Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 6. 1. 2017 v zvezi s prvostopenjskim sklepom tožene stranke št. ... z dne 22. 8. 2016 ter obnovitev postopka, zaključenega s pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 4. 2013 (I. tč. izreka). Tožbo v delu zahtevka na priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine je zavrglo (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o zavrženju izrednega pravnega sredstva pravilna in zakonita, in da posledično ni pogojev za meritorno sojenje o sorazmernem delu vdovske pokojnine.

2. Sodno odločbo izpodbija tožnica zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se dovoli obnova upravnega postopka ter glede na zdravstveno stanje prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

V zadnjem letu se ji je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da več ni zmožna za delo in se ne more preživljati. Povzema izpodbijano odločbo z dne 6. 1. 2017 in sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka z dne 22. 8. 2016, za katera meni, da nista zakonita. Sklicuje se na 37. člen Sporazuma med Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter 6. in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da jo je pokojni mož vzdrževal s svojimi dohodki in da je v tem času zbolela, kar lahko dokaže z zdravniškimi izvidi. Teh dejstev organ tožene stranke ni upošteval kljub temu, da se zdravi za NPS od 1999, INT in ščitnico od leta 2004, osteoporozo od 2013 in dermatološko od leta 2017. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba na odpravo izpodbijanih upravnih aktov o zavrženi obnovi predsodnega upravnega postopka in zavrženju tožbe v delu zahtevka za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Pravnomočnost je ustavno pravna kategorija. Pomeni nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. V skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije2 (Ustava) je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Razmerja, urejena s pravnomočno upravno odločbo torej le v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku3 (ZUP).

Obnova upravnega postopka je dopustna, če je vložena v ZUP-u predpisanem subjektivnem roku enega meseca, objektivnem roku treh let (263. člen), ter če je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena istega zakona. Med drugim torej v primeru, če zve stranka za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljanimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre za t. i. stara nova dejstva, za katera stranka ni vedela ali jih ni mogla uporabiti v pravnomočno končanem postopku. Obnovo postopka iz navedenega obnovitvenega razloga je mogoče uspešno uveljavljati le v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Predlog za obnovo postopka, vložen po preteku navedenih rokov ni dovoljeno obravnavati po vsebini, temveč ga mora pristojni organ v skladu z 2. odst. 267. člena ZUP-a zavreči že iz tega razloga. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku je tožnica dne 1. 10. 2015 vložila predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom z dne 2. 4. 2013 o zavrženju zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sicer je bila že pred tem z odločbo št. ... z dne 23. 11. 2007 njena zahteva pravnomočno vsebinsko zavrnjena, ker je ob smrti moža 3. 5. 1992 dopolnila le 31 let starosti in ni izpolnjevala pogojev iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ/92). Po tedaj veljavni pravni ureditvi je bilo namreč pravico do vdovske pokojnine med drugim mogoče priznati le, če je vdova ob moževi smrti dopolnila 50 let starosti, ali bila ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti, oz. če do moževe smrti ni dopolnila 50 let starosti, dopolnila pa je 45 let, je lahko pravico do pokojnine pridobila ob dopolnitvi 50 let starosti.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana dokončna odločba o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, pravilna in zakonita, je tožbeni zahtevek na odpravo teh posamičnih upravnih aktov na podlagi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo, tožbo v delu zahtevka na priznanje sorazmernega dela vdovske pokojnine pa zakonito zavrglo, saj ni procesne predpostavke za meritorno sojenje.

9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano nezmožnost za delo zaradi bolezni in nezmožnost lastnega preživljanja, za rešitev predmetne zadeve pravno sploh niso relevantne. Ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, saj ne morejo biti upoštevne. Tudi če bi po več kot 20-ih letih od smrti zavarovanca pri tožnici dejansko prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, to ne bi moglo pripeljati do pozitivne odločitve o pravici do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih v času smrti tožničinega moža leta 1992, kot sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-2), mora popolna nezmožnost za delo obstajati že v času smrti pokojnega zavarovanca ali nastopiti v enem letu od njegove smrti.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/1999 s poznejšimi spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012.