Jedro

Pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo sodišče ni presodilo oziroma v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo svojih zaključkov o tem, zakaj je utemeljen izrek globe namesto opomina, navkljub zatrjevani izpolnitvi predpisane obveznosti pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. V konkretnem primeru zato ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1) in je bila storilcu v postopku o prekršku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije je storilca, v času storitve prekrška, samostojnega podjetnika posameznika, Z. K. spoznal za odgovornega storitve prekrška dela na črno po 1. alineji prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) in mu na podlagi 1. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 izrekel globo v višini 5.000,00 evrov ter mu naložil plačilo sodne takse v višini 500,00 evrov. Zoper odločbo o prekršku je storilčeva zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju s sodbo z dne 3. 9. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v višini 500,00 evrov.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, v zvezi z odločbo o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije, vlaga vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugega odstavka 158. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZP-1, in zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku po petem odstavku 63. člena in drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ter 25. členom Ustave RS. Izpostavlja, da so bile pri izreku sankcije kršene materialne določbe ZP-1, saj je storilčeva zagovornica v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahkega (prvi odstavek 21. člena ZP-1) in okoliščine, ki utemeljujejo izrek opomina namesto globe (drugi odstavek 21. člena ZP-1), sodišče pa se do zatrjevane podlage po drugem odstavku 21. člena ZP-1 ni opredelilo. Zagovornica je v zahtevi za sodno varstvo med drugim zatrjevala, da je storilec ugotovljeno nepravilnost takoj odpravil ter zaposleno natakarico prijavil po podjemni pogodbi in obračunal dajatve. Natakarica je prejela plačilo za delo in imela plačane prispevke do dneva zaprtja lokala. Odpravo nepravilnosti je ugotovil tudi prekrškovni organ, ki je pred izdajo odločbe o prekršku (z dne 1. 2. 2017) s sklepom z dne 16. 12. 2016 postopek nadzora nad zaposlovanjem na črno zoper storilca ustavil. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je obramba izpostavila pravno relevantne ugovore in priložila temu ustrezne dokaze, na podlagi katerih bi sodišče, če bi jih vsebinsko presojalo, izreklo opomin namesto globe po drugem odstavku 21. člena ZP-1. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo glede kršitev materialnopravne določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ki je vplivala na zakonitost sodbe, in poseglo v storilčevo ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilcu in njegovi zagovornici, da nanjo odgovorita. Storilec odgovora ni podal, zagovornica pa se je v odgovoru strinjala z navedbami Vrhovnega državnega tožilca in podprla njegov predlog.

B.

4. Zahteva za sodno varstvo je edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku. Zato postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo predstavlja edino stopnjo sodnega varstva (23. člen Ustave RS) v postopku o prekršku. Dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, je zato treba razlagati nekoliko širše kot v primeru, ko pritožbeno sodišče kot sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje. Določbe ZP-1 sicer izrecno ne predpisujejo vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo (četrti odstavek 135. člena ZP-1), zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določba prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi citirane določbe je torej sodišče prve stopnje dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti (pravno relevantne) navedbe zahteve. O takšni dolžnosti sodišča, da odgovori na (pravno relevantne) strankine navedbe, se je v več odločbah izjavilo tudi Ustavno sodišče1 in poudarilo, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

5. V konkretnem primeru je prekrškovni organ dne 1. 2. 2017 izdal odločbo o prekršku, s katero je spoznal storilca Z. K., samostojnega podjetnika posameznika, za odgovornega storitve prekrška dela na črno s tem, ko je dne 24. 7. 2016 omogočil delo natakarici V. P., ki je v lokalu stregla pijačo in izdajala račune, čeprav je storilec ni prijavil v obvezno socialno zavarovanje in z njo ni sklenil pogodbe o delu. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja tudi, da je V. P. začela delati dne 24. 7. 2016 ob 14.00 uri, storilec pa jo je kot delodajalec prijavil v socialno zavarovanje dne 27. 7. 2016, za nazaj z dnem 24. 7. 2016. V obrazložitvi odločbe je prekrškovni organi povzel vsebino storilčeve izjave, svojo odločitev pa je oprl na dejansko stanje, kot ga je kritičnega dne ugotovila mobilna enota Finančnega urada Celje.

6. V zahtevi za sodno varstvo storilčeva zagovornica po vsebini ni oporekala ugotovljenemu dejanskemu stanju, pač pa je izpodbijala odločbo o izrečeni prekrškovni sankciji in uveljavljala kršitev materialnopravnih določb ZP-1. Zagovornica je med drugim navajala, da je bil prekršek storjen v nedeljo, 24. 7. 2016, ko storilec natakarice ni mogel prijaviti v socialno zavarovanje, je pa že tega dne imel pripravljeno podjemno pogodbo, na podlagi katere je natakarico prijavil dne 27. 7. 2016, kar je ugotovil tudi prekrškovni organ iz uradnih evidenc. Iz teh evidenc je izhajalo, da je prekrškovni organ že dne 16. 12. 2016 zoper storilca s sklepom ustavil postopek nadzora nad zaposlovanjem na črno. Zagovornica je temu priložila sklep in napovedala, da bo po potrebi priložila tudi podjemni pogodbi, obrazca M1 za obe zaposleni natakarici ter predlagala zaslišanje storilca in obeh natakaric. Zagovornica je še dodala, da je storilec natakarico V. P. prijavil dne 27. 7. 2016, za nazaj od dne 24. 7. 2016, natakarica pa je prejela plačilo za delo in imela plačane prispevke vse do zaprtja lokala dne 6. 8. 2016, zato tudi ni prišlo do nastanka škodljive posledice.

7. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj. Z globo od 5.000,00 do 26.000,00 evrov se na podlagi 1. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 kaznuje delodajalec, ki ni posameznik, kadar omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj. Med materialnopravne določbe ZP-1 spadajo tudi določbe o sankcijah za prekršek, v okviru katerih so v 21. členu ZP-1 opredeljeni pogoji, pod katerimi smeta prekrškovni organ in sodišče izreči opomin. Ta se sme na podlagi drugega odstavka 21. člena ZP-1 izreči, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.

8. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je zagovornica že v zahtevi za sodno varstvo, poleg olajševalnih okoliščin, ki prekršek delajo posebno lahkega (prvi odstavek 21. člena ZP-1) navajala tudi okoliščine, ki na podlagi drugega odstavka 21. člena ZP-1 omogočajo izrek opomina namesto globe. Trditve iz zahteve za sodno varstvo, da je storilec že pred izdajo odločbe o prekršku sklenil z natakarico podjemno pogodbo in jo tri dni po storjenem prekršku prijavil v obvezno socialno zavarovanje, na podlagi katerega je prejela plačilo za delo in imela plačane socialne prispevke za nazaj od kritičnega dne 24. 7. 2016 dalje, so po prepričanju Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirane in se nanašajo na pravno odločilna dejstva, od ugotovitve katerih je odvisna pravilna uporaba materialnopravnih določb zakona. Zagovornica je s takšnimi navedbami prikazala storilčevo prostovoljno in dejavno kesanje, ki naj bi ga udejanjil še pred izdajo odločbe o prekršku in za svoje navedbe predlagala tudi ustrezne dokaze. Glede na zakonske možnosti, ki jih imata prekrškovni organ in sodišče pri izrekanju opomina namesto druge sankcije, so trditve iz zahteve za sodno varstvo bistvene, zato bi se moralo sodišče do njih in predlaganih dokazov konkretno opredeliti. Iz obrazložitve sodbe je sicer razvidno, da je sodišče zavrnilo zagovorničine trditve o prekršku, storjenem v posebno olajševalnih okoliščinah, po prvem odstavku 21. člena ZP-1, nikjer pa se ni opredelilo do navedb v zvezi s storilčevo izpolnitvijo predpisane obveznosti pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku, prav tako ni odgovorilo na navedbe glede odsotnosti škodljivih posledic očitanega prekrška. Navsezadnje sta tako prekrškovni organ kot tudi sodišče povzela navedbe storilca in njegove zagovornice o tem, da je storilec takoj po ugotovljeni kršitvi z natakarico sklenil podjemno pogodbo, ji zagotovil plačilo, ter ji obračunal prispevke na podlagi prijave v obvezno socialno zavarovanje, a se niti prekrškovni organ niti sodišče do teh navedb nista opredelila in posledično nista ugotavljala okoliščin, odločilnih v luči drugega odstavka 21. člena ZP-1. Sodišče bi te ugovore moralo oceniti, sploh glede na dejstvo, da je vložena zahteva za sodno varstvo predstavljala edino procesno možnost sodne presoje odločbe o prekršku, s tem pa tudi pravilno izrečene sankcije za prekršek. Če bi sodišče presodilo, da so predstavljene trditve zahteve za sodno varstvo utemeljene, bi bilo potrebno zahtevi za sodno varstvo ugoditi in namesto globe izreči opomin.

9. Teh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo sodišče ni presodilo oziroma v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo svojih zaključkov o tem, zakaj je utemeljen izrek globe namesto opomina, navkljub zatrjevani izpolnitvi predpisane obveznosti pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. V konkretnem primeru zato ravnanje sodišča predstavlja kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj sodišče v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1) in je bila storilcu v postopku o prekršku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

C.

10. Ob obrazloženem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju v ponovno sojenje. V novem odločanju se bo moralo sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in ugotoviti pravno odločilne okoliščine, ter na njihovi podlagi odločiti, ali so v smislu drugega odstavka 21. člena ZP-1 podani pogoji za izrek opomina namesto globe.

1 Tako na primer v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1266/2005 z dne 7. 6. 2007 in v odločbi Up-399/2005 z dne 15. 5. 2008.