Jedro

Vrednost izpodbijanega dela sodbe se določa po glavni terjatvi. Revizija zoper stransko terjatev (obrestni zahtevek) bi bila zato lahko dovoljena le tedaj, ko bi bila dovoljena zoper izrek o glavni stvari.

Izrek

1. Revizija zoper zavrnilni del odločitve o nepremoženjski škodi (za znesek 2,500.000 SIT s pp) se zavrne.

2. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti od zneska 31.000 SIT za čas od 2.2.1998 do 28.10.1999 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 3,231.000 SIT za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 18.11.1996. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 5,773.217 SIT) je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prisojeno odškodnino zvišalo na 3,248.000 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za nepremoženjsko škodo v znesku 2,500.000 SIT in zavrnitev zahtevka za plačilo obresti od premoženjske škode. V reviziji trdi, da sodišči druge in prve stopnje pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo, v nasprotju z usklajeno sodno prakso in načelnim mnenjem zvezne skupne seje v Bugojnu z dne 29.5.1987, nista upoštevali časa, ki je potekel od nastanka škode do odmere odškodnine. Upoštevali tudi nista 186. in 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka kritizira prakso Vrhovnega sodišča v drugih zadevah in meni, da je z njo prispevalo k povečanju števila odškodninskih pravd. V nadaljevanju revizije se nato osredotoči na obravnavani primer in trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje tožnico degradirali v "enkrat manjvrednega človeka" oziroma da sta tožnico diskriminirali "na raven petorazrednega človeka". Sicer revidenti povzemajo ugotovitve izvedenca o trajanju in teži telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Trdijo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine 2,000.000 SIT in ne 1,400.000 SIT (od tega znaša odškodnina brez upoštevanja teka časa 1,850.000 SIT, z upoštevanjem tega dejstva - skoraj 3 leta, pa navedeni znesek). Za strah gre tožnici vsa zahtevana odškodnina, tj. 800.000 SIT. Sodišči sploh nista ovrednotili hudega strahu pred prometom, za katerega ima pravico do 150.000 SIT. V tej zvezi uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Za primarni in sekundarni strah, ki sta ga ovrednotili, pa gre tožnici 550.000 SIT brez upoštevanja teka časa, v obravnavanem primeru pa 650.000 SIT. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišči nadalje morali tožnici prisoditi višjo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti, in sicer ob upoštevanju, da je bila ob nesreči stara 41 let in da znaša trajna invalidnost 20%, 2,300.000 SIT oziroma 2,500.000 SIT. Končno je prenizko odmerjena odškodnina za skaženost. Tožnici gre iz tega naslova 350.000 SIT oziroma 400.000 SIT. Revidenti v reviziji citirajo odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. 111/2000 in Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1326/98, ki sta po njihovem mnenju primerljivi in kažeta na prenizko odmerjeno odškodnino v tožničinem primeru. Sodišči druge in prve stopnje ter Vrhovno sodišče bi se lahko po mnenju pooblaščencev tožnice preimenovali v "Urad za zaščito zavarovalnic". Sicer pa sodišči prihajata v nasprotje s samim seboj. "Po eni strani, s prisojo tako nizke odškodnine gresta v smeri socialističnega prava bivše Sovjetske zveze, ki odškodnin sploh ni priznavalo, po drugi strani pa se nagibata k varovanju ekstremnega kapitalizma, ki varuje velika podjetja (zavarovalnice)". Tožnica končno izpodbija izrek o zamudnih obrestih za premoženjsko škodo v zvezi z uničenimi oblačili in opozarja na problem DDV v zvezi s stroški postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 2,500.000 SIT z zamudnimi obrestmi, zamudne obresti od odškodnine za uničena oblačila od 2.2.1998 dalje, ter pravdne stroške skupaj z DDV od celotnih stroškov postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Ad 1. Revizija ni utemeljena.

Tožnica ima sicer prav, da je treba pri presoji odškodnine za negmotno škodo po 200. in 203. členu ZOR približno enako fizično in duševno trpljenje enako ali podobno ovrednotiti. Vrhovno sodišče to tudi počne. Pri tem upošteva sodno prakso na celotnem območju Republike Slovenije in tako poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi primeri. S tem zagotovlja enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave Republike Slovenije) in varuje pomen namena odškodnine za negmotno škodo. Ta namreč zagotavlja denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem.

Zato je Vrhovno sodišče tudi pri presoji sporne odškodnine primerjalo sodno prakso, ki se je izoblikovala za tovrstne škode. Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001 in novejše odločbe v računalniški podatkovni bazi STAIRS). Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka). Primera, ki ju revidenti ponujajo v primerjavo, ne sodita med primere, ki bi ju lahko Vrhovno sodišče upoštevalo v obravnavanem primeru.

Kar zadeva tožničine pretrpljene telesne bolečine, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica ponavlja ugotovitve izvedenca, ki so del dejanskega stanja, v katerega revizijsko sodišče ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Težo in trajanje bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem sta sodišči natančno povzeli in obrazložili (3. in 4. stran prvostopenjske in 5. stran drugostopenjske sodbe) ter jih tudi pravilno materialnopravno ovrednotili. Odškodnina v znesku 1,400.000 SIT je prisojena prav zaradi subjektivnih posebnosti tožničinega primera. Zaradi dejstva, da je brez poklica, lažjega dela od dela čistilke (ki ga opravlja poln delovni čas), najbrž ne bo mogla dobiti, kar pomeni, da bo ob določenih, ne dovolj pazljivih gibih, prihajalo do bolečin v kolenu še dalj časa (v času nesreče je bila stara 41 let).

Pravilno je razsojeno tudi o odškodnini za strah. Sodišči sta dovolj upoštevali, da je bila tožnica po nesreči v avtomobilu ukleščena 15 minut, prestrašena do prihoda k zdravniku ter da jo je skrbelo za izid zdravljenja še posebej zato, ker je brez poklica in vezana na svoje fizične sposobnosti (5. stran prvostopenjske in 6. stran drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je tudi odgovorilo na v pritožbi očitano procesno kršitev in pri tem samo ni kršilo ZPP.

Revizijsko sodišče je glede na že navedeno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP na ugotovitve o trajanju in intenziteti strahu vezano. V odgovor na revizijske trditve je treba le še dodati, da zatrjevani sedanji strah tožnice pred prometom sodi v okvir odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kjer je bil tudi obravnavan.

Materialnopravno pravilna je nadalje odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišči sta upoštevali posebnost tožničinega primera, ki je v tem, da tožnica opravlja delo čistilke poln delovni čas in da njena delovna zmožnost v tem pogledu ni zmanjšana. Delo opravlja le nekoliko težje (v času nesreče ni bila zaposlena), kot bi ga opravljala, če do nesreče ne bi prišlo. Sodišče je tudi posebej poudarilo, da tožnica vozi avto (vsak dan v službo), da pa je pri prečkanju ceste negotova in jo je pri tem strah, in tako upoštevalo tudi v reviziji posebej izpostavljen strah pred prometom. Sodišči sta nadalje podrobno povzeli mnenje izvedenca v zvezi z omejeno gibljivostjo tožničinega kolena in degenerativnimi spremembami na njem, z vsemi omejitvami v vsakdanjem (tudi rekreativnem) življenju, ter nato o višini odškodnine pravilno razsodili. Tožničin primer ne odstopa od primerljivih odškodnin, ki so bile upoštevane iz že navedenih virov. Odškodnina v znesku 1,300.000 SIT je v skladu z 200. in 203. členom ZOR.

Končno je bilo pravilno razsojeno o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odškodnina v znesku 300.000 SIT je zadostna satisfakcija za duševne bolečine, ki jih tožnica prestaja zaradi brazgotine na kolenu. Revizijsko sodišče k razlogom na 6. strani prvostopenjske in 5. strani drugostopenjske sodbe nima kaj dodati.

Revidenti v obravnavanem primeru neutemeljeno izpostavljajo element časa kot argument za višjo odškodnino. Sodišče druge stopnje je na ta ugovor materialnopravno pravilno odgovorilo in dodatni razlogi niso potrebni (4. stran drugostopenjske sodbe).

V zvezi s trditvami v reviziji, ki jih je revizijsko sodišče navedlo v povzetku revizije dobesedno (besedilo v narekovajih) pa Vrhovno sodišče ugotavlja naslednje: Po določbah Zakona o odvetništvu (Ur.l. RS, št. 18/93 in 24/96), Statuta odvetniške zbornice (Ur.l. RS, št. 15/94) in Kodeksa odvetniške zbornice (z dne 16.12.1994, v nadaljevanju Kodeks) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike, pri opravljanju odvetniškega poklica pa se mora obnašati in izražati primerno in nežaljivo. Načela in pravila, po katerih se morajo ravnati odvetniki pri opravljanju svojega poklica, so natančneje opredeljena v Kodeksu. Posebej so poudarjena pravila o lepem vedenju, splošni in pravniški kulturi v poklicnem delu, v njihovih nastopih, vlogah, govorih ter stikih s strankami in kolegi ter sodnimi in drugimi organi. Dostojnost, vljudnost, vestnost, nepodcenjevalnost in ravnanje po splošnih etičnih normah, so zapisana načela, ki jih od odvetnikov posebej terja Kodeks. Pisec (pisci) revizije je z navedenimi trditvami ravnal v nasprotju s temi zahtevami. Zato revizijsko sodišče nanje posebej ne odgovarja.

Revizijsko sodišče zaradi vsega navedenega ugotavlja, da je revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi neutemeljena in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Ad 2. Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka vlaga revizijo tudi zoper zavrnilni obrestni izrek od zneska 31.000 SIT (za uničena oblačila) za čas od 2.2.1998 do izdaje prvostopenjske sodbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija zoper izrek o tej stranski terjatvi ni dovoljena. In sicer iz dveh razlogov. Najprej je treba ugotoviti, da je revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo, če izpodbijani del presega 1,000.000 SIT. Vrednost se določa po glavni terjatvi. Revizija zoper stransko terjatev (obrestni zahtevek) bi bila zato lahko dovoljena le tedaj, ko bi bila dovoljena zoper izrek o glavni stvari. Ta pa znaša 31.000 SIT. Gre namreč za premoženjsko škodo (uničena oblačila), ki ima drugačno pravno in dejansko podlago kot zahtevek za nepremoženjsko škodo. Ne glede na to, pa v obravnavanem primeru revizija ne bi bila dovoljena še iz enega razloga. Tudi, če bi glavnico obravnavali skupaj s celotnim odškodninskim zahtevkom (za premoženjsko in nepremoženjsko škodo), revizija ne bi bila dovoljena, ker izpodbijani del stranske terjatve ne bi presegal 1,000.000 SIT (če odmislimo, da bi izpodbijano odločitev morala tožeča stranka tudi zneskovno opredeliti, kar pa ni storila). Nobenega razloga ni, da bi imel izpodbijani del sodbe glede stranske terjatve ugodnejši položaj od izpodbijanega dela sodbe glede glavne terjatve.

Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo zoper ta del odločitve po 377. členu ZPP zavreči. Revizijsko sodišče končno ne odgovarja na "opozorila" revidentov glede DDV, saj splošno opozarjanje na probleme v konkretni reviziji ni predmet revizijskega postopka. Če pa bi bilo treba takšna opozorila šteti za revizijo zoper stroškovni izrek, pa takšna revizija tudi ni dovoljena (384. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora sama trpeti stroške revizijskega postopka (154. člen ZPP). Zavrnilni izrek glede zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v odločitvi o glavni stvari.