Jedro

Tožeča stranka je trdila, da iz listin izhaja, da je toženec ostal zavezan za obveznosti, ki so nastale do prenosa pogodbe (in ki so predmet tega spora), tožena pa je trdila, da je bilo dogovorjeno, da vse obveznosti prevzame prevzemnik in da je toženec prost obveznosti. V dokaz svojih trditev je predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič, ki so sodelovale pri razgovorih. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in je svojo odločitev oprlo le na listine, posebej na dogovor o poravnavi dolga in na pogodbo o pristopu k dolgu. Z neizvedbo predlaganih dokazov je toženi stranki onemogočilo dokazovanje njenih trditev. Zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje niti ni posebej obrazložilo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo kršitev samo odpravilo tako, da bo izvedlo pritožbeno obravnavo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti zaslišanje stranke in predlaganih prič. Ker je senat pritožbenega sodišča ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo, od rešitve tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je na podlagi petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločil, da bo o zadevi odločila sodnica posameznica.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točki II in IV spremeni tako, da pravilno glasi: "II. Tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 12.305,33 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.003,63 EUR za čas od 25.5.2015 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 301,70 EUR za čas od 27.5.2015 dalje, se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.194,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.686,83 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 635/2018 z dne 19.3.2018. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani v za pritožbo spornem delu toženi stranki naložilo v plačilo 12.305,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neplačanih najemnin za poslovni prostor, pavšalnih obratovalnih stroškov in stroškov marketinga ter na plačilo 1.701 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, saj se prisojeni zneski nanašajo na čas pred prenosom najemne pogodbe, da zahtevek za plačilo stroškov marketinga temelji na določbi najemne pogodbe, da je toženec plačano varščino prenesel na novega najemnika in da ni izkazal, da bi novi najemnik s to varščino poplačal predmetne terjatve, da toženec ni konkretizirano prerekal podrobnih navedb tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala, katere račune je poplačala s prejetimi zneski, da v zvezi z vlaganji tožena stranka ni izkazala soglasja tožeče stranke in da je bilo v pogodbi tudi sicer dogovorjeno, da se vlaganja ne vračajo ter da glede materialnopravnega pobota tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena glede utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine.

3. Zoper zgoraj povzeti del sodbe se tožena stranka pritožuje. V zvezi s pasivno legitimacijo opozarja, da je šlo pri pogodbi o prenosu najemne pogodbe za prevzem dolga, s katerim se je tožeča stranka strinjala, sodišče pa se do pravočasnih trditev tožene stranke niti ni opredelilo in ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi s tem. Glede plačila stroškov oglaševanja je tožena stranka trdila, da tožeča stranka oglaševanja ni izvajala. Sodišče teh trditev ni upoštevalo in tudi ni upoštevalo, da tožena stranka ne more dokazovati neobstoja nekega dejstva, pač pa je dokazovanje, da je marketing izvedla, dokazno breme tožeče stranke. Tudi v zvezi z varščino sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, to je določbe 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora upnik najprej zapirati najstarejše obveznosti. Povedano pomeni, da bi že pred prenosom najemne pogodbe tožeča stranka z varščino morala poplačati zapadle obveznosti najemnika. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pravne narave prenosa varščine. Če bi šlo za cesijo, bi lahko novi najemnik od tožeče zahteval plačilo varščine. Takšen zahtevek pa bi bil seveda neutemeljen, saj je tožeča stranka že pobotala varščino z najstarejšimi zapadlimi neplačanimi terjatvami. Tožena stranka je morala pred pričetkom uporabe poslovnih prostorov napeljati in urediti razsvetljavo. To je morala storiti, ker ji je tožeča stranka dala v najem nepremičnino, ki ni bila sposobna za uporabo. Gre za obveznost lastnika prostora in za kršitev pogodbene obveznosti najemodajalca. Nasprotno stališče bi pomenilo ničnost pogodbe, saj bi bile obveznosti nesorazmerne. Tožena stranka je predlagala ustrezne dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. O pobotnem ugovoru bi sodišče moralo odločiti v izreku. Enako velja glede ugovora v zvezi s poslovno škodo. V dokaz nastanku škode je tožena stranka predložila številne listine in predlagala druge dokaze, pri čemer sodišče nobenega dokaza ni izvedlo.

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je K. Š. J. M. pristopil k dolgu toženke na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 12.2.2015, v celoti specificiranem in priznanem tudi z dogovorom o poravnavi dolga z dne 27.1.2015. Ugovori glede varščine predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Poleg tega je bila varščina porabljena v korist pristopnika, kar je že potrjeno s pravnomočno sodbo II Cpg 36/2017. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravdni stranki sta dne 17.2.2014 sklenili Pogodbo o najemu poslovnega prostora št. N./13 za poslovni prostor v T. L. – Š. (v nadaljevanju Najemna pogodba), s katero je toženec najel poslovni prostor za fiksno mesečno neto najemnino 566,10 EUR (oziroma 6 EUR/m²) oziroma najemnino na osnovi prometa (če bi bila ta večja), toženec je tudi plačal depozit v znesku 3.290,93 EUR. Dogovorjeno je bilo še, da bo najemnik v skladu z dejansko potrošnjo plačeval obratovalne stroške, vezane na njegovo neposredno in izključno porabo ter obratovalne stroške, vezane na uporabo skupnih delov in naprav v znesku 235,88 EUR mesečno. Toženec se je zavezal plačevati tudi marketinške stroške trgovskega centra v znesku 97,18 EUR mesečno. Vtoževana terjatev izvira iz obdobja do januarja 2015. Dne 12.2.2015 (v pogodbi je kot datum začetka veljavnosti zapisan 13.1.2015) je bila Najemna pogodba prenesena na J. M..

7. V zadevi je sporno, kakšna je pravna narava pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama in J. M. v obdobju od januarja do februarja 2015, oziroma kakšen je bil namen strank glede ob sklenitvi teh pogodb že zapadlih obveznosti toženca do tožeče stranke. Dne 27.1.2015 sta namreč pravdni stranki sklenili dogovor o poravnavi dolga (priloga B17), s katerim je tožena stranka tožeči priznala, da njene zapadle in neplačane obveznosti znašajo 15.310,98 EUR in da bo te obveznosti plačala v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 2.000 EUR. Dne 12.2.2015 pa je bila sklenjena Pogodba o prenosu najemne pogodbe št. NO 36/15 (v prilogi B14 spisa), s katero je tožeča stranka na novega najemnika (K. Š. – J. M. s.p.) prenesla vse pravice in obveznosti iz Najemne pogodbe, skupaj z varščino, prav tako je toženec na prevzemnika prenesel vse pravice in obveznosti iz Najemne pogodbe in Aneksov (pogodbo so podpisali pravdni stranki in J. M. s.p.). Istega dne pa je bila med tožečo stranko in J. M. sklenjena Pogodba o pristopu k dolgu, s katero sta podpisnika ugotovila, da obstaja obveznost toženca do tožeče stranke v znesku 15.310,95 EUR, da k temu dolgu pristopa J. M., ki se zaveže skladno s 432. členom OZ izpolniti dolg, ki ga ima R. M. do tožeče stranke. Sestavni del te pogodbe je bil Dogovor o poravnavi dolga, ki sta ga sklenili pravdni stranki. Ni sporno, da je prvi obrok po dogovoru o poravnavi dolga plačal toženec in sicer je 1.2.2015 plačal 2.000 EUR (s tem zneskom ni poplačal računov, ki so predmet tega spora). Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka po plačilu zneska 2.000 EUR tožencu in B. M. vrnila menice, ki sta jih izstavila v zavarovanje terjatve tožene stranke do R. M..

8. Na prvi pogled sta si Pogodba o prenosu pogodbe in Pogodba o pristopu k dolgu v nasprotju, saj ima prenos pogodbe po določbi 122. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za posledico, da prevzemnik postane imetnik vseh pravic in obveznosti iz pogodbe1, pogodba o pristopu k dolgu (432. člen OZ) pa je pogodba, s katero se tretji upniku zaveže, da bo plačal dolžnikov dolg, tako da tretji stopi v zavezo poleg dolžnika. Tožeča stranka je trdila, da iz listin izhaja, da je toženec ostal zavezan za obveznosti, ki so nastale do prenosa pogodbe (in ki so predmet tega spora), tožena pa je trdila, da je bilo dogovorjeno, da vse obveznosti prevzame prevzemnik in da je toženec prost obveznosti. V dokaz svojih trditev je predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič, ki so sodelovale pri razgovorih. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in je svojo odločitev oprlo le na listine, posebej na dogovor o poravnavi dolga in na pogodbo o pristopu k dolgu. Z neizvedbo predlaganih dokazov je toženi stranki onemogočilo dokazovanje njenih trditev. Zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje niti ni posebej obrazložilo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo kršitev samo odpravilo tako, da bo izvedlo pritožbeno obravnavo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je namreč treba izvesti zaslišanje stranke in predlaganih prič. Ker je senat pritožbenega sodišča ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo, od rešitve tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je na podlagi petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločil, da bo o zadevi odločila sodnica posameznica.

9. Na naroku je pritožbeno sodišče zaslišalo toženca, J. M., B. M. in S. J. G..

10. Pritožbeno sodišče najprej soglaša z razlago, da je pri Pogodbi o prenosu najemne pogodbe in Pogodbi o pristopu k dolgu, ki sta bili sklenjeni istega dne, šlo za enoten pravni posel. Stranke so imele namen urediti razmerja po prenosu najemne pogodbe na novega najemnika (ki je bil sicer toženčev brat). Toženec, njegov oče in brat so vsi izpovedali, da je toženec dobil službo v javni upravi, zato je želel zapreti svoj s.p., dogovorili pa so se, da bo dejavnost prenesel na brata. S prenosom se je strinjala tudi tožeča stranka. Pri tem je slednja postavila dva pogoja (izpoved B. M.), to je, da toženec plača prvi obrok po dogovoru o poravnavi dolga in da umakne tožbo proti tožeči stranki. Iz listin v spisu res izhaja, da je umiku predloga za izvršbo (priloga B31) in plačilu 2.000 EUR sledil podpis pogodbe o prenosu najemne pogodbe (ki je bila očitno sestavljena že prej, saj je v njej določeno, da se začne uporabljati s 13.1.2015, torej mesec dni pred podpisom). Kasnejši datum podpisa pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje izpovedi toženca ter B. in J. M. glede pogojev, ki jih je za prenos najemne pogodbe postavila tožeča stranka. Samo po sebi to seveda še ne pomeni, da drži nadaljnja trditev, to je, da je bil namen pogodbenih strank prenesti na prevzemnika tudi zapadle in neplačane obveznosti prenosnika, vendar so pogodbe na ta način razumele vse zaslišane priče, vključno s S. J. G., ki je pri tožeči stranki operativno vodila pogovore v zvezi s prenosom najemne pogodbe. Slednja je celo izpovedala, da je pri tožeči stranki pravilo, da nov najemnik vstopi v razmerje namesto starega in da prevzame tudi dolgove starega. Res je izpovedala tudi, da pogodbe pripravlja pravna služba in da ona nima pristojnosti odpuščati dolga ali odločati o prevzemu dolga, vendar se je na strani tožeče stranke prav priča pogajala s tožencem. Poleg tega je tožeča stranka tožencu in njegovemu očetu dne 2.3.2015 z dopisom (priloga B21) "zaradi prenehanja veljavnosti najemne pogodbe" vrnila menice, s katerimi je bila zavarovana obveznost toženca iz naslova najemne pogodbe (torej tudi obveznost po računih, ki so predmet tega spora). Tožeča stranka se je torej odrekla zavarovanju, s katerim je razpolagala in to kljub temu, da naj bi (kot zatrjuje v tožbi) še vedno obstajal dolg toženca. Priča J. G. je to pojasnila z zavezo novega najemnika, da bo on plačal. Gre za indic, ki po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje navedbe toženca in izpovedi vseh zaslišanih, to je, da naj bi obveznost toženca s prenosom najemne pogodbe prenehala. Drugi tak indic pa je dejstvo, da tožeča stranka za poravnavo dolga toženca ni porabila varščine, temveč je bila v soglasju vseh treh strank varščina prenesena na prevzemnika. Navsezadnje pa ni mogoče spregledati, da je vse pogodbe sestavila tožeča stranka, kar je potrebno pri razlagi njihovih določb upoštevati (83. člen OZ). Če bi tožeča stranka (ki je glede na to, da je pogodbe pripravljala njena pravna služba, nedvomno strokovnjak) želela doseči to, kar zatrjuje, da naj bi izhajalo iz pogodb, bi morala s prevzemnikom skleniti novo pogodbo, staro pogodbo s tožencem pa razvezati (in nato z novim najemnikom skleniti pogodbo o pristopu k dolgu). Odločila pa se je za pogodbo o prenosu najemne pogodbe, ki ima drugačne pravne posledice. Res je J. M. podpisal tudi pogodbo o pristopu k dolgu, vendar je izpovedal, da je podpisal vse, kar je pripravila tožeča stranka, z namenom, da se uredi prenos najemne pogodbe in da je to razumel tako, da je on prevzel dolg od brata. V konkretnem razmerju ne more biti dvoma, da je bila tožeča stranka tista, ki je razpolagala s strokovnim znanjem pri pripravi pogodb, tožeča stranka tovrstne posle sklepa redno, za toženca in prevzemnika pa je bilo to prvič. Glede na vse opisane okoliščine zato iz dejstva, da je J. M. podpisal pogodbo o pristopu k dolgu, ni mogoče sklepati, da je toženec kljub podpisu pogodbe o prenosu najemne pogodbe ostal še naprej v zavezi za sporni dolg (toženec niti ni bil stranka pogodbe o pristopu k dolgu). Kot je izpovedal J. M., je on prevzel dejavnost, sredstva (opremo in luči) ter varščino. Ob upoštevanju dejstva, da je očitno šlo za družinski projekt (za svoja sinova je finančno jamčil tudi oče), je zato življenjsko povsem verjetno, da je dejansko prevzel bratov dolg.

11. Listine, na katere se sklicuje, je sestavila tožeča stranka. Če upoštevamo obe pogodbi, je njuna vsebina tudi objektivno gledano sporna, zato pritožbeno sodišče na podlagi vsega povedanega ob upoštevanju določbe drugega odstavka 82. člena OZ in 83. člena OZ ugotavlja, da je bil skupni namen pravdnih strank, da obveznost toženca v celoti prevzame2 prevzemnik po pogodbi o prenosu najema in da tožeča stranka do toženca nima več nobene terjatve. Ker tožena stranka v zadevi ni pasivno legitimirana, odpade potreba po obravnavi ostalih pritožbenih ugovorov.

12. Pritožbi je pritožbeno sodišče zato ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II spremenilo (prva alineja 358. člena ZPP) tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 12.305,33 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.003,63 EUR za čas od 25.5.2015 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 301,70 EUR za čas od 27.5.2015 dalje, zavrne.

13. Hkrati je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (IV točka izreka izpodbijane sodbe) in sicer tako, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške, saj je v pravdi zmagala tožena stranka. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 1.194,77 EUR (sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi ter stroški zastopanja za sestavo odgovora na tožbo in dveh pripravljalnih vlog ter za pristop na prvi narok s trajanjem in poštnimi stroški, za materialne stroške in DDV).

14. Ker je tožena stranka zmagala v pritožbenem postopku, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.386,83 EUR (za sodno takso 459 EUR, za stroške prič 19,80 EUR ter za stroške zastopanja3 908,03 EUR).

1 Po izrecni določbi drugega odstavka 430. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 122. člena OZ prevzemnik ne odgovarja le za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema. 2 Res je sicer, da J. M. nato svoje obveznosti ni poravnal, vendar so za odločitev v tej pravdi odločilne okoliščine, kakršne so bile ob sklenitvi dogovora. 3 Za sestavo odgovora na pritožbo 625 tč, za narok 625 tč, za odsotnost iz pisarne 3 ure 120 tč, za trajanje 50 tč, materialni stroški, kilometrina za 220 km in DDV na odvetniške storitve.