Jedro

Pri uporabi določbe 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri škod zagotoviti enako obravnavanje škod glede na njihovo obliko in obseg. To pa zahteva uporabo (objektivnih) meril, po katerih je mogoče izključiti učinke padca vrednosti denarja glede na različne razmere v času sojenja.

Izrek

: Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 10,000.000,00 SIT. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo ter sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 6,600.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrjena. Znižanje odškodnine pri sodišču druge stopnje je posledica napačne pravne presoje. Tožnica se sklicuje na izvedensko mnenje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti. Premalo je upoštevano, da bo bolečine in nevšečnosti prenašala do konca življenja. Pri zdravljenju je bila vezana na ležanje v postelji in tujo pomoč. Kar 5 mesecev je nosila mavčevo longeto za desno spodnjo okončino. Pri opredelitvi višine odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti ni prišlo posebej do izraza, da je tožnica gospodinja in da mora pri vsakdanjem delu velikokrat poklekati ali počepati ter se sklanjati. Vsega tega ne more več opravljati. Težko hodi po stopnicah. Prikrajšana je za kolesarjenje in ples. Stara je komaj 45 let. Vsak dan si mora nameščati opornico za desno koleno. Posebej je treba upoštevati, da je postala trideset odstotni invalid. Prenizka je tudi odškodnina, ki je bila priznana za prestani strah in skaženost. Glede slednjega revizija poudarja, da je tožnica ovirana in prikrajšana pri načinu oblačenja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Pri uporabi določbe 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri škod zagotoviti enako obravnavanje škod glede na njihovo obliko in obseg. To pa zahteva uporabo (objektivnih) meril, po katerih je mogoče izključiti učinke padca vrednosti denarja glede na različne razmere v času sojenja. Opisani kriteriji, upoštevajoč tudi konkretizacijo oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, pa tudi razmerje znotraj posameznih prikrajšanj, pomenijo pravilno pravno razlago omenjene določbe 200. (in 203.) člena ZOR.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da temelji na drugačnih in domnevno napačnih izhodiščih. Ob ugotovljenih dejstvih je pravno pravilno ocenila obseg posameznih tožničinih prikrajšanj in višino denarne satisfakcije zanje. Ocena o tem, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti je tožnica prestala in jih bo še prestajala, je tudi dejanske narave. Pri tem ni mogoče mimo izvedenskega mnenja, da bo tožnica v bodoče prestajala lažje bolečine le občasno ob obremenitvah kolenskega sklepa, kar ob sicer znatnem časovnem obsegu in stopnji prestanih bolečin in nevšečnosti do konca zdravljenja ne omogoča odločitve o višji odškodnini iz tega naslova, kot jo je z zneskom 2,000.000,00 SIT opredelilo sodišče druge stopnje. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki tožnici povzroča duševno trpljenje, se kaže v ugotovitvi o trideset odstotni invalidnosti po tabeli tožene stranke. Opisno to pomeni, da je tožnici hoja brez razbremenilnega aparata za kolenski sklep otežkočena, kar velja tudi za opravljanje težjih fizičnih del, za daljšo hojo ali hojo po naravnem terenu.

Onemogočeno ji je le opravljanje del v čepečem ali klečečem položaju ter skakanje in tekanje. Gre torej predvsem za duševne bolečine zaradi otežkočenega dela ob vsakdanjih opravilih. Z dosojeno odškodnino v znesku 3,000.000,00 SIT bo namen odškodovanja iz tega naslova dosežen.

Intenzivnost prestanega strahu ob škodnem dogodku in kasnejšega strahu zaradi izida zdravljenja ni takšnega obsega, da bi bilo mogoče dosojeno odškodnino iz tega naslova 600.000,00 SIT še zviševati. To velja tudi za odškodnino zaradi duševnih bolečin ob vidnih brazgotinah na desni nogi in nelagodnosti zaradi nošnje opornice. Dosojena odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 1,000.000,00 SIT je primerna tudi ob upoštevanju v reviziji navajanih prikrajšanj tožnice pri načinu oblačenja.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče dolžno po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).