Jedro

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. FIP (in na njegovi podlagi sprejeti izvedbeni akti) je lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe oseba - bivši lastnik oziroma njegov pravni naslednik pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A. ter B.B. za denacionalizacijo C.C. podržavljenega premoženja, parcel 195x, 534/2, ki je nastala iz osnovne odvzete parcele 534 k.o. …, parc. št. 395/2, 398/4, 398/6, vse k.o. …, parc. št. 17x 13/1, 13/2, 13/4, ki je nastala iz prvotno odvzete parcele, parc. št. 29/3, 18/1, 10/1, 10/2 k.o. …. V obrazložitvi je navedla, da je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker bi bivši lastnik lahko za podržavljeno premoženje prejel odškodnino od Republike Avstrije, na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) ter na njeni podlagi sprejetih predpisov, Zakona o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG), Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakona o prijavi škode (Anmeldegesetz) in Zakona o enkratni pomoči. Bivšemu lastniku je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj z odločbo Okrajne zaplembne komisije v Gornji Radgoni št. Zp 271/46, z dne 15. 9. 1945. Iz pisne dokumentacije izhaja, da je bivši lastnik v posledici končanja druge svetovne vojne zapustil svoje dosedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanec), da je imel na presečni dan 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo (avstrijsko državljanstvo je imel od 1949 dalje do smrti leta 1962) ter da je dne 13. 6. 1962 umrl v Gradcu (Avstrija), s čimer je izpolnjeval tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960, ter glede na to ugotovila, da je bivši lastnik izpolnjeval pogoje za odškodovanje za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Opredeli se tudi do predloženih dokazov tožnikov, note avstrijskega veleposlaništva – D.D., potrdila Urada Štajerske deželne vlade z dne 20. 8. 2012, potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 22. 8. 2012 ter jih obrazloženo zavrne, v smislu dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.

2. Tožniki v tožbi navajajo, da vlagajo tožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Poudarjajo, da je toženka pri svoji odločitvi, ki jo je oprla na drugi odstavek 10. člena ZDen, obšla vse dokazne standarde, na katerih bi lahko temeljila dokazna ocena in zakonita odločba. Ni se opredelila do predloženih dokazov in ni izvedla nobenega dokaza, ki so ga stranke predlagale, niti se ni opredelila do pripomb in predlogov upravičencev. Tožniki so toženki predstavili svoje stališče z dopisom z dne 16. 1. 2013 ter ji posredovali potrdilo Urada Štajerske deželne vlade z dne 20. 8. 2012, ter uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 22. 8. 2012. Dokazovanje tujega prava je dovoljeno, tožniki so predložili javno listino od tujega organa in se sklicevali na uporabo avstrijskega prava. Ne glede na predloženi potrdili pa so izrecno opozarjali na napačno interpretacijo avstrijskih zakonov in mednarodnih pogodb. Napačno je stališče, da organ, ki vodi postopek, presoja tuje pravo. FIP ni predpis, ampak dvostranska pogodba, sklenjena med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo, ter gre za tuje pravo po 168. člen ZUP. Upravni organ si tuje pravo napačno razlaga. Upravni organ bi moral opraviti vsaj poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje, kako ureja uporabljena mednarodna pogodba razmerja odnosno na upravičenca. Organ napačno interpretira ustavno odločbo Up 547/02, ko z njo utemeljuje uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Iz odločitve Ustavnega sodišča je povzeti, da je treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati določbe mednarodne pogodbe in v okviru katerih organizacij in držav so bile sklenjene. Splošna pravila interpretacije vsebuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu. V poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju je toženka ignorirala vsa stališča in dokazne predloge ter predložene dokaze. Predlagali so, da si organ pridobi stališče avstrijske države, to je Avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani o razlagi prava. Na podlagi note avstrijskega veleposlaništva niti eden od navedenih pravnih predpisov niti morebitne druge avstrijske določbe ne predstavljajo pravne podlage za odškodnino za razlaščeno premoženje. Stari oče tožnikov je bil rojen v Hercegovščaku dne 28. 9. 1886 in je bil jugoslovanski državljan. Kot jugoslovanski državljan je bil obsojen na smrt z obešanjem. Sodba je bila izvršena zoper vse, ki se kazni niso izognili s pobegom, torej v dejanski ogroženosti za življenje. Zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti v Republiki Sloveniji je v zadnjih letih vse od leta 1991, ko je bil sprejet ZDen, pa do danes neštetokrat spremenila svojo prakso in tako v neenakopraven položaj spravila tiste upravičence, ki so reševani danes, z onimi, katerih zahtevki so bili rešeni že pred leti. Podana je kršitev Ustave RS glede enakega obravnavanja po zakonu. Tej kršitvi pa se pridružuje tudi kršitev mednarodnega prava s samovoljno interpretacijo tujega prava. Predlagali so, da sodišče po opravljeni obravnavi tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila poslala pa je upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno upravičenje bivšega lastnika podržavljenega premoženja do denacionalizacije. Sodišče v celoti soglaša s toženko, da ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku narekuje uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

6. Na podlagi splošno sprejete sodne prakse tudi Vrhovnega sodišča je tako tudi FIP (in na njegovi podlagi sprejeti izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe oseba - bivši lastnik oziroma njegov pravni naslednik pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji. Tožniki ugovarjalo napačni uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen, ker menijo, da je toženka napačno razlagala določbe FIP in na njeni podlagi sprejete predpise, ki so tuje pravo. Po mnenju tožnikov je napačno stališče toženke, da organ, ki vodi postopek, presoja tuje pravo, kar toženka napačno interpretira na podlagi stališča iz ustavne odločbe Up 547/02. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je presojalo Ustavno sodišče v odločbah U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00. V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka), napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 547/02 pa izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve). Organ je bil torej dolžan opraviti neposredno presojo določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov. Na predložena potrdila D.D. z dne 20. 8. 2012, potrdilo Urada Štajerske deželne vlade z dne 20. 8. 2012 ter potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 22. 8. 2012, za katere tožniki neupravičeno navajajo, da se do njih toženka ni opredelila, se kot na razlago, ali je bil bivši lastnik v Avstriji odškodovan oziroma bi lahko bil odškodovan, organ v dokaznem smislu ni mogel opreti, v kolikor mu je ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, ob neposredni presoji FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov, narekovalo dokazno oceno, da bi bivši lastnik v Avstriji, na presojenih pravnih podlagah lahko dobil odškodnino. Tako toženka za pravilno razlago prava tudi ni bila dolžna opraviti poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje, kot ugovarjajo tožniki.

7. Tožniki ugovarjajo, da drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče uporabiti, ker FIP ni predpis ampak dvostranska pogodba, sklenjena med tujima državama. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča (glej sodbo X Ips 85/2013, z dne 27. 11. 2014) določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

8. V dokaz napačne interpretacije FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov tožniki citirajo splošna pravila interpretacije Dunajske konvencije, vendar pa pri tem niso konkretni, v smislu, katera določba FIP oziroma na njeni podlagi sprejeti predpisi, niso bila razlagani pravilno. Sodišče zato navedb v tej smeri niti ne more preizkusiti. Sodišče zato tudi ne more slediti tožnikom, da je toženka obšla vse dokazne standarde, na katerih bi lahko temeljila njena dokazna ocena.

9. Sodišče toženki, na podlagi navedenih dejstev na strani štiri izpodbijane odločbe, da je bivši lastnik v posledici končanja druge svetovne vojne zapustil svoje dosedanje prebivališče v takratni Jugoslaviji ter da se zato šteje za pregnanca, da je imel na presečni dan 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo (od leta 1949 do smrti leta 1962) ter da je dne 13. 6. 1962 umrl v Gradcu, s čimer je izpolnjeval tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 ter glede na to, da mu je bilo premoženje odvzeto temeljem Odloka Avnoj, sledi, da so navedena dejstva relevantna in pomenijo popolno ugotovljeno dejansko stanje po pravni podlagi, ki se jo zatrjuje, ter bi na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov bil bivši lastnik lahko aktivno legitimiran, da uveljavlja odškodninski zahtevek v Avstriji za odvzeto premoženje. V zvezi z navedbo, da je bil bivši lastnik obsojen kot jugoslovanski državljan na smrt, ter je zato pobegnil, sodišče ugotavlja, da ta navedba ne pomeni, da ga v smislu definicije iz FIP ne bi bilo mogoče opredeliti za pregnanca (glej točko B prvega odstavka priloge 1 FIP).

10. Tožniki ugovarjajo tudi bistvenim kršitvam določb postopka, ker se toženka ni opredelila do predloženih potrdil. Sodišče se je že zgoraj opredelilo, da ugovor ni utemeljen, ker je toženka v izpodbijani odločbi izčrpno navedla, zakaj predloženih dokazov ni dolžna upoštevati. Katere od pripomb upravičencev pa naj toženka ne bi upoštevala (izven zahteve, da interpretira tuje pravo v smislu predloženih potrdil), pa tožniki specificirano ne navajajo, zato sodišče na njihov ugovor ne more odgovoriti. Kolikor tožniki z ugovorom o neenakem obravnavanju ter kršitvi Ustave kažejo na spremembo drugega odstavka 10. člena ZDen z ZDen-B, jim sodišče odgovarja, da je bila določba večkrat preizkušena na Ustavnem sodišču (glej odstavek 5).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je menilo, da izpodbijana odločba temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.