Jedro

Tožniku je bila kazen zapora spremenjena v drugo kazensko sankcijo z odvzemom prostosti, kar mu po 2. točki 1. odstavka 542. člena ZKP ne daje pravice do odškodnine. Samo če bi bila tožniku v zvezi z obnovo izrečena krajša zaporna kazen od tiste, ki jo je že prestal, ali če bi mu bila izrečena kazenska sankcija, ki ni v odvzemu prostosti, ali če bi mu bila kazen odpuščena, bi bil po tej določbi upravičen do odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo uveljavljal povrnitev škode, za katero je navajal, da mu je nastala, ker je bil zaradi napake sodišča neupravičeno obsojen na zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je na podlagi novega izvedenskega mnenja prišlo do obnove kazenskega postopka, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil v stanju neprištevnosti. Zato je bila kazenska obsodilna sodba razveljavljena. Do obnove postopka ni prišlo zaradi napake sodišča. Zato odškodninske odgovornosti tožene stranke na podlagi 3. točke 1. odstavka 545. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, ni.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se pravdni stranki v prvem postopku sporazumeli, da sodi sodnik posameznik. Po tem, ko je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, pa sporazum v prejšnjem postopku ne velja več. Zato bi v novem postopku moral soditi senat, ne pa sodnik posameznik. V zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava pa navaja, da je tožnik zaradi napake sodišča prestal večji del izrečene zaporne kazni, saj je bilo v obnovitvenem postopku ugotovljeno, da ob storitvi dejanja ni bil prišteven. Če sodišče ne bi ravnalo napačno, ne bi bil v zaporu, temveč bi imel status pacienta. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je bila sodba prve stopnje z dne 9.12.1996 razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.7.1997 zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je izrečno ugotovilo, da kršitev določb pravdnega postopka pri sojenju na prvi stopnji ni bilo. Zaradi tega procesna dejanja prve stopnje niso bila razveljavljena (369. člen ZPP), torej tudi ne sporazum o sodniku posamezniku na glavni obravnavi dne 28.10.1996. V nadaljevanju postopka po razveljavitvi sodbe prve stopnje nobena od strank ni osporavala tega sporazuma. Postopek se je brez ugovorov nadaljeval pred isto sodnico. Z določbo noveliranega 43. člena ZPP (Ur.l. SFRJ št. 27/90) je uzakonjena pravica strank, da se sporazumno odrečejo senatnemu sojenju. Sporazum o sodniku posamezniku izključuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v primeru, ko bi sicer moral soditi senat, pa na podlagi sporazuma sodi sodnik posameznik. Neupoštevanje naknadnega odstopa od sporazuma bi utegnilo predstavljati kršitev določb pravdnega postopka. Toda tega revident ne zatrjuje. Kršitev, kot jo uveljavlja, pa glede na povedano ni podana.

Podlaga za uveljavljanje odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti je v določbi 542. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. RS št. 63/94) - v nadaljnjem ZKP. Ta določba je vsebinsko enaka, kot je bila določba prej veljavnega zakona o kazenskem postopju iz leta 1977, ki se po določbi 565. člena ZKP od 1.1.1995 ne uporablja več. Po 3. točki 1. odstavka 542. člena ZKP bi imel tožnik pravico do povrnitve škode, če bi mu bila odvzeta prostost zaradi napake sodišča. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je do obnove kazenskega postopka prišlo na podlagi spremenjenega izvedenskega mnenja dr. L., ki je prišel do novih spoznanj o tožnikovi bolezni šele na podlagi podatkov o tožnikovem zdravljenju v A. Pomembno je, da tožnik v kazenskem postopku tedanjemu izvedenskemu mnenju istega izvedenca ni nasprotoval in ni zahteval dopolnitve. Izvedenec je tedaj podal mnenje na podlagi dejstev, ki so mu bila dostopna. Sodišče pa se je na izvedensko mnenje oprlo, ker ni bilo nobenih razlogov, ki bi temu nasprotovali, zlasti ni bilo v zvezi s tem nobenih pripomb ali predlogov strank. Zato 3. točka 1. odstavka 542. člena ZKP ne daje podlage za utemeljenost tožnikovega zahtevka.

V postopku za obnovo kazenskega postopka je bila s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. V K 87/91 z dne 24.9.1991 razveljavljena sodba tega sodišča z dne 16.6.1987, s katero je bila tožniku izrečena zaporna kazen zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po 7. točki 2. odstavka 46. člena Kazenskega zakona SRS, in mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 63. členu KZ SFRJ. S tem je bila tožniku kazen zapora spremenjena v drugo kazensko sankcijo z odvzemom prostosti, kar mu po 2. točki 1. odstavka 542. člena ZKP ne daje pravice do odškodnine. Samo če bi bila tožniku v zvezi z obnovo izrečena krajša zaporna kazen od tiste, ki jo je že prestal, ali če bi mu bila izrečena kazenska sankcija, ki ni v odvzemu prostosti, ali če bi mu bila kazen odpuščena, bi bil po tej določbi upravičen do odškodnine. Ker pa te predpostavke niso izpolnjene, mu pravica do odškodnine ne gre. Zato tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).