Jedro

Darovalec lahko darilno pogodbo prekliče v enem letu od dneva, ko je zvedel za razlog za preklic. Glede na to, da je enoletni subjektivni rok, določen v 543. členu OZ, prekluzivni rok materialnega prava ob vložitvi tožbe že potekel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev darilne pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo tožnika kot solastnika nepremičnine, vpisane v vl. št. 299 k.o. X. do 1/8 in nepremičnine, vpisane v vl. št. 1128 k.o. X. do ¼ ter tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.912,57 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP z vpogledom v listine, ki jih je tožena stranka predložila po izpovedbi priče R. S.. Prav tako so trditve tožene stranke, ki jih je navedla v šesti, sedmi in osmi pripravljalni vlogi prepozne, saj je tožena stranka glede teh navedb prekludirana. V nadaljevanju pritožnik obširno graja ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja posojila toženki v višini 51 mio SIT. Poudarja, da je toženki posodil 51 mio SIT, a mu toženka posojila ni vrnila. Zanikanje posojila pa pomeni hudo nehvaležnost. Graja dokazno oceno izpovedb prič R. S., F. Š. ter E. S.. Navaja, da je s tem, ko je toženki posodil 51 mio SIT, dejansko ostal brez vseh sredstev in prihrankov in dejansko živi od skromne pokojnine na meji preživetja. Zaključek sodišča prve stopnje, da nevračilo posojila v višini 51 mio SIT ne predstavlja hude nehvaležnosti, je napačen. Priznava, da se je njegov odnos do toženke začel spreminjati v januarju ali februarju 2007. Izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanimi dogodki v lokalu na M., glede vrnitve osebnega vozila in žiga podjetja G. ter pečjo za ogrevanje. Nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje v vseh ravnanjih toženke, ki je od tožnika bistveno mlajša in zdrava in ji je tožnik izročil vse, kar je imel, poiskalo opravičilo in razlog v korist toženke, tožnika pa je v celoti z vsemi njegovimi dokazi zavrnilo. S takim ravnanjem pa je bistveno prekršilo določbe ZPP, kar je imelo v nadaljevanju za posledico napačno uporabo določb OZ v delu, ki ureja vprašanje razveljavitve darilne pogodbe. Ker je tožena stranka v drugi točki tožbenega zahtevka postavila zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da dajatvenega zahtevka ni postavila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 543. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko darovalec darilno pogodbo prekliče v enem letu od dneva, ko je zvedel za razlog za preklic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do dogodkov, ki jih tožnik označuje kot dejanja hude nehvaležnosti, prišlo (so nastali) v letu 2007, čemur tudi pritožnik v pritožbi ne oporeka. Glede na to, da je enoletni subjektivni rok, določen v 543. členu OZ, prekluzivni rok materialnega prava (1) ob vložitvi tožbe 30. 1. 2009 že potekel, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z dogodki, ki jih je tožnik označil kot ravnanja hude nehvaležnosti. Dokazna ocena sodišča je namreč natančna, skrbna, vestna, življenjsko logična in prepričljiva ter povsem skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožba posledično neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega pa je, kot je bilo že navedeno, tožnikova pravica ob vložitvi tožbe, s katero je (tožnik) darilo preklical, (2) zaradi zamude enoletnega roka že ugasnila. Zaradi tega tožnik s preklicem darila zaradi hude nehvaležnosti, ki jo je utemeljeval na dogodkih iz leta 2007, ne more uspeti (tudi če bi bila huda nehvaležnost ugotovljena).

6. Pritožbene navedbe o zagrešeni relativni bistveni kršitvi določb 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso utemeljene, saj navedbe toženke, ki jih izpostavlja pritožba, ne predstavljajo novih navedb toženke v postopku oz. dopolnitve njene trditvene podlage. Z navedbami v peti, šesti in sedmi pripravljani vlogi ter dokazilom priloženim sedmi pripravljalni vlogi toženka ni prekludirana, saj je s podanimi navedbami zgolj ovrednotila izvedeni dokaz (zaslišanje priče R.S.) in se o njem izjavila. Pravico izjaviti se o rezultatih dokazovanja in o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev postopka, pa zagotavlja načelo kontradiktornosti, uzakonjeno v 5. členu ZPP. Zato očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi postopka (286. člena ZPP) ni utemeljen, poleg tega pa sodišče prve stopnje svoje odločitve na dokazila priložena k omenjenim pripravljalnim vlogam sploh ni oprlo, zato pritožba v tem delu tudi sicer ni utemeljena.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje svojo stisko in ogroženost preživljanja, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj tožnik ni izkazal, da teh navedb ni mogel pravočasno brez svoje krivde navesti pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

8. Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel. Zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 453: „Materialne roke določa materialno pravo. Ti roki se delijo na prekluzivne in zastaralne, pri prekluzivnih rokih preneha pravica ipso iure, pri zastaralnih pa sama pravica materialnega prava ne preneha, preneha le pravica do sodnega varstva te pravice, v obeh primerih pa zamuda roka povzroči zavrnitev zahtevka (in ne zavrženja tožbe)“.

(2) Tožbo je bilo potrebno šteti za izjavo o preklicu darila, saj iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi tožnik izjavo o preklicu darila podal že pred vložitvijo tožbe; darilo je namreč preklicano s prejemom izjave o preklicu (II Ips 574/2006), te izjave pa tožnik pred tožbo ni podal.