Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da imetnik enega od več v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv. V razmerju do oškodovanca namreč ni pomembno, ali je morda kateri izmed imetnikov motornega vozila izključno kriv za nastalo škodo. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče sploh ne bi prišlo - zato je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je tak ugovor lahko upoštevan le v morebitnem postopku med samima dvema imetnikoma motornega vozila, torej v regresni pravdi po 208. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tretji toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 24.12.2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da so ji toženci dolžni nerazdelno plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 14.4.1986, ko se je kot pešec poškodovala ob trčenju osebnih avtomobilov drugega in tretjega toženca, ki sta bila zavarovanca prve toženke.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 7.928,56 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter jo naložilo v solidarno plačilo vsem trem tožencem. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo. Tožnici je prisodilo tudi odškodnino iz naslova razlike med starostno in invalidsko pokojnino za čas od 1.1.2000 do 31.3.2007, iz naslova tuje nege in pomoči za isto obdobje in za stroške pregledov in oskrbe v zdravilišču z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V celoti je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov doplačila ortopedske obutve. Tožencem je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke ugodilo le glede teka obresti. Sicer pa je pritožbo prve toženke, tretjega toženca in tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tretji toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sam ni prispeval k nastanku nezgode, saj bi do trčenja prišlo zaradi napačne vožnje drugega toženca tudi, če bi se sam ustavil. Meni, da je tako izključni vzrok za nastanek nesreče v ravnanju tretje osebe (drugega toženca), ki ga on ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Poudarja, da je sodišče ravnalo napačno, ko ni uporabilo 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je napačna navedba izpodbijane sodbe, da ni zatrjeval ekskulpacijskih okoliščin. Tretji toženec meni, da je napačna odločitev, da napram tretjim imetnika motornih vozil odgovarjata solidarno in da zato ugovor, da je bil edini povzročitelj drugi toženec, ne more biti upoštevan. Po njegovem mnenju je napačno stališče pritožbenega sodišča, da bo tak ugovor upoštevan šele v notranjem razmerju med drugim in tretjim tožencem.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi trčenja vozil drugega in tretjega toženca, vozilo drugega toženca zadelo v tožnico, ki je bila pešec. Ob takšni dejanski ugotovitvi je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da sta oba imetnika motornih vozil objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi z njihovo uporabo (173 in 174. člen ZOR), pri čemer na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZOR za škodo, ki jo pri nesreči dveh motornih vozil pretrpijo drugi, odgovarjata solidarno.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da imetnik enega od več v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv. V razmerju do oškodovanca namreč ni pomembno, ali je morda kateri izmed imetnikov motornega vozila izključno kriv za nastalo škodo. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče sploh ne bi prišlo - zato je proti oškodovancu vsak imetnik motornega vozila vselej vsaj deloma odgovoren za škodo. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je tak ugovor lahko upoštevan le v morebitnem postopku med samima dvema imetnikoma motornega vozila, torej v regresni pravdi po 208. členu ZOR.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljan revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tretji toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.