S tem je kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Delavci Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni niso ravnali protipravno, saj bi morala biti za to izpolnjena dva pogoja: da so prekršili delovno dolžnost in da so bili pri tem neskrbni. Očitne pomote pri zapisu številke zemljiškoknjižnega vložka ni mogoče šteti za kršitev delovne dolžnosti. Glede na to, da je zemljiškoknjižna referentka tožene stranke upoštevala vsa navodila pri vpisovanju podatkov v informatizirano zemljiško knjigo, ji ni mogoče očitati nepravilnega in nestrokovnega ravnanja. Računalniška napaka pri samodejnem prenosu plombe je izven sfere zemljiškoknjižne referentke, za katero niti slednja niti tožena stranka kot njen delodajalec, ne moreta biti odškodninsko odgovorna. Ni dovolj, da je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, kako so bili dolžni ravnati delavci tožene stranke, temveč bi moralo na podlagi predlaganih dokazov raziskati, kako so dejansko ravnali in nato primerjati dolžno ravnanje z dejanskim in šele iz tega napraviti zaključek, ali je mogoče šteti ravnanje delavcev tožene stranke za takšno ravnanje, za katerega je odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zgolj neargumentirano in nekritično zaključilo, da ga navedbe tožene stranke ne prepričajo.

Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med ravnanjem uslužbencev tožene stranke in škodo tožnika. Pravno relevanten vzrok nastanka škode tožniku ni očitna pisna pomota pri zapisu vl. št. in ne odsotnost plombe na zemljiškoknjižnem vložku y. k.o. N., temveč ravnanje S. K., ki je vedel, da so njegove nepremičnine v času sklepanja pravnega posla s tožnikom že obremenjene s hipoteko, pa je to dejstvo tožniku zamolčal. Tudi če javni uslužbenec tožene stranke ravna protipravno in tretji osebi nastane pravno priznana škoda, zaradi pomanjkanja vzročne zveze država ne more odškodninsko odgovarjati. Sodišče prve stopnje je tudi ignoriralo navedbe tožene stranke, da je tožnik zaradi svoje pasivnosti povzročil dodatno škodo, saj zoper krivca za nastalo škodo ni podal kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja goljufije in ni storil vsega, da bi terjatev izterjal od pravih dolžnikov, saj razen izvršbe na dolžnikove nepremičnine, kljub izvršljivemu izvršilnemu naslovu ni predlagal izvršbe z nobenim drugim sredstvom izvršbe. Ker tožnik še vedno razpolaga z izvršljivim izvršilnim naslovom, prava dolžnika pa nista obveščena o pravdi, bo tožnik svojo terjatev potencialno lahko uveljavljal tudi od njiju in tako neupravičeno obogatel. Pritožba navaja, da prvostopenjsko sodišče tudi ni zavzelo nikakršnega stališča glede navedb tožene stranke pod točko 8 in 9 pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2010, ki so za dejansko in materialnopravno odločitev v predmetni pravdi odločilnega pomena.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni izvedlo zaslišanja D. K. in S. K.. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 12 .2010 izhaja, katere dokaze je sodišče prve stopnje dopustilo in izvedlo, nato pa je sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi. Sodišču ni treba izvajati dokazov, če je dejstvo (ki naj bi se z njimi ugotovilo) že dokazano, če to dejstvo ni pravno odločilno ali če so dokazi popolnoma neprimerni za njegovo ugotovitev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo dejstvo, ki naj bi se dokazovalo z zaslišanjem D. in S. K., za pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje namreč pojasni, da je bila tožeča stranka glede dejstva obremenitve predmetne nepremičnine s strani dolžnikov (predlaganih prič) nedvomno zavedena, vendar slednje tožene stranke ne razbremeni odgovornosti za najmanj malomarno opravljanje dela njenih delavcev. Prvostopenjsko sodišče torej stoji na stališču, da ravnanje dolžnikov (predlaganih prič) ni pretrgalo vzročne zveze med ravnanjem delavcev tožene stranke in nastalo škodo, zaradi česar zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Iz enakega razloga je bilo nepotrebno predlagano zaslišanje tožeče stranke.

6. Ne drži pritožbena navedba, da delavci Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni niso prekršili delovne dolžnosti. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki pojasni, zakaj je šlo pri vpisu zastavne pravice upnika N. d.d. pri predmetni nepremičnini za napako kot posledico malomarnega ravnanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da je parcelna številka enoličen identifikacijski znak, ki odkazuje na natančno določen del zemeljske površine. V pravnem prometu se ta označba uporablja skupaj z navedbo katastrske občine, poslovanje pa dodatno olajšuje navedba zemljiškoknjižnega vložka. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki meni, da je šlo pri zapisu številke zemljiškoknjižnega vložka za očitno pomoto. Že s tem, ko zemljiškoknjižni referent ni preveril parcelne številke predmetne nepremičnine, je prišlo do kršitve dolžnega ravnanja. Delavci Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni niso napravili plombe o začetku zemljiškoknjižnega postopka za vpis zastavne pravice N. d.d. v evidenčnem listu glavne knjige, pri kateri se vodi predmetna nepremičnina. Iz tega razloga iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 13. 1. 2003 ni bila razvidna obremenjenost nepremičnine. Sklicevanje tožene stranke na računalniško napako ob odpisu parc. št. ... od vl. št. x k.o. N. in pripisu k vl. št. y k.o. N., tožene stranke ne more razbremeniti odgovornosti. Računalniška napaka s strani tožene stranke ni bila dokazana, poleg tega, kot to pravilno zaključi sodišče prve stopnje, obstoj računalniške napake ni pravno relevantno vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je ne glede na to nesporno, da plomba ni bila evidentirana, pa bi morala biti, ta napaka pa se je zgodila v sferi tožene stranke. Tožeča stranka se je zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, in skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje je, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, raziskalo, kako so ravnali delavci tožene stranke, primerjalo dolžno ravnanje z dejanskim (glej drugi odstavek na strani 4 izpodbijane sodbe) in na podlagi tega pravilno razsodilo v zadevi.

7. Pritožba ima prav v tem, da je škoda tožeči stranki nastala tudi zaradi ravnanja dolžnika S. K., ki je tožeči stranki zamolčal, da so njegove nepremičnine v času sklepanja pravnega posla s tožečo stranko že obremenjene s hipoteko. Vendar se moti, ko meni, da je to ravnanje pretrgalo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem delavcev tožene stranke in nastalo škodo. Škoda je nastala tožeči stranki zaradi kumulativnega delovanja dveh vzrokov: opustitve vpisa plombe in zamolčanja dejstva obremenitve nepremičnine s hipoteko. Tako opustitev vpisa plombe s strani delavcev tožene stranke kot tudi zamolčana obremenitev nepremičnine dolžnika S. K. sta pravno relevantna vzroka škode, nastale tožeči stranki oziroma je škoda adekvatna posledica obojega. Tisti, ki so škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, po določbi 3. odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ) odgovarjajo solidarno, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. V obravnavani zadevi je podana prav taka situacija: škodo sta povzročili dve osebi, vendar povzročitev škode ni bila njun skupni cilj, njunih deležev pri povzročitvi škode pa ni mogoče določiti (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 578/2006 z dne 3. 9. 2009). Po določbi 1. odstavka 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in upnik lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati odškodnino za vso škodo, je torej kljub temu, da delavci tožene stranke niso edini povzročitelji škode, materialnopravno pravilna.

8. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik zaradi svoje pasivnosti povzročil še dodatno škodo. Sodišče prve stopnje se do navedbe tožene stranke, da tožnik ni podal kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja goljufije, ni bilo dolžno opredeliti, saj je očitno pravno irelevantna. Kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja goljufije ne bi imela nikakršnega vpliva na odškodninski zahtevek tožnika. Protispisna pa je pritožbena navedba, da tožnik razen izvršbe na dolžnikove nepremičnine ni predlagal izvršbe z nobenim drugim sredstvom izvršbe, saj je predlagal tudi rubež premičnih stvari in rubež pokojnine, kar je bilo vse zaobjeto s sklepom o izvršbi z dne 27. 11. 2006 (priloga A 4).

9. Pritožbeno sodišče ne more odgovoriti na pavšalne pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča glede navedb tožene stranke pod točko 8 in 9 pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2010. Pritožba s tem zatrjuje relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, vendar ne pojasni kako, glede česa in zakaj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Samo trditev, da so navedbe, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, za dejansko in materialnopravno odločitev v predmetni pravdi odločilnega pomena, ne zadosti pritožnikovemu bremenu obrazložitve pritožbe.

10. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve in je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato te stroške krije tožeča stranka sama.