Jedro

Določanje višine deležev zakoncev na skupnem premoženju.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo P 638/2002-I z dne 19. 5. 2005 ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank: - nepremičnina v Ljubljani, in sicer parc. št. 66, dvorišče 319 m², stavbišče 143 m², parc. št. 66/1, sadovnjak 183 m², in parc. št. 66/2 sadovnjak 79 m², vpisano pri vl. št. … k.o. ...; - osebni avtomobil Yugo 55 Koral, letnik 1992; z deležem tožnika v obsegu 20 % in toženke 80 %. Višji tožbeni zahtevek tožnika za določitev deleža v obsegu do vtoževanih 50 % (tj. za delež v obsegu 30 %) je zavrnilo, a je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zaključilo, da delež toženke na skupnem premoženju presega delež tožnika, in pri tem kot odločilen razlog štelo, da so bili dohodki toženke bistveno večji od tožnikovih. Iz obrazložitve je razbrati, da je delež tožnika določilo v obsegu 40 % in delež toženke 60 %. Zaradi tega je s sodbo odločilo, da znaša delež tožnika na osebnem avtomobilu poleg že prisojenih 20 % še nadaljnjih 20 % (2. točka izreka). Glede nepremičnine je ugotovilo, da sta pravdni stranki na zemljišču, ki je bilo posebno (podedovano) premoženje toženke, s skupnim delom ustvarili znaten del nepremičnine. Toženki je na račun njenega posebnega premoženja priznalo 50 % delež nepremičnine, preostali 50 % delež pa je razdelilo v skladu z ugotovljenimi deleži strank na skupnem premoženju, tako da je tožniku prisodilo solastninski delež nepremičnine v obsegu 20 % in toženki 80 % . Zahtevek tožnika, da znaša njegov delež na nepremičnini poleg že prisojenih 20 % še nadaljnjih 30 %, je zato zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (3. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.

Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenem zahtevku ugodi tudi v ostalem delu in toženki naloži v plačilo vse pravdne stroške. Stranki sta nepremičnino pridobili v času trajanja zakonske zveze, zato je ta v celoti njuno skupno premoženje. Podatki izvedenca, da naj bi znašala vrednost podedovane nepremičnine 50 % današnje, niso resnični, saj sta stranki vrednost nepremičnine dejansko povečali za 70 %. Tožnik je na nepremičnini sam ustvaril izboljšave in povečal njeno vrednost, medtem ko toženka praktično ni prispevala ničesar, saj je bila nenehno odsotna z doma, svoje dohodke pa je porabila zase. Tožnik je sam skrbel za gospodinjstvo in otroke. Ker sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Nadalje ne drži, da je tožnik zaslužil manj kot toženka, ampak obratno. Prepričljivo je izpovedal, s čim vse se je ukvarjal poleg redne službe. Večino dela je opravil sam in njegovi prijatelji, ki so delo podarili njemu, kar bi sodišče moralo šteti v njegovo korist. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da znašajo deleži vsakega na nepremičnini polovico. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi stroški morali biti naloženi v plačilo toženki.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija, ki je po vsebini prepis pritožbenih trditev, ne omenja razlogov izpodbijane sodbe, ne nasprotuje odgovorom pritožbenega sodišča in z njimi ne polemizira. Ker je pritožbeno sodišče izčrpno odgovorilo na vse pritožbene očitke, revizijsko sodišče pa njegovim zaključkom v celoti pritrjuje, v nadaljevanju dodaja le naslednje. Tožnik s pretežnim delom revizije izraža nestrinjanje z ugotovitvami nižjih sodišč. Ker z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ti očitki niso dovoljeni in jih sodišče ni upoštevalo. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja tožnik posredno utemeljuje tudi s kršitvijo postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za postavitev drugega izvedenca. Tak na načelni ravni uveljavljan očitek, kjer tožnik kršitve postopka ni ne opredelil ne obrazložil, ni mogoče vsebinsko obravnavati, sicer pa je nanj odgovorilo že pritožbeno sodišče (na strani dve odločbe).

8. Da sta nepremičnina in avto skupno premoženje pravdnih strank, v postopku ni več sporno, saj je bilo to pravnomočno ugotovljeno s sodbo P 638/2002-I z dne 19. 5. 2005. Predmet obravnavanega nadaljnjega postopka je ostala le odločitev o spornem 30 % deležu na skupnem premoženju. Ugotovitvi, da je imela toženka bistveno višje dohodke kot tožnik in da je v gradnjo skupne hiše prispevala zemljišče, ki je predstavljalo njeno posebno premoženje, utemeljujeta zaključek nižjih sodišč, da je toženka k nastanku skupnega premoženja prispevala več kot tožnik (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ker je toženka h gradnji skupne nepremičnine prispevala pomemben del svojega posebnega premoženja, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je skupno premoženje (vrednost nepremičnine) najprej zmanjšalo za vrednost posebnega premoženja (vrednost zemljišča), nato pa pravi obseg skupnega premoženja (nepremičnina brez zemljišča in avtomobil) razdelilo v skladu s prispevki tožnika in toženke k nastajanju čistega skupnega premoženja v razmerju 40 : 60. Tožniku je tako priznalo 40 % delež od skupnih 50/100 nepremičnine oziroma 20 % delež nepremičnine in 40 % delež na skupnem avtomobilu.

9. Ker revizija ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede izpodbijanja stroškovne odločitev je dodati le, da ta ne more biti predmet revizijske presoje (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, stran 4).