Jedro

Tožnica s tožbo zahteva, naj ji toženec povrne polovico kupnine, ki jo je neupravičeno zadržal, ko je brez tožničinega soglasja prodal skupno vozilo. Njen sedanji tožbeni zahtevek je sicer na videz enak predlogu, ki ga je uveljavljala v nepravdnem postopku, vendar ni podana identiteta spornega predmeta.

Sklep nepravdnega sodišča o zavrnitvi tožničinega predloga postal le formalno pravnomočen in zato ne predstavlja nobene ovire za vložitev tožbe z zahtevkom, kakršen je obravnavani. O tem zahtevku doslej še ni bilo pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor, da je bilo že pravnomočno odločeno o zahtevku, ki ga tožnica uveljavlja v tej pravdi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je tožnica že v pravdi III P 43/2010 pred Okrožnim sodiščem v Kranju zahtevala izplačilo polovice vrednosti spornega vozila. Tožnica v tej pravdi ponovno uveljavlja po vsebini isti zahtevek, namreč, da ji toženec za sporno vozilo plača znesek, ki naj bi po njenih trditvah predstavljal polovico kupnine. Isti znesek je tožnica terjala tudi v nepravdnem postopku N 37/2013 pri Okrajnem sodišču v Kranju, vendar je bil njen predlog zavrnjen. Očitno gre v tem postopku za stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je ta toženčev ugovor zavrnilo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker toženec očitno zavlačuje postopek in zlorablja svoje procesne pravice, bi ga sodišče moralo kaznovati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je resda skromna, vendar omogoča pritožbeni preizkus, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v sklepu korektno povzelo vsebino obeh postopkov, na katera se je skliceval toženec v svojem ugovoru. Po primerjavi s predmetom spora in tožbenim predlogom, ki ga je tožnica podala v tej pravdi, je pravilno zaključilo, da ne gre za že razsojeno stvar.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec s svojim ugovorom ne more uspeti. V pravdi III P 43/2010 namreč sodišče o tožničinem denarnem zahtevku za izplačilo polovice vrednosti spornega vozila niti ni razsojalo, saj je postopek v zvezi s tem tožničinim zahtevkom ustavilo in sklenilo, da se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka. Tožnica je nato v nepravdnem postopku predlagala, naj ji toženec plača polovico kupnine, ki jo je iztržil za prodano vozilo. Podlaga tožničinega predloga je bila pravnomočna ugotovitev pravdnega sodišča, da je sporno vozilo skupno premoženje pravdnih strank, kar pomeni, da je skupna tudi kupnina zanj. Ker pa te ugotovitve pravnomočna sodba v pravdi III P 43/2010 ne vsebuje, tožnica ob toženčevem nasprotovanju ni mogla doseči delitve kupnine v nepravdnem postopku.

7. Tožnica tokrat s tožbo zahteva, naj ji toženec povrne polovico kupnine, ki jo je neupravičeno zadržal, ko je brez tožničinega soglasja prodal skupno vozilo. Njen sedanji tožbeni zahtevek je sicer na videz enak predlogu, ki ga je uveljavljala v nepravdnem postopku, vendar ni podana identiteta spornega predmeta. V postopku za delitev skupnega premoženja po 128. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sodišče odloči, kateremu od zakoncev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje, kadar med njima ni spora o predmetu delitve ali o velikosti njunih deležev (tretji odstavek 118. člena ZNP). V nasprotnem primeru morata zakonca svoje pravice na skupnem premoženju uveljavljati v pravdi. Predvsem pa je sklep nepravdnega sodišča o zavrnitvi tožničinega predloga postal le formalno pravnomočen in zato ne predstavlja nobene ovire za vložitev tožbe z zahtevkom, kakršen je obravnavani. O tem zahtevku doslej še ni bilo pravnomočne sodbe.

8. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit. Pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Tožničina pobuda za kaznovanje toženca ni utemeljena. Vložitev rednega pravdnega sredstva zoper sodno odločbo, kljub dolgoletnim sporom med pravdnima strankama, ne predstavlja zlorabe procesnih pravic.

10. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).