Jedro

Ker kolizijski zakon izrecno ne določa mednarodne pristojnosti v sporih iz delovnih razmerij, je mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije skladno z 27. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je pri takratnih sodiščih združenega dela uporabljal smiselno na podlagi 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84), podana tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. ZPP/77 v 65. členu določa, da je v sporu iz delovnega razmerja, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (stalno prebivališče oz. sedež tožene stranke), pristojno tudi sodišče, na katerega območju bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje. Delodajalec je namreč zavezan za plačilo regresa za letni dopust in je na njem dokazno breme, da dokaže, da je to svojo obveznost izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožečih strank in toženi stranki naložilo, da mora iz naslova regresa za letni dopust za leto 1991 vsaki tožeči stranki izplačati 2.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1991 dalje do plačila v roku 8 dni.Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike med 2.850,00 SIT in 10.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1991 dalje do plačila.

Proti ugoditvenemu delu sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka poravnala vse svoje obveznosti, ki jih je imela do tožečih strank. Svoje obveznosti je poravnala prek nemške družbe H. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, kaj vse je navedena družba plačala in pri tem upoštevati tudi dejstvo, da sta tožeči stranki tekom postopka navajali netočne podatke in poskušali zlorabiti svoje pravice. Ostalo je neugotovljeno, kaj vse je nemška družba plačala, tožena stranka pa zagotavlja, da so bila vsa plačila izvršena. Ugovarja tudi pristojnosti slovenskega sodišča, saj bi morali po njenem mnenju tožeči stranki svoje pravice uveljavljati pri pristojnem sodišču v Beogradu, kjer je sedež tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor tožene stranke o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije je neutemeljen. Tožbo sta tožeči stranki vložili 6.11.1991, po osamosvojitvi Republike Slovenije. Ker je bila vložena proti tuji (pravni) osebi, je treba za ugotovitev, ali je sodišče Republike Slovenije pristojno reševati spor, glede na 1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), uporabiti določbe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 - v nadaljevanju kolizijski zakon).

V skladu z 81. členom kolizijskega zakona so za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Pravda začne teči, ko je tožba (takrat še predlog) vročena toženi stranki. Ker kolizijski zakon izrecno ne določa mednarodne pristojnosti v sporih iz delovnih razmerij, je mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije skladno z 27. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je pri takratnih sodiščih združenega dela uporabljal smiselno na podlagi 24. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84), podana tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. ZPP-77 v 65. členu določa, da je v sporu iz delovnega razmerja, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (stalno prebivališče oz. sedež tožene stranke), pristojno tudi sodišče, na katerega območju bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje. Tožeči stranki sta nedvomno sklenili delovno razmerje in opravljali delo na območju Republike Slovenije, zato je na podlagi te določbe podana pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tem sporu. Tožena stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da je bil tudi regres za letni dopust za leto 1991 tožečima strankama že plačan prek družbe X., vendar novih dokazov za ugotovitev tega dejstva ne predlaga. Iz že izvedenih dokazov (seznami o plačilu obveznosti tožene stranke s strani družbe H. - v prilogi B1, B9 in B10) ne izhaja, da je nemška družba H. plačala tožečima strankama tudi regres za letni dopust. Tožena stranka ni pojasnila niti tega, v katerem izmed zneskov plačanih s strani družbe H., je vsebovano tudi plačilo regresa. Delodajalec je namreč zavezan za plačilo regresa za letni dopust in je na njem dokazno breme, da dokaže, da je to svojo obveznost izpolnil. Ni naloga sodišča, da samo ugotavlja, kaj predstavljajo posamezni zneski izplačil. Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je svojo obveznost izpolnila, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 1991 v skladu s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90).

Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Določbe ZPP-77, zakona o sodiščih združenega dela in kolizijskega zakona, so se uporabljale smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).