Jedro

Po tem, ko je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, le-ta ne more z zahtevo, vloženo pri drugi upravni enoti, zahtevati razlike v vrednosti podržavljenih delnic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 17.3.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 21.1.2002, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo 500 delnic podržavljene TPD. Tožena stranka je pritrdila odločitvi prvostopnega organa o zavrnitvi tožničine zahteve za denacionalizacijo, saj je le ta ugotovil, da je bilo o zahtevi tožnice za denacionalizacijo 500 delnic TPD že odločeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Trbovlje z dne 29.10.1997. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke. Zavrača tožbeni ugovor, da o tožničini zahtevi za denacionalizacijo naj ne bi bilo v celoti odločeno. Pravnomočna odločba Upravne enote Trbovlje je denacionalizacijski upravičenki priznala pravico do denacionalizacije 500 delnic nacionalizirane TPD v obliki obveznic SOD, kolikor je tožnica tudi zahtevala v zahtevi za denacionalizacijo. Ker je bilo v obravnavanem primeru odločeno o celotnem predmetu denacionalizacije zahtevanega premoženja, ni podana zakonska podlaga za nadaljnje vodenje upravnega postopka in tudi ne podlaga za izdajo dodatne odločbe Upravne enote Ljubljana, ki bi se nanašala na razliko med prej ugotovljeno vrednostjo (po pravnomočni odločbi) ter novo ugotovljeno vrednostjo dela čiste aktive.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je Upravna enota Trbovlje z odločbo z dne 29.10.1997 odločila o njeni zahtevi vloženi v Trbovljah upoštevaje pri tem nominalno vrednost ene nekdanje delnice TPD, valorizirane na 22 USD. Ker je bila v postopkih, ki so se vodili pri UE Ljubljana, ugotovljena vrednost čiste neto aktive TPD, oziroma vrednost, ki pripada na eno nekdanjo delnico TPD v višini 108,05 USD, svojega zahtevka pri UE Ljubljana ni umaknila in je uveljavljala odškodnino za razliko med vrednostjo navedene delnice. Ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja TPD - čiste neto aktive je podlaga za ugotovitev alikvotnega dela tega premoženja, ki pripada na eno nekdanjo delnico TPD ter je ta osnovna ugotovitev enaka za vse upravičence, ki so uveljavljali vrnitev premoženja glede na njihovo izkazano število delnic, ne glede na to, ali je ob posameznih zahtevkih, če so bili vloženi pri različnih krajevno pristojnih organih, odločalo več organov. V tej zadevi je izmed dveh krajevno pristojnih organov le upravni organ UE Ljubljana ugotavljal in ugotovil vrednost čiste, neto aktive podržavljenega premoženja TPD po stanju ob podržavljenju in temu ustrezno vrednost alikvotnega dela tega premoženja, ki pripada na eno nekdanjo delnico TPD v znesku 108,05 USD. Upravni organ UE Trbovlje vrednost čiste neto aktive premoženja TPD ni ugotavljal, pač pa je odškodnino določil z valorizacijo nominalnega zneska 200 dinarjev Kraljevine Jugoslavije, kar je z valorizacijo zneslo 22 USD. Zato meni, da je bilo z odločbo UE Trbovlje odločeno o vrnitvi dela podržavljenega premoženja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je Upravna enota Trbovlje upravičenki priznala pravico do vrnitve vrednosti 500 delnic nacionalizirane TPD, kolikor je zahtevala v zahtevi za denacionalizacijo, ter da je bilo v okviru celotnega predmeta postopka odločeno o zahtevanem premoženju in o obsegu premoženja, ki se vrača in da zato ni podlage za izdajo dodatne odločbe Upravne enote Ljubljana, ki bi se nanašala na razliko med že vrnjenim premoženjem. S tem je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa glede na določbo 216. člena ZUP (1986) lahko pristojni organ, ki je o zahtevi že odločil, pa ni odločil o celotnem zahtevku, to je o celotni vrednosti upravičenkinega dela na premoženju podržavljene TPD, izda dopolnilno odločbo, bodisi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, in ni vezan na noben rok. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v smislu 75., 76. ter podrejeno v smislu 77. člena ZUS in samo odloči o stvari tako, da ugodi tožničinemu denacionalizacijskemu zahtevku glede razlike v vrednosti premoženja, ki tožnici doslej ni bilo vrnjeno z odločbo Upravne enote Trbovlje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo v upravnem postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je bilo o tožničini zahtevi za denacionalizacijo 500 delnic TPD, ki jo je dne 8.3.1993 vložila pri Upravni enoti Ljubljana, pred tem že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Trbovlje z dne 29.10.1997. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo z navedeno odločbo Upravne enote Trbovlje odločeno o celotnem tožničinem denacionalizacijskem zahtevku in je bila pravni prednici tožnice določena odškodnina za vseh 500 delnic TPD v obveznicah SOD, kolikor je tožnica tudi zahtevala. Tožnica pa potem, ko je bilo o njeni zahtevi že pravnomočno odločeno, ne more z zahtevo, vloženo pri drugi upravni enoti, zahtevati razliko v vrednosti podržavljenih delnic TPD. Dejstvo, da je bila vrednost ene delnice TPD, v kasnejših postopkih, ki so se vodili pri Upravni enoti Ljubljana, ugotovljena vrednost višja, kot je bila ugotovljena v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku pri Upravni enoti Trbovlje, ne more biti razlog za ponovno odločanje pri drugem upravnem organu, saj ponovno odločanje o isti stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, ni dopustno.

Tako kot v upravnem postopku, tudi sedaj v upravnem sporu tožnica uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na že pravnomočno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Trbovlje z dne 29.10.1997, glede prenizko ugotovljene vrednosti ene delnice TPD. Teh ugovorov zato ne more uveljavljati v tem upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti zavrnitve njene zahteve za denacionalizacijo, vložene pri Upravni enoti Ljubljana. Pri tem se vrhovno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da če je tožnica menila, da je bilo z odločbo Upravne enote Trbovlje z dne 29.10.1997 dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in odškodnina ene delnice TPD prenizko določena, bi morala zaradi te nepravilnosti s pritožbo izpodbijati odločbo Upravne enote Trbovlje, vendar tega ni storila in je tako postala navedena odločba pravnomočna.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi bila v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ni pomanjkljiva in jo je možno preizkusiti, razlogi sodbe o tem, zakaj je bila tožničina tožba zavrnjena, pa so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo tudi na vse tožničine tožbene ugovore.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da tožničina pritožba izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena Zakona o denacionalizaciji).