27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 152/2004 z dne 1. 2. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 495/2003 z dne 27. 11. 2003 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 190/2001 z dne 9. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je pritožnikove denarne zahtevke zoper prvotoženo in drugotoženo stranko zavrnilo, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 12. 9. 1992 dalje in za reintegracijo nazaj na delo zoper obe toženi stranki pa je zavrglo. Zavrnitev denarnih zahtevkov zoper prvotoženo stranko je utemeljilo s tem, da pritožnik v spornem obdobju pri njej ni bil zaposlen, zavrženje tožbe glede priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitve na delo pa je utemeljilo z neobstojem procesnih predpostavk iz drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR), ker pritožnik ni v zakonitem roku uveljavil predhodnega varstva pravic pri prvo toženi stranki. Enako je ugotovilo glede zahtevka iz tega naslova zoper drugo toženo stranko. Denarne zahtevke zoper drugotoženo stranko je sodišče zavrnilo bodisi zaradi izpolnitve obveznosti bodisi, ker ni bilo pravne podlage glede na to, da je pritožnik od 12. 9. 1992 dalje z drugotoženo stranko sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas za čas vkrcanj na ladje, v času med prenehanjem ene pogodbe in začetkom druge pogodbe pa ni bil v delovnem razmerju. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi pritožnika glede dopolnitve sodbe in glede izplačila solidarnostne pomoči ter regresa za letni dopust ugodilo, v preostalem delu je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil revizijo. Revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev glede jubilejne nagrade, je Vrhovno sodišče zavrglo zaradi nedoseganja meje za dovoljenost revizije. Revizijo je zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o dopolnilni sodbi, ker postopek v zvezi s tem zahtevkom še ni pravnomočno končan. V preostalem delu je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev sodišč o zavrženju oziroma o zavrnitvi njegovih zahtevkov. Pritožnik obširno navaja dejanske okoliščine in potek dogodkov v zvezi s prenehanjem njegove zaposlitve pri prvi in drugi toženi strani. Meni, da so sodišča z napačno uporabo določbe 83. člena tedaj veljavnega ZTPDR in odločitvijo o zavrženju tožbe kršila 22. in 23. člen Ustave, posledično pa so napačno zavrnila tudi tožbeni zahtevek za plačilo denarnih terjatev. Pritožnik navaja, da prvotožena stranka ni nikoli sprejela sklepa o prenehanju delovnega razmerja, s čimer naj bi mu kršila pravico do pravnega sredstva, saj naj bi šele izdan sklep delodajalca pomenil odločitev, zoper katero bi imel pritožnik možnost zahtevati varstvo pravic in nato sodno varstvo. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-445/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05), v kateri je Ustavno sodišče obrazložilo, da je procesno predpostavko predhodnega varstva pravic pri delodajalcu iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR treba razlagati restriktivno, v korist pravici delavca do dostopa do sodišča in v skladu z namenom, s katerim je ta predpostavka predpisana. V zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri drugotoženi stranki pa pritožnik meni, da mu tudi to ne bi smelo prenehati in da so obstajali zakoniti razlogi za preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas oziroma da je mogoče šteti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z drugotoženo stranko, kot razporeditev na delovno mesto na ladji oziroma kot določitev ladje. V zvezi z zavrnitvijo denarnih zahtevkov pritožnik še navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, po kateri za te zahtevke ni pravnega temelja, saj je bil zaposlen za nedoločen čas. Sodiščem očita, da ga niso zaslišala, da so zavrnila dokazne predloge za zaslišanje prič, ki bi potrdile njegove navedbe, in da niso ugodila predlogu za vpogled v podatke davčne uprave o tem, s katerega računa so se plačevali prispevki za socialno varnost za pomorščake, s čimer naj bi mu kršila pravico do poštenega sojenja. Ker zaradi zavrženja tožbe nima možnosti meritornega odločanja o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas in s tem povezanih zahtevkov, zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje še kršitev 2. in 50. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugodi ustavni pritožbi, izpodbijane sodne odločbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik zatrjuje, da sta bili z odločitvijo o zavrženju tožbe kršeni njegovi pravici iz 22. člena in iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Takšna pritožnikova očitka sta neutemeljena. Sodišča so v obravnavanem primeru ugotovila, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo pri prvo toženi stranki 12. 9. 1992, pri drugi toženi stranki pa 11. 2. 1999. Tožbo za plačilo zapadlih denarnih terjatev je vložil 11. 8. 2001 zoper obe toženi stranki, zahtevek na ugotovitev, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas, pa 5. 11. 2002. Sodišče je ugotovilo, da pritožnik varstva svojih pravic glede primarnega (zoper prvo toženo stranko) in podrednega zahtevka (zoper drugo toženo stranko) na ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas nikoli ni zahteval pri toženkah, temveč je varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja zahteval neposredno na sodišču, kar pa glede na drugi odstavek 83. člena ZTPDR ni dopustno. Stališču sodišč, da bi moral pritožnik glede uveljavljanja delovnega razmerja za nedoločen čas, predhodno uveljavljati varstvo pravic pri toženkah, kar so ustrezno utemeljila in obrazložila, ni mogoče očitati, da bi bilo v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, niti ni mogoče označiti to stališče za arbitrarno in neskladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4.Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožnika o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, ker prvotožena stranka ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zoper katerega bi imel pritožnik možnost zahtevati varstvo pravic in nato sodno varstvo. Kot je že Višje delovno in socialno sodišče pojasnilo, je pritožnik najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko 13. 9. 1992 izvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje pri prvo toženi stranki. Nenazadnje mu je bila takrat zaključena tudi delovna knjižica. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da so sodišča restriktivno razlagala drugi odstavek 83. člen ZTPDR ob odločanju, ali je pritožnik izpolnil procesno predpostavko izčrpanja predhodnega postopka za obravnavo njegove tožbe, vložene zoper obe toženi stranki. Pritožnik se ob tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-445/04. Vendar telegram, ki ga je pritožnik poslal prvotoženi stranki za ureditev statusa po zaključenem bolniškem staležu in ki naj bi kazal na to, da je pritožnik poskušal na miren način, brez posredovanja sodišča, urediti spor z delodajalcem, ne izpolnjuje zahteve iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR. Iz prej navedenih razlogov je zato tudi neutemeljen pritožnikov očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

5.Ker sodišča pritožnikovega zahtevka niso obravnavala po vsebini, temveč so odločala, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo njegovega zahtevka, so očitki o kršitvi 22. člena Ustave zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič in z vpogledom v listinske dokaze, ki jih je pritožnik predlagal, neutemeljeni.

6.Prav tako neutemeljen je njegov očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kršitev te pravice bi bila podana le, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo, česar pa pritožnik ne izkaže.

7.Ker je očitek o kršitvi 50. člena Ustave neobrazložen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Nestrinjanje pritožnika z zavrnitvijo denarnih zahtevkov pa po vsebini pomeni vprašanje pravilne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnik ni izkazal.

9.Pritožnikovih navedb, da so izpodbijani akti v nasprotju z načelom pravne države, s čimer zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, Ustavno sodišče ni ocenjevalo. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan