Jedro

V 3. odstavku 49.a člena ZSPJS je določeno, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena.

Tožena stranka (javni zavod) pred uveljavitvijo ZSPJS ni imela sistema napredovanj, zato je napredovanja ovrednotila šele po uveljavitvi ZPSJS, in sicer z Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev, ki so bila sprejeta na podlagi 49.b člena ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici pripada plača pri prvem izplačilu plače po ZSPJS v višini 2.213,25 EUR; da mora tožena stranka s tožnico skleniti aneks, v katerem bo tožnici priznala plačilo plače pri prvem izplačilu plač po ZSPJS v višini 2.213,25 EUR ter ustrezno zvišanje plače po dinamiki, določeni s kolektivno pogodbo in ZSPJS, povečano za poračune od 1. 5. 2008 dalje in da je tožeča (pravilno: tožena) stranka dolžna obračunati razliko med že obračunanim zneskom plače in s to sodbo prisojenim zneskom plače za čas od 1. 5. 2008 dalje ter obračunati in plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 191,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v roku 8 dni (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izračun odprave nesorazmerja je napačen, saj bi bilo potrebno upoštevati, da se določi razlika med prevedenim plačnim razredom delovnega mesta redaktor (količnik 3,30, prevedeni plačni razred 28) in prevedenim plačnim razredom javnega uslužbenca, pri čemer se upoštevajo dodatki iz 49.b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Razlika med obema prevedenima plačnima razredoma, ki znaša 2 plačna razreda, pa v postopku prevedbe ni bila upoštevana, kot to določa 1. točka 49.č člena ZSPJS. Prevedenemu plačnemu razredu javnega uslužbenca tudi niso bila prišteta 3 napredovanja skladno z Merili, kar pomeni 33. plačni razred. Pravilno izračunana razlika med obema zgoraj navedenima plačnima razredoma je 5 plačnih razredov, ki se zaradi odprave nesorazmerja prišteje plačnemu razredu delovnega mesta urednik scenarist (37. plačni razred). Tožnica se zato zaradi odprave nesorazmerja uvrsti v plačni razred, ki je od plačnega razreda delovnega mesta urednik scenarist višji za razliko 5 plačnih razredov, to je v 42. plačni razred ob koncu odprave nesorazmerij. Pri določitvi nesorazmerja bi morala tožena stranka upoštevati, da je med 42. in 33. plačnim razredom devet plačnih razredov razlike. Razlika 5 plačnih razredov bi se morala odpraviti z izplačili za mesec avgust in september 2008 in tožnica bi tako ob prvem izplačilu morala imeti 38. plačni razred, povečan za en plačni razred iz prve četrtine odprave nesorazmerja, se pravi 39. plačni razred ob prvem izplačilu. Vse navedeno bi potrdil tudi izvedenec finančne stroke, tako da v primeru ponovitve postopka predlaga izvedbo tega dokaza.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Metoda prevedbe plače javnega uslužbenca je bila določena v 49.c členu ZSPJS, po katerem se je nominalni znesek delovnega mesta v skladu z 49.a in 49.b členom ZSPJS prevedel v plačni razred po ZSPJS z uvrstitvijo po vrednosti v najbližji plačni razred iz priloge 1. Napredovanja so se upoštevala v skladu z Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev JZ RTV Slovenija. Nesorazmerja so se odpravila v skladu s 50. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor. Na ta način je bila opravljena tudi prevedba delovnega mesta tožnice. Prevedba nominalnega zneska delovnega mesta redaktor I je bila opravljena z upoštevanjem indeksa delovnega mesta 3,3, osnove 408,73 EUR in izračunana nominalna vrednost delovnega mesta 1.348,81 EUR je bila uvrščena najbližjemu plačnemu razredu po znesku, to je 28. plačni razred. Prevedba nominalnega zneska delovnega mesta tožnica pa je bila opravljena z upoštevanjem dodatkov in izračunan nominalni znesek prevedene plače 1.478,29 EUR je bil uvrščen v 30. plačni razred. Osnovni plačni razred delovnega mesta je 37., tožnica pa je bila ob upoštevanju napredovanj uvrščena v 40. plačni razred. Prvi del odprave nesorazmerij, ki je znašal šest plačnih razredov, se je tožnici opravil s prvim obračunom plač po ZSPJS, iz naslova odprave nesorazmerja pa je bila tožnica upravičena še do dodatnih štirih plačnih razredov. Tožnica je napačno izračunala svoj prevedeni plačni razred, saj je ta 30. in ne 28. Merila iz naslova napredovanja je napačno prištela prevedenemu plačnemu razredu delovnega mesta in ne osnovnemu plačnemu razredu delovnega mesta, zato je dobila nepravilno izračunano razliko petih plačnih razredov, ki jo je prištela 37. plačnemu razredu in na koncu dobila nepravilni umestitveni 42. plačni razred.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka pravilno opravila prevedbo delovnega mesta tožnice in posledično pravilno izračunala odpravo nesorazmerja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico pravilno uvrstila v 40. plačni razred in tudi pravilno ugotovila nesorazmerje v osnovni plači, ki znaša 10 plačnih razredov (razlika med prevedenim plačnim razredom tožnice, to je 30. plačnim razredom, in uvrstitvenim plačnim razredom tožnice, to je 40. plačnim razredom). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Po določbi 49.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2001 in spremembe; v nadaljevanju: ZSPJS) se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca in funkcionarja na podlagi tega zakona opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive ter funkcije in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev in funkcionarjev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plače po tem zakonu. Nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva, ki je podlaga za prevedbo, se določi tako, da se seštevek količnika delovnega mesta in dodatkov iz 49.b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka s tem, ko je določila nominalni znesek osnovne plače 1.478,29 EUR, tožnico zakonito prevedla v 30. plačni razred. Količnik delovnega mesta redaktor I je znašal 3,30, skupni količnik z upoštevanimi dodatki iz 49.b člena ZSPJS pa 3,6168. Ta skupni količnik je tožena stranka skladno s 4. odstavkom 49.a člena ZSPJS, ki določa osnovo za obračun plač, pomnožila z zneskom 408,73 EUR, kolikor znaša izhodiščna plača za I. tarifni razred. Po določbi 49.c člena ZSPJS se nominalni znesek vrednosti delovnega mesta oziroma naziva, izračunan v skladu z 49.a in 49.b členom tega zakona, prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 tega zakona. Znesek 1.478,29 EUR je najbližje 30. plačnemu razredu (1.472,13 EUR), zato je prevedba pravilna.

V 3. odstavku 49.a člena ZSPJS je določeno, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz četrtega odstavka tega člena. Tožena stranka pred uveljavitvijo ZSPJS ni imela sistema napredovanj, zato je napredovanja ovrednotila šele po uveljavitvi ZPSJS, in sicer z Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev JZ RTV Slovenija (v nadaljevanju: Merila), ki so bila sprejeta na podlagi 49.b člena ZSPJS. V 1. odstavku 49.b člena ZSPJS so za plačno skupino G določeni dodatki za določitev osnovnih plač, nadalje pa je v tem odstavku določeno, da se skladno z 49.č členom ZSPJS javnim uslužbencem v JZ RTV Slovenija ob prevedbi lahko upošteva število napredovanj, ki bi jih javni uslužbenec dosegel, če bi glede na število let, ko je delal na enakih delovnih mestih ali delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredoval vsaka tri leta za en plačni razred, pri čemer merila o napredovanju partnerji določijo z dogovorom. Merila so skladno s 6. odstavkom 49.č člena (ki določa, da bodo za zaposlene v dejavnostih in poklicih, kjer pred uveljavitvijo tega zakona ni bil uveljavljen sistem napredovanj v plačne razrede ali nazive in ni bilo izravnalnih dodatkov, merila za njihovo uvrstitev v plačni razred, ki vključuje pravico do preteklega napredovanja in izravnalnih dodatkov, opredeljena v Kolektivni pogodbi za javni sektor) določila kriterije, po katerih se uslužbencem JZ RTV Slovenija upošteva število napredovanj. Tožena stranka je tožnici na podlagi Meril priznala tri plačne razrede napredovanja.

Prvi odstavek 49.d člena ZSPJS izrecno določa, da se plačni razredi, ki jih javni uslužbenec pridobi z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu, prištejejo k že doseženemu plačnemu razredu. 49.č člen ZSPJS še določa, da se javni uslužbenec, ki je bil s prevedbo uvrščen v višji plačni razred od prevedenega plačnega razreda njegovega delovnega mesta oziroma naziva, zaradi odprave nesorazmerja uvrsti v plačni razred, ki je od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, določenega v skladu s tem zakonom, višji za razliko med prevedenim plačnim razredom javnega uslužbenca v skladu z drugim odstavkom 49.c člena ZSPJS in prevedenim plačnim razredom delovnega mesta oziroma naziva v skladu s prvim odstavkom 49.c člena tega zakona. Javni uslužbenec pa ne more biti uvrščen v višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, ki ga je možno doseči z napredovanjem. Podobno določbo vsebuje tudi 3. odstavek Meril: Nominalni znesek osnovne plače delavca, izračunan v skladu z ZSPJS, se prevede v osnovno plačo z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta, kot jih je dosegel z napredovanjem do dneva prevedbe.

Delovno mesto urednik scenarist, v katerega je bilo prevedeno delovno mesto redaktor I, je uvrščeno v 37. plačni razred brez napredovanj. Tožena stranka je skladno z Merili tožnici priznala tri plačne razrede zaradi napredovanja, zato je tožena stranka skladno s 49.b členom in 49.d členom ZSPJS izhodiščnemu plačnemu razredu novega delovnega mesta pravilno prištela tri plačne razrede iz naslova napredovanj ter tožnico uvrstila v 40. plačni razred. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se plačni razredi iz naslova napredovanj morali prišteti prevedenemu plačnemu razredu delovnega mesta tožnice, saj jih je potrebno prišteti izhodiščnemu plačnemu razredu delovnega mesta urednik scenarist brez napredovanj. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke o višini nesorazmerja v osnovni plači, ki znaša 10 plačnih razredov in sicer med 30. plačnim razredom, kamor je bila prevedena plača delovnega mesta tožnice, ter 40. plačnim razredom, kamor je bila uvrščena tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila tudi odprava nesorazmerja opravljena zakonito: skladno s 50. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in spremembe; v nadaljevanju: KPJS) je tožena stranka tožnici takoj odpravila nesorazmerje, ki je bilo večje od štirih plačnih razredov (torej med 30. in 36. plačnim razredom). Odpraviti pa je bilo potrebno še nesorazmerje med 36. in 40. plačnim razredom, kar je podrobno in pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za preizkus pravilnosti izračuna odprave nesorazmerja pa ni bilo potrebno znanje izvedenca finančne stroke. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka opravila zakonito prevedbo tožnice in zakonito izračunala odpravo nesorazmerij v plači, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).