Jedro

Tožnik ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, čeprav je sredstva za dokup njegove delovne dobe, skladno z ZPPPAI, financirala RS in ne tožena stranka (delodajalec).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odpravnine ob upokojitvi v znesku 271.164,00 SIT s pripadki. Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 5.250,00 SIT. Pri tem je štelo, da tožnik do odpravnine ni upravičen, saj mu je bila dokupljena delovna doba, pri čemer dejstvo, da je sredstva za nakup namesto tožene stranke zagotovila RS, ni pomembno. Zoper takšno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi opozarja, da je treba določila Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) razlagati v korist delavca. Zato ni nepomembno, kdo je plačal dokupljeno delovno dobo. Če bi Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur. l. RS, št. 56/96) nameraval določiti izgubo odpravnine, bi moral to izrecno navesti. Tožnik se ni upokojil po svoji krivdi, ampak je pravzaprav postal delovni presežek. Šlo je za prikrivanje škodljivega vpliva azbestnega prahu na delavce. Prvostopno sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, ki jim je bila izplačana odpravnina v drugem podjetju. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 - 21/2001), saj je bila zadeva rešljiva že na podlagi veljavnih predpisov, to je kolektivne pogodbe. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem navaja, da ni pomembno, kdo je tožniku dokupil delovno dobo. Opozarja tudi, da so vprašljive pritožbene navedbe, da je tožnik postal tehnološki presežek in da se ni upokojil po svoji volji, saj nihče ni bil prisiljen v upokojitev. Tožnik je na delovnih mestih s povečano ogroženostjo z azbestom delal le dve leti. Sodišče je na podlagi načela o prosti presoji dokazov upravičeno zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče odločiti skladno s kolekivno pogodbo, saj je to tudi storilo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnikovemu zahtevku ugoditi, ker ZPPPAI ne določa izgube pravice do odpravnine ob upokojitvi, niso utemeljene. Dejstvo, da omenjeni zakon nima takšne določbe, namreč ne pomeni, da delavcem pravico do odpravnine priznava, ampak le to, da institut pravice do odpravnine ob upokojitvi z njim ni urejen in je treba zato pri odločanju o tej pravici uporabiti predpis, ki ta institut ureja. Takšen predpis pa je bila v obdobju, na katerega se nanaša tožba, SKPG iz leta 1993. Pri tem je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče odločiti skladno s 3. čl. ZS, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku oprlo prav na določila omenjene SKPG in s tem v celoti izpolnilo zahtevo iz 3. čl. ZS, da mora sodnik zadevo, če se to da, rešiti na temelju veljavnih predpisov (smiselno uporaba 2. odst.). Pri tem pa je tudi povsem pravilno zaključilo, da za sporno razmerje ni pomembno, kdo je prispeval sredstva za dokup delovne dobe tožnika, ampak je odločilno le, da je bila delovna doba tožniku dejansko dokupljena. Določbe 2. odst. 3. tč. 44. čl. omenjane SKPG namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati drugače, saj tožnik zgolj zaradi tega, ker je, kot je to pravilno ugotavilo že sodišče prve stopnje, prispevek za dokup njegove delovne dobe namesto tožene stranke plačala RS, ne more priti v boljši položaj, kot če bi sredstva plačala tožena stranka. RS je ta sredstva zagotovila kot pomoč toženi stranki na podlagi ZPPPAI (3. odst. 3. čl.), s čimer je dejansko prišlo zgolj do spremembe stranke v razmerju do ZPIZ, položaj tožnika pa se pri tem ni spremenil. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o tem, da je pomembno, kdo je plačal dokupljeno delovno dobo, neutemeljene. Prav tako pa je za odločitev v zadevi nebistveno, zakaj se je tožnik upokojil, saj je to dejstvo vplivalo le na priznananje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji in pravice do dokupa delovne dobe, na pravico do odpravnine ob upokojitvi pa ne vpliva. Nebistveno pa je tudi, ali je bila odpravnina izplačana drugim delavcem v podobnih primerih, saj eventuelna odločitev drugih delodajalcev, da bodo odpravnino svojim delavcem izplačali, čeprav tega niso dolžni storiti, ne more vplivati na dejstvo, da toženi stranki, skladno z razlogi te sodbe, vtoževane odpravnine ni treba plačati. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbenmo sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. čl. tega zakona.