Jedro

Glede na določbe ZUJIK in Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov javnega razpisa za področje A sklop 2 ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila toženka dolžna za ta sklop najprej na podlagi točkovanja po kriterijih iz javnega razpisa oblikovati in objaviti prednostno listo ter šele nato, na podlagi tako objavljene prednostne liste, odločati o dodelitvi umetniških ateljejev, in sicer tudi tistih ateljejev, ki so bili na razpolago že ob objavi razpisa. Glede na ugotovljeni kršitvi (nespoštovanja postopka o dodelitvi ateljeja na podlagi predhodno oblikovane in objavljene prednostne liste in zaradi odločanja na podlagi okoliščine, ki v besedilu javnega razpisa ni bila določena kot kriterij za odločanje) to pomeni, da mora tožniku glede na njegov položaj na prednostni listi, ki izhaja iz doseženega števila točk, toženka dodeliti primeren atelje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 3528-328/2016-15 z dne 1. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo v zadevi Javnega razpisa ugotavljanja javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (v nadaljevanju Javni razpis). Odločila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik svojo vlogo na navedenem razpisu podal na Področju A Sklop 2, ki se nanaša na izvajanje umetniške dejavnosti v prostorih, ki bodo na razpolago od objave razpisa do 31. decembra 2017. Toženka navaja, da je razpisna komisija tožnikovo vlogo ocenila s (skupaj) 150 točkami. Ugotovila je, da je njegovo umetniško ustvarjanje v javnem interesu toženke ter da bo pisno obveščen takoj, ko bo kateri od prostorov, namenjen za kulturno dejavnost, prazen. Komisija je pri ocenjevanju vlog sledila objavljenim razpisnim kriterijem in je upoštevala izražene potrebe/želje glede velikosti prostora. Tožnik je v svoji vlogi navedel, da kot akademski kipar deluje v širšem polju sodobne umetnosti, ustvarja različne umetniške oblike na področju kiparstva, objektov, instalacij, grafike, fotografije, risbe in slikarstva ter da za svoje delo potrebuje prostor, velik najmanj 100 m2, da je želena velikost okrog 200 m2, najbolj primeren pa je prostor z neposrednim dostopom in večjimi vrati. Pojasnjuje, da je bil v času, ko je komisija ocenjevala vloge, glede na navedene tožnikove potrebe na razpolago atelje na A. (pritličje), ki ga je komisija dodelila prijavitelju z enakimi prostorskimi potrebami, ki je dosegel višje število točk. 3. Z odločbo št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016 je bil tožnik, glede na to, da je bil edini primeren prostor dodeljen prijavitelju z enakimi prostorskimi potrebami in višjim številom točk, uvrščen na prednostno listo. Tožnik je toženko 10. 1. 2017 po elektronski pošti pozval, naj mu pojasni, na podlagi katerega javnega razpisa so bili izbrani bodoči uporabniki ateljejev v B., kakšni so bili kriteriji za izbiro in kdo so bili člani strokovne komisije. Trdi, da mu je v zvezi s tem v odgovoru št. 620-1/2017-2 z dne 11. 1. 2017 pojasnila, da gre za isti razpis ter da so bili ob njegovem zaključku za kiparje na razpolago prostori na A. v izmeri 144 m2 ter v B. v izmeri 51 m2 in 48 m2, kakor tudi, kateri prijavitelji so zaprosili za kiparske ateljeje, koliko točk je bilo dodeljeno njihovim vlogam ter kako je bila upoštevana površina prostorov. Na tožnikov ponovno elektronsko pismo z dne 12. 1. 2017 naj bi odgovorila 20. 1. 2017. 4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik 13. 2. 2017 vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri je sodišče odločilo s sodbo z dne 20. 12. 2017 tako, da je odpravilo toženkin akt št. 620-12/2017-2 z dne 11. 1. 2017 (pravilno št. 620-1/2017-2, op. sodišča), ker ta ni bil izdan v skladu s 120. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in 15. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturni programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik). Toženka je v ponovljenem postopku z odločbo št. 3528-328/2016-14 zavrnila tožnikovo vlogo, zoper to odločbo pa je tožnik prav tako vložil tožbo, ki ji je sodišče s sodbo I U 367/2018 z dne 9. 1. 2019 ugodilo ter zadevo vrnilo v odločanje toženki.

5. Toženka pojasnjuje, da je komisija pri ocenjevanju vlog sledila tudi opisu potrebnih/želenih prostorov, ker je ocenila, da je velikost prostora, ki ga umetnik potrebuje za svoje delo, pomemben podatek, ki vpliva na odločitev o prostoru, saj umetniki pri svojem delu uporabljajo različna „orodja“, njihova dela so različnih formatov, zaradi česar je podatek o potrebnih/želenih prostorih eden od dejavnikov pri odločanju. Navaja še vsebino in oceno tožnikove vloge in vloge C.C., ki mu je bil dodeljen prostor na A.. Sklepno navaja, da so bili vsi prijavitelji z obvestilom o rezultatih javnega razpisa obveščeni o predlogu komisije ter pozvani, da se najkasneje deset dni od vročitve izjavijo o njem. Po izteku tega roka so bile vsem prijaviteljem izdane posamične odločbe. Dodaja še, da je bil razpis veljaven do 31. 12. 2017 in da je bila do takrat veljavna tudi prednostna lista.

6. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uvodoma navaja vsebino razpisa in odločitev o njegovi vlogi št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016, s katero je bil uvrščen na prednostno listo. Sklicuje se na besedilo razpisa glede sklopa 2 in navaja, da je toženka 27. 10. 2016 objavila prednostno listo pri oddaji umetniških ateljejev, na kateri je bil uvrščen na prvo mesto. Ker mu v novembru in decembru ni bil dodeljen v uporabo noben atelje, je glede na razpisne pogoje sklepal, da toženka vse od objave razpisa ni imela na razpolago nobenega ateljeja. Ko je v januarju 2017 iz medijev izvedel, da sta bila v uporabo oddana dva ateljeja v prostorih B., o čemer ga toženka ni obvestila, se je z vprašanjem obrnil na župana. V odgovoru mu je bilo pojasnjeno, da so bili ob zaključku razpisa v resnici na razpolago ateljeji na A. v izmeri 144 m2 ter v B. v izmeri 51 m2 in 48 m2, ki so bili dodeljeni C.C. oziroma drugo in tretje uvrščenemu s prednostne liste, njemu pa niso bili ponujeni z izgovorom, da je ob prijavi navedel, da potrebuje prostor med 100 in 200 m2. 7. Trdi, da so bili navedeni umetniški ateljeji oddani v nasprotju z razpisnimi pogoji, saj je bil atelje na A. oddan prijavitelju, ki ni bil na prednostni listi, druga dva ateljeja pa sta bila oddana drugo in tretje uvrščenemu, ne da bi bila ponujena tožniku. Meni, da njegova navedba v prijavi na razpis, da za delo potrebuje atelje večji od 100 m2, toženke ne odvezuje, da v skladu z razpisnimi pogoji glede na prvo mesto na prednosti listi najprej njemu ponudi v uporabo manjša ateljeja. Ker mu o tem, da so bili ateljeji oddani v uporabo, pred obvestilom z dne 11. 1. 2017 ni bila izdana nobena odločba oziroma obvestilo, zoper katero bi lahko vložil pravno sredstvo, je obvestilo z dne 11. 1. 2017 štel za obvestilo oziroma vročitev po prvem odstavku 23. člena ZUP-1 (pravilno Zakon o upravnem sporu – ZUS-1) in zoper njega v navedenem roku vložil tožbo, v kateri je predlagal odpravo odločitev o dodelitvi navedeni umetniških ateljejev ter vrnitev zadeve v ponoven postopek. Opisuje dosedanje postopanje toženke v zvezi s sodbama sodišča I U 263/2017 z dne 20. 12. 2017 in I U 367/2018 z dne 9. 1. 2019 ter opozarja na toženkine nasprotujoče si trditve v upravnem sporu in odločbah v zvezi z dodelitvijo ateljeja na A., saj naj bi enkrat govorila o pomoti pri sestavi prednostne liste, drugič pa da je najprej oddala navedeni atelje, nato pa sestavila prednostno listo.

8. Uveljavlja, da je toženka z izpodbijano odločbo zmotno uporabila določbe javnega razpisa ter v zvezi s tem kršila tudi določbo o enakopravnosti pri izvajanju javnih natečajev, kršila postopkovna pravila in zmotno ugotovila dejansko stanje, izpodbijana odločba pa še vedno ne ustreza standardom iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toženki očita, da mu naklepno odreka pravico do enakopravnega konkuriranja in dostopa do javne infrastrukture na področju kulture, s tem pa pravice do svobodnega umetniškega izražanja. Trdi, da je toženkin cilj, da se čim dlje vodi ta spor, „najraje pa ves čas trajanja oddaje umetniških ateljejev na podlagi Javnega razpisa, torej do izteka petletnega razpisnega obdobja“. Meni, da toženkino ravnanje presega zgolj kršitev ZUP in da izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti z zlorabo uradnega položaja po 131. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

9. V zvezi z dodelitvijo ateljeja na A. navaja, da je vpogledal v odločbo z dne 28. 9. 2016 in sklep o popravi pomote z dne 16. 1. 2017, na katera se sklicuje toženka. Iz njiju naj bi izhajalo, da je toženka že z obvestilom z dne 12. 8. 2016 C.C. obvestila o rezultatih javnega razpisa in v tem okviru, da je njegova vloga dosegala 135 točk, 28. 9. 2016 je izdala odločbo o dodelitvi ateljeja C.C., v kateri je bilo prav tako navedeno, da je njegova vloga ocenjena s 135 točkami, 16. 1. 2017 pa je izdala sklep o popravi domnevne pomote, pri čemer mi je pri razpisnem kriteriju Nagrade tokrat namesto prej 25 sedaj dodelila 45 točk. Meni, da je navedeno postopanje toženke nezakonito in v nasprotju z razpisom, zaradi česar bi moralo sodišče odpraviti odločitev o nedodelitvi ateljeja na A. v velikosti 144 m2 tožniku in jo nadomestiti z zakonito odločitvijo, da se ta atelje dodeli tožniku, in sicer na podlagi 65. člena ZUS-1 že v tem postopku, saj dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, odprava izpodbijanega akta in vračanje zadev v četrti postopek pred upravnim organom pa bi mu povzročilo še dodatno težko popravljivo škodo. Po njegovem prepričanju pri točkovanju C.C. prijave ni šlo za nikakršno pomoto temveč za samovoljno in arbitrarno odločitev o dodelitvi ateljeja kljub nižje ocenjeni prijavi. Navaja tudi, da za izdajo sklepa o popravi pomote ni bilo nobene pravne podlage in da je glede na to, da C.C. ni prejemnik Prešernove nagrade ali nagrade Prešernovega sklada, niti Županičičeve ali Jakopičeve nagrade, pri kriteriju Nagrade ni mogel prejeti 45 točk, koliko mu jih je (naknadno) naštela razpisna komisija.

10. V zvezi z dodelitvijo ateljejev (51 m2 in 48 m2) v B. drugo in tretje uvrščenima s prednostne liste toženki očita, da vztraja pri argumentu, ki ga je sodišče popolnoma jasno zavrnilo v sodbi I U 367/2018. Meni, da je toženka tožnikovo informativno želeno kvadraturu „maliciozno zlorabila, da bi tožnika, kljub prvouvrščenosti na prednostni listi, v celoti zaobšla“. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ponovno ne ustreza standardom iz 214. člena ZUP, saj ne vsebuje podlage za upoštevanje želene kvadrature kot izločitvenega kriterija pri dodelitvi ateljejev v B., poleg tega pa pomeni napačno uporabo zakona in določb javnega razpisa. Uveljavlja, da je zato toženkina odločitev o nedodelitvi ateljeja v velikosti 51 m2 oziroma 48 m2 tožniku napačna in nezakonita, zato naj se mu na podlagi 65. člena ZUS-1 že v tem postopku dodeli atelje v velikosti 51 m2 v B., saj dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago.

11. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj s sodbo tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in jo nadomesti z odločbo o dodelitvi prostora na A. (pritličje), Ljubljana, v izmeri 144 m2 tožniku, oziroma podrejeno, naj jo nadomesti z odločbo o dodelitvi prostora v izmeri 51 m2 v B. oziroma podrejeno vrne zadevo o dodelitvi umetniških ateljejev na A. (144 m2) in dveh v prostorih B. (51 m2 in 48 m2) toženki v ponovno odločanje.

12. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

13. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da toženka ni podala obrazloženega odgovora na tožbo, zato ob sklicevanju na izrek Qui tacet consentire videtur sodišču predlaga, naj o zadevi v najkrajšem času odloči. 14. Tožba je utemeljena.

15. Izpodbijana odločba je nezakonita, in sicer tako zaradi kršitve pravil postopka kakor tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

16. Kot je sodišče pojasnilo že v svojih prejšnjih sodbah, gre v tem primeru za odločanje o tožnikovi vlogi na javnem razpisu za oddajo javne kulturne infrastrukture, za katerega se uporabljajo določbe V. poglavja ZUJIK o javnem razpisu. Skladno z določbami 74. člena ZUJIK se namreč kulturnim izvajalcem javna kulturna infrastruktura dodeli v uporabo na podlagi javnega razpisa s pogodbo iz 93. člena ZUJIK. Skladno s prvim odstavkom 94. člena ZUJIK pa je podlaga za sklepanje take pogodbe dokončna odločba iz 120. člena tega zakona, torej odločba, izdana v postopku javnega javnega razpisa, kot ga ureja v V. poglavje ZUJIK.

17. Iz drugega odstavka 119. člena ZUJIK izhaja, da strokovna komisija vloge razvrsti glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega programa oziroma kulturnega projekta, kot so bili določeni v objavi razpisa. Iz prvega odstavka 120. člena v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena ZUJIK pa izhaja, da na podlagi predloga strokovne komisije o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, župan izda posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa. Kaj drugega o oblikovanju predloga komisije, ki mora torej temeljiti na razvrstitvi vlog glede na razpisne kriterije, in o odločanju župana ne izhaja niti iz 11., 12. in 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik), na katerega se sicer sklicuje toženka.

18. Tožnikova vloga na Javnem razpisu se nanaša na področje A sklop 2. Predmet tega področja je bilo ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev, ki je bilo razdeljeno na dva sklopa, in sicer sklop 1 za izvajanje umetniške dejavnosti v prostorih, ki jih oddaja MOL v uporabo, ter sklop 2 za izvajanje umetniške dejavnosti v prostorih, ki bodo na razpolago od objave razpisa do 31. 12. 2017. Navedena sklopa se glede na besedilo razpisa razlikujeta po tem, da se na sklop 1 lahko prijavijo posamezniki, ki že uporabljajo toženkine prostore, na sklop 2 pa se lahko prijavijo tisti, ki nimajo zagotovljenih primernih prostorov za opravljanje svoje dejavnosti. Za sklop 2, na katerega se je prijavil tožnik, Javni razpis posebej določa še, da bo za prijavitelje vzpostavljena prednostna lista, da bodo pozvani takoj, ko se bo kateri od prostorov, namenjenih za kulturno dejavnost, sprostil, ter da bo prednostna lista javno objavljena in bo veljala do objave naslednjega razpisa.

19. Glede na citirane določbe zakona in pravilnika navedenega besedila Javnega razpisa za področje A sklop 2 ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila toženka dolžna za ta sklop najprej na podlagi točkovanja po kriterijih iz Javnega razpisa oblikovati in objaviti prednostno listo ter šele nato, na podlagi tako objavljene prednostne liste, odločati o dodelitvi umetniških ateljejev, in sicer tudi tistih ateljejev, ki so bili na razpolago že ob objavi razpisa.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (to pa v tožbi uveljavlja tudi tožnik), da toženka pri dodeljevanju prostora na A. in oblikovanju prednostne liste ni ravnala v skladu z zakonom in ter navedenimi določbami Javnega razpisa. Toženka namreč v izpodbijani odločbi navaja, da je že v času, ko je komisija ocenjevala vloge, imela na razpolago več umetniških ateljejev, med njimi tudi atelje na A., ter da je komisija razpoložljive prostore dodelila prijaviteljem glede na prejeto število točk in opis potrebnih/želenih prostorov, za ostale prijavitelje pa je bila po tem vzpostavljena prednostna lista, ki jo je javno objavila.

21. Takšno nezakonito ravnanje toženke je zadostna podlaga za sklep, da je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge nezakonita. Toženka v izreku izpodbijane vloge sicer ne pove, o kateri tožnikovi vlogi je odločala. Ker pa je o tem, da tožnikova vloga na Javni razpis izpolnjuje razpisne pogoje in da je njegovo umetniško ustvarjanje v javnem interesu toženke (kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe), odločila že odločbo št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016, s katero je tožnika uvrstila na prednostno listo, je z izpodbijano odločbo lahko odločala le še o dodelitvi ateljeja tožniku. Med strankama pa ni spora, da je bil tožnik na prednostni listi, ki je bila objavljena 27. 10. 2016, uvrščen na prvo mesto in da mu toženka v dodelitev ni ponudila nobenega ateljeja, med tem ko je že pred objavo prednostne liste z odločbo 3528/218/2016-3 z dne 28. 9. 2016 C.C. dodelila atelje na A., dodelila pa je tudi dva ateljeja v B.. Sodišče se pri tem ne spušča v presojo zakonitosti upravnega akta, s katerim je bil atelje na A. dodeljen C.C., saj ta akt ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Sodišče zato tudi ni presojalo tožbenih navedb o pravilnosti točkovanja vloge C.C. in o nezakonitosti sklepa o popravi pomote z dne 16. 1. 2017. 22. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi zato, ker temelji na zmotnem naziranju, da na odločitev o tem, komu se dodeli posamezen atelje, vplivajo potrebe in želje, ki so jih prijavitelji navedli v svojih vlogah na razpisu.

23. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 114. člena ZUJIK mora besedilo objave javnega razpisa vsebovati umetniške, kulturnopolitične, strokovne in druge kriterije, po katerih se bo posamezen prijavljeni kulturni program ali projekt ocenjeval oziroma vrednotil. 24. Le v skladu z navedeno določbo ZUJIK določeni in objavljeni kriterijih so podlaga za ocenjevanje in razvrščanje vlog na razpisu ter v posledici tega za dodelitev javnih sredstev. Organ, ki odloča o dodelitvi javnih sredstev, v tem primeru o dodelitvi javne kulturne infrastrukture v uporabo, zato svoje odločitve ne sme opreti na kriterije, ki v javnem razpisu niso določeni kot kriteriji za ocenjevanje oziroma vrednotenje vlog.

25. Ker, kot je sodišče ugotovilo že v prejšnjem sojenju, potrebe oziroma želje prijaviteljev glede prostorov v Javnem razpisu niso določene kot kriterij za odločanje, organ ateljejev ne bi smel dodeljevati na podlagi te okoliščine. Na drugačno presojo toženkinega postopanja pa ne more vplivati niti toženkina obrazložitev v izpodbijani odločbi, v kateri poudarja pomen velikosti prostora, ki ga umetnik glede na značilnosti svojega dela potrebuje za umetniško ustvarjanje, saj, kot rečeno, ta dejavnik v besedilu razpisa ni bil določen kot kriterij za odločanje. Vnaprejšnja določitev in objava kriterijev za vrednotenje vlog in odločanje o dodelitvi javnih sredstev v besedilu javnega razpisa je namreč eno od ključnih sredstev za zagotavljanje pravice do enakega obravnavanja prijaviteljev.

26. S prijavo na javni razpis prijavitelj sicer ne pridobi pravice, da na razpisu uspe (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu, in sicer ravno zato, ker gre za dodeljevanje javnih sredstev (kamor nedvomno spada tudi javna kulturna infrastruktura, s katero razpolaga toženka, ki je samoupravna lokalna skupnost), pravica do enakega obravnavanja. Prav zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja je za dodelitev javnih sredstev predpisan postopek javnega razpisa, ki mora zato biti transparenten, pravila postopanja in odločanja pa morajo biti znana vnaprej. Toženka, ki v takem postopku odloča o dodelitvi javnih sredstev, pa je prav zaradi varstva pravice do enakega obravnavanja zavezana k strogemu spoštovanju vseh pravil javnega razpisa. Tega pa toženka ni storila, saj je odločitev oprla tudi na okoliščino, ki v besedilu Javnega razpisa ni bila določena kot kriterij za odločanje.

27. Glede na ugotovljeno kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katerih tožniku doslej ni dodelila ateljeja, pa toženka svoje odločitve tudi ne more utemeljevati z navedbo, da naj bi bila razpis in prednostna lista veljavna le do 31. 12. 2017 (kar navaja v predzadnjem odstavku izpodbijane odločbe). Iz besedila razpisa sicer izhaja, da prednostna lista velja do objave naslednjega razpisa. Ne glede na tako omejitev pa glede na to, ta toženka (kot izhaja iz te in obeh prejšnjih sodb) o tožnikovi vlogi za dodelitev ateljeja ni odločala zakonito, iztek veljavnosti prednostne liste ne more biti v njegovo škodo.

28. Iz povedanega izhaja, da je tožnikova zahteva za dodelitev prvega primernega ateljeja utemeljena. Kljub temu sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Skladno z drugim odstavkom 40. člena ZUS-1 je sodišče v primerih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona (to je, ko se tako kot v obravnavani zadevi s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi – spor polne jurisdikcije) vezano na tožbeni zahtevek. S postavljenim tožbenim zahtevkom pa (to je, naj se mu dodeli prostor v izmeri 144 m2 v pritličju A. oziroma prostor v izmeri 51 m2 v B.) tožnik ne more uspeti. Tako iz izpodbijane odločbe kakor tudi tožbenih navedb namreč izhaja, da je bilo o dodelitvi prostorov na A. v izmeri 144 m2 in v B. v izmeri 51 m2, ki sta predmet tožbenega zahtevka, že odločeno z drugimi upravnimi odločbami. Dodelitev katerega od navedenih prostorov tožniku bi zato pomenila poseg v izdano upravno odločbo, za kar pa ni podlage v določbah ZUS-1. Upravno odločbo je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le s pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. V upravnem sporu pa lahko sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 z odpravo poseže v upravne akte, ki so bili izdani v postopku izdaje izpodbijanega akta, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

29. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka dolžna ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi za dodelitev ateljeja v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je prav tako na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, kot jih je sodišče zavzelo v tej sodbi. To pa v tej zadevi glede na ugotovljeni kršitvi (nespoštovanja postopka o dodelitvi ateljeja na podlagi predhodno oblikovane in objavljene prednostne liste in zaradi odločanja na podlagi okoliščine, ki v besedilu javnega razpisa ni bila določena kot kriterij za odločanje) pomeni, da mora tožniku glede na njegov položaj na prednostni listi, ki izhaja iz doseženega števila točk, dodeliti primeren atelje.

30. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).