14. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2725/2001 z dne 17. 9. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 365/2000 z dne 18. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnica od toženca zahtevala plačilo 900.000 SIT, ki naj bi ji jih toženec obljubil kot začasno preživnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za ustno darilno obljubo toženca, katere izpolnitve pritožnica ne more zahtevati, zato je pritožničin zahtevek zavrnilo. Ker je ugotovilo, da pritožnica razpolaga s precejšnjim premoženjem, s katerim lahko ustvarja sredstva za lastno preživljanje in preživljanje družine, je razveljavilo sklep, s katerim je bila pritožnica v postopku oproščena plačila sodnih taks. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni odločbi Okrajnega in Višjega sodišča. Izpodbijanima sklepoma, s katerima je bilo odločeno o plačilu sodnih taks, očita, da sta sodišči obeh stopenj v celoti sledili navedbam tožene stranke ter zmotno in brez ugotavljanja dejanskega stanja presodili, da razpolaga s precejšnjim premoženjem, s katerim lahko ustvarja sredstva za lastno preživljanje in preživljanje družine. Navaja, da je bila v neki drugi zadevi oproščena plačila sodnih taks. Glede izpodbijanih sodb, s katerima je bilo odločeno o zahtevku za plačilo 900.000 SIT, pritožnica meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, saj sta njen tožbeni zahtevek zavrnili na podlagi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. ter Uradni list RS, št. 64/01 in nasl. - v nadaljevanju ZZZDR) in pri tem prezrli 50. člen ZZZDR, s tem pa naj bi kršili njene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. V ustavni pritožbi izraža tudi svoje pomisleke v zvezi z ureditvijo dovoljenosti revizije glede na vrednost spornega predmeta po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožničinih navedb, s katerimi pritožnica uveljavlja zgolj napačno uporabo materialnega prava, zato Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Tudi vprašanje, na katero določbo ZZZDR bi moralo sodišče opreti svojo odločitev o utemeljenosti pritožničinega zahtevka, je le vprašanje uporabe materialnega prava, katere pravilnost ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Da bi bila izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi lahko pomenila kršitev pravice iz 22. člena Ustave, pa pritožnica niti ne zatrjuje. S čim naj bi ji bile kršene druge, v ustavni pritožbi navedene ustavne pravice, pritožnica ne obrazloži.

4.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila taks. Iz pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice. Slednje med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča - to izhaja tudi iz pravice od enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave. V funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva pa je tudi možnost oprostitve sodnih taks. Vendar je ob tem treba upoštevati, da sme v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave zakon predpisati način izvrševanja pravic med drugim tedaj, kadar je to nujno zaradi same narave pravice. Takšen zakon je tudi ZPP oziroma določbe tega zakona o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih, ki jih mora predlagatelj ob tem izpolnjevati, in o potrdilih, ki jih mora ob tem predložiti.

5.Iz ugotovitve, da institut oprostitve plačila sodnih taks služi enakopravnemu izvrševanju ustavne pravice do sodnega varstva, pa ne sledi, da bi Ustavno sodišče lahko v smislu instančne presoje odločalo, ali je sodišče v pravdnem postopku ob odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pravilno uporabilo materialno in procesno pravo ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev.

Ustavno sodišče bi lahko sklep pravdnega sodišča o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks razveljavilo le, če bi ugotovilo, da je bil sprejet v postopku, v katerem so bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ali če ta odločitev sodišča temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oz. samovoljno. Takšnih kršitev pa v obravnavanih sklepih sodišč prve in druge stopnje ni.

6.Glede postopka, v katerem sta sodišči odločali o oprostitvi plačila stroškov, pritožnica ne pojasni, s čim naj bi sodišči kršili ustavne pravice, razen v delu, ko navaja primer, da jo je isti sodnik v drugi zadevi oprostil plačila sodnih taks.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je sicer lahko kršena tudi, če odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Kršitev te pravice utemeljuje pritožnica z eno samo (domnevno) drugačno odločitvijo istega sodnika, kar samo po sebi ne more pomeniti neutemeljenega odstopa od uveljavljene sodne prakse. Pri tem pritožnica tudi ne pojasni podrobneje, za kakšen primer je v navedeni zadevi šlo. To pa za utemeljitev zatrjevane kršitve ni dovolj, saj je treba pri odločitvah o oprostitvi plačila stroškov postopka upoštevati različne konkretne okoliščine.

Prav tako v izpodbijanih sklepih ni pravnih stališč, ki bi bila nesprejemljiva z vidika pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. členu Ustave ali katere druge ustavne pravice, katerih kršitev zatrjuje pritožnica. Obe sodišči sta upoštevali okoliščine, ki jih je pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks v skladu z ZPP treba upoštevati, in svoji odločitvi ustrezno obrazložili.

8.7. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe prekluziven, Ustavno sodišče ni preizkušalo navedb v vlogah z dne 31. 1. 2003, 12. 3. 2004 in 3. 9. 2004.

9.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

V zvezi s pritožničino prošnjo, naj Ustavno sodišče presodi utemeljenost njenih pomislekov v zvezi s pravno ureditvijo glede dopustnosti revizije v pravdnem postopku, ji Ustavno sodišče pojasnjuje, da za dajanje takšnih pojasnil ni pristojno.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger