Jedro

Stranki sodne poravnave se ne moreta samostojno dogovarjati o pravnih razmerjih oz. dejstvih, ki niso svobodna, ki jih kompleksno in predvsem prisilno urejajo drugi predpisi. Sodišča, ki vodi stečajni postopek, sklenjena sodna poravnava v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je določena terjatev strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ne zavezuje. Stroškovna terjatev pomeni le poplačilno prednost, ki se terjatvi prizna izključno v in zaradi stečajnega postopka oziroma drugega postopka zaradi insolventnosti. V sporu o tem, ali je terjatev navadna ali prednostna, ali celo predprednostna, kot v obravnavanem primeru, mora zato odločiti sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti. Sklenitev sodne poravnave o dejstvu, da upnikova terjatev predstavlja občasni strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, je tudi povsem nepotrebna in predstavlja izigravanje kogentnih predpisov stečajnega prava, ki urejajo in varujejo položaj vseh upnikov stečajnega postopka.

Izrek

I. Sodba in sklep sodišča prve stopnje se v I., II. in III. točki izreka razveljavita in se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta.

II. Pritožba zoper IV. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 2.799,90 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 1.300.000,00 EUR s pp od 1. 8. 2019 do plačila (I.), kot podrejeni tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da v stečajni zadevi St 000/2015 po upravitelju tožene stranke predloži predlog za pridobitev soglasja sodišča k plačilu občasnih stroškov stečajnega postopka za terjatev tožeče stranke, ugotovljene v VIII. točki sklenjene sodne poravnave z dne 9. 10. 2017, v skupni višini 3.384.089,21 EUR in predlaga poplačilo te terjatve v višini razpoložljive splošne razdelitvene mase, vendar najmanj v višini 1.300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2019 dalje do plačila (II.). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala prepoved izplačila katerekoli terjatve iz splošne razdelitvene mase oziroma prepoved razdelitve splošne razdelitvene mase v stečajni zadevi St 000/2015 (III.). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 6.672,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV.).

2. Zoper navedeno sodno odločbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ter sklep spremeni tako, da primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi ter da ugodi tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo in sklep potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (s predlogom za izdajo začasne odredbe) zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno (res iudicata).

4. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo oziroma način plačila terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot strošek stečajnega postopka na podlagi drugega odstavka 289. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče najprej povzema v postopku ugotovljena bistvena pravno odločilna dejstva in že sprejete odločitve sodišč v zvezi s predmetno terjatvijo: - nad toženo stranko sta se pred začetkom stečajnega postopka zaporedoma vodila dva postopka prisilne poravnave (PP): prva PP se je začela dne 16. 4. 2012, postopek se je končal s sklenitvijo in potrditvijo PP, vendar dolžnik terjatev v skladu s PP ni poravnal in je vložil nov predlog za PP; druga PP, ki se je začela dne 6. 11. 2015, ni bila potrjena, zato se je nad toženo stranko dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek; - tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatve v skupni višini 5.032.171,56 EUR, od tega 3.412.617,71 EUR na pravni podlagi iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, t.j. kot terjatve iz pogodb in pravnih poslov, ki sta jih pravdni stranki sklenili v obdobju od začetka postopka prve PP do začetka stečaja nad toženo stranko (A4); - upravitelj tožene stranke je terjatev tožeče stranke v celoti prerekal; v mediacijskem postopku pred vložitvijo tožbe pa je s tožečo stranko sklenil sodno poravnavo (A8), s katero sta pravdni stranki (med drugim) ugotovili obstoj (stroškovne) terjatve tožeče stranke v višini 3.384.089,21 EUR na podlagi drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP; - k sodni poravnavi je sodišče, ki vodi stečajni postopek nad toženo stranko, izdalo soglasje (A9); - upravitelj tožene stranke v sodni poravnavi ugotovljene stroškovne terjatve tožeče stranke iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ni vključil v predračun stroškov in sprva ni predlagal njenega plačila; tožeča stranka si je prizadevala doseči poplačilo z raznimi sredstvi: z vlogo za pridobitev izrednega poročila upravitelja; za izdajo obveznega navodila upravitelju tožene stranke za vključitev njene terjatve kot občasnega stroška v predračun; z vložitvijo ugovora zaradi neenakega obravnavanja upnikov; ki so bila vsa zavrnjena; - upravitelj tožene stranke je dne 23. 9. 2020 vložil predlog za izdajo soglasja k plačilu stroškov (A27), v katerem je upošteval terjatve tožeče stranke po drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP, vendar le terjatve iz druge, stečaju predhodne PP in predlagal njihovo poplačilo v višini 659.428,00 EUR; - sodišče prve stopnje je izdalo soglasje k upraviteljevemu predlogu (A29), vendar je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbam upnikov in z odločbo Cst 566/2020 z dne 13.2021 (A32) sklep o izdaji soglasja razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek; - po pozivu sodišča je upravitelj tožene stranke vložil nov predlog za izdajo soglasja k plačilu stroškov po drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP, v katerem ni bilo več nobene terjatve tožeče stranke; - sodišče, ki vodi stečajni postopek nad toženo stranko, je k predlogu upravitelja izdalo soglasje (B2), ki ga je pritožbeno sodišče (po izdaji prvostopne sodbe v tem postopku) tudi potrdilo (B3).

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pomeni ugotovitev obstoja terjatve na podlagi drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP v pravnomočni sodni poravnavi le možnost (ne pa tudi obveznost), da se ta terjatev plača kot strošek, in to le v primeru, če se bo oblikovala splošna razdelitvena masa, iz katere se bodo poplačale vse terjatve istega vrstnega reda v deležu, ki bo ugotovljen v stečajnem postopku. Kot terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ni priznalo terjatev tožeče stranke, ki so nastale v teku postopka prve PP, pri čemer se je sklicevalo na sodbo VS RS Ips 105/2016 z dne 31. 12. 2017, v kateri je zavzeto stališče, da se kot stroški stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP upoštevajo le tiste terjatve, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, ki ni bila potrjena in se je zato začel stečajni postopek. Ugotovilo je nadalje, da tudi tiste terjatve tožeče stranke, ki izvirajo iz druge, stečajnemu postopku predhodne PP, ne izvirajo iz pogodbe ali drugega pravnega posla, ki jih je sklenil oziroma opravil stečajni dolžnik od začetka postopka druge PP do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom ZFPPIPP in zato nimajo lastnosti stroškovne terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP (tožeča stranka je kot terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP uveljavljala odškodnino v višini uporabnine za opaže in drugo gradbeno opremo, ki je po preteku najemne pogodbe tožena stranka ni vrnila tožeči stranki).

6. Po pritožbenem stališču je v tem postopku sporno predvsem vprašanje učinkov pravnomočne sodne poravnave (res transacta) na terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ki jo (je) tožeča stranka uveljavlja-la v tem in v stečajnem postopku nad toženo stranko. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa se v konkurenci različnih postopkov, v katerih se (je) odloča-lo o isti stvari, odpira tudi vprašanje pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).

7. Pritožba ima sicer prav, da učinek pravnomočnosti sodne poravnave (res transacta) enako kot učinek pravnomočnosti sodbe (res iudicata) sanira tudi morebitne nepravilne odločitve sodišč, vendar le pod predpostavko, da sta stranki v sodni poravnavi uredili takšno medsebojno materialno pravno (praviloma obligacijsko, lahko pa tudi stvarnopravno, dednopravno ipd.) razmerje, ki ga lahko samostojno in svobodno urejata. Stranki sodne poravnave se ne moreta samostojno dogovarjati o pravnih razmerjih oz. dejstvih, ki niso svobodna, ki jih kompleksno in predvsem prisilno urejajo drugi predpisi (npr. ne moreta se dogovoriti, da ena od strank ni storila določenega kaznivega dejanja ali da je na določenem zemljišču dovoljena gradnja). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa Cst 566/2020 z dne 13. 1. 2021 (A32), na katerega se sklicuje tudi izpodbijana sodba, da se stranki sodne poravnave ne moreta sporazumeti o vprašanjih stečajnega prava, ki so urejena s kogentno zakonsko določbo drugega odstavka 289.člena ZFPPIPP. Zato sodišča, ki vodi stečajni postopek, sklenjena sodna poravnava v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je določena terjatev strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ne zavezuje in je ravnalo pravilno, ko ni priznalo zadevnega razpolaganja pravdnih strank, in je neodvisno od sklenjene sodne poravnave ocenjevalo naravo terjatve tožeče stranke. Z odločbo Cst 288/2021 z dne 1.9.2021 (B3) v zvezi s Cst 566/2020 (A32) je bilo pravnomočno odločeno, da terjatev tožeče stranke ni strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP.

8. Ureditev stroškovnih terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP je izrazito podnormirana in je v posledici ogrožena pravna varnost tako upnikov stroškovnih terjatev kot drugih upnikov stečajnega dolžnika. Navedena problematika se namreč zaradi odsotnosti sistemskih rešitev rešuje v sodni praksi ad hoc, od primera do primera. Povsem nedvoumno izhaja že iz jezikovne razlage drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, da zakon upnikom, ki so z dolžnikom sodelovali med postopkom predhodne prisilne poravnave, če ta ne uspe in se zato nad dolžnikom začne stečaj, priznava posebej privilegiran položaj; upnikom teh terjatev ni treba prijaviti v stečajnem postopku, te terjatve pa se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom vseh drugih prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. S spremembo drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP (z uveljavitvijo ZFPPIPP-F) so te terjatve, ki imajo v skladu s 1. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP naravo in pomen občasnih stroškov stečajnega postopka, izgubile prednost le v razmerju do tekočih stroškov stečajnega postopka (to je terjatvami, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka). Ker upniki občasnih stroškov stečajnega postopka ne prijavijo, (oziroma jih ni treba prijaviti), se postavi vprašanje njihovega preizkusa oziroma načina in postopka poplačila takšne terjatve iz splošne razdelitvene mase. Te terjatve bi praviloma morale biti vključene v predračun stroškov, njihovo izplačilo pa bi upravitelj smel opraviti pod pogojem, če sodišče poda soglasje za to izpolnitev v smislu prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP. Če vključenost občasnega stroška v predračun stroškov, potrditev takega predračuna in/ali odločanje o izdaji soglasja sodišča k izplačilu strankam stečajnega postopka in sodišču, ki vodi stečajni postopek, v določeni meri omogočata preizkus utemeljenosti stroškovne terjatve, pa se položaj zaplete v primerih, ko upravitelj stroškovnih upnikov iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ne vključi v predračun stroškov oziroma ne predlaga izdaje soglasja k plačilu stroškov. V takšnem primeru je zato sodna praksa upnikom terjatev, ki predstavljajostroške stečajnega postopka, dopustila vložitev tožbe z dajatvenim zahtevkom v pravdnem postopku (glej VSRS II Ips 119/2017). Upniki, ki dobijo izvršilni naslov za svojo terjatev iz naslova (občasnega) stroška stečajnega postopka, pa smejo vložiti predlog za izvršbo in na podlagi 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP v izvršilnem postopku doseči popolno plačilo svoje terjatve.

9. Z navedenimi (parcialnimi) rešitvami je bilo sicer rešeno vprašanje sodnega varstva upnikov stroškovnih terjatev, vendar pa so po drugi strani docela porušile temeljna načela stečajnega postopka, predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov in načelo koncentracije, v skladu s katerim naj se vsa razmerja stečajnega dolžnika z njegovimi upniki rešujejo znotraj stečajnega postopka. S temi rešitvami je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se na njihovi podlagi drugače obravnava tiste upnike, ki v vzporednem pravdnem postopku pridobijo izvršilni naslov za svojo (stroškovno) terjatev, in tiste upnike, katerih (stroškovna) terjatev je bila uvrščena v predračun stroškov stečajnega postopka, kar pomeni različno obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v istem položaju. Dopustitev pridobivanja izvršilnih naslovov in poplačevanja upnikov izven stečajnega postopka (v ločenem pravdnem in izvršilnem postopku) pa ne krši zgolj pravic upnikov istega vrstnega reda, pač pa tudi pravice vseh ostalih upnikov stečajnega dolžnika, tako prednostnih iz 21. člena ZFPPIPP kot navadnih upnikov. Če se izvršilni naslov za terjatev določenega upnika lahko pridobiva in njegova terjatev poplača povsem mimo in ločeno od stečajnega postopka, je s tem vsem upnikom stečajnega dolžnika odvzeta možnost, da ugovarjajo obstoju, višini in naravi terjatev teh „vzporednih“ upnikov. Takšna rešitev ne samo da odpira možnosti za zlorabe, pač pa povzroči tudi izjemno negotovost njihovega položaja, saj, če vsem upnikom sploh niso znana dejstva in podatki o številu (ultra prednostnih) stroškovnih upnikov in višini njihovih terjatev, jim je tudi onemogočeno oceniti oz. predvideti velikost razdelitvene stečajne mase za posamezno kategorijo upnikov. Ocena velikosti razpoložljive razdelitvene mase pa je ključni element, na podlagi katerega upniki sprejemajo svoje odločitve v stečajnem postopku. Od te ocene je odvisno, ali bodo upniki (kateregakoli razreda) svoje terjatve sploh prijavili, ali bodo prerekali terjatve drugih upnikov, ali bodo sprožili postopke za ugotavljanje obstoja prerekane terjatve, ali bodo izpodbijali dejanja stečajnega dolžnika ipd. Res je stečajni postopek koncipiran tako, da se vsa sporna civilnopravna razmerja, ki se pojavijo v tem postopku, rešujejo izven stečaja, v vzporednih pravdnih in drugih postopkih. Vendar gre v vseh teh primerih za razmerja, ki se začnejo (evidentirajo in preizkusijo) v stečaju, se zgolj začasno „preselijo“ v druge postopke, in se po zaključku teh postopkov vrnejo v stečajni postopek.

10. Tudi, če se upošteva stališče, da je treba stroškovno terjatev uveljavljati s tožbo v rednem postopku, (če upravitelj ne predlaga soglasja k njenemu izplačilu), pa to vzdrži le v primeru, ko sta sporna obstoj in/ali višina upnikove terjatve. Če je sporno zgolj vprašanje njene narave (prednosti), potem se mora to vprašanje rešiti v stečajnem postopku. Ugotavljanje narave terjatve (njene prednosti) v samostojnem, od stečajnega postopka ločenem postopku, je kontraproduktivno in nesmiselno, saj je vprašanje vrstnega reda pri poplačilu upnikov stečajnega postopka, izključna notranja kategorija stečajnega postopka. Stroškovna terjatev pomeni le poplačilno prednost, ki se terjatvi prizna izključno v in zaradi stečajnega postopka oziroma drugega postopka zaradi insolventnosti. V sporu o tem, ali je terjatev navadna ali prednostna, ali celo predprednostna, kot v obravnavanem primeru, mora zato odločiti sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti.

11. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom VSL iz odločbe Cst 566/2020 (A32), na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Pravdni stranki se v sodni poravnavi, ki je bila sklenjena mimo stečajnega postopka, nista mogli sporazumeti o vrstnem redu poplačila terjatve tožeče stranke iz stečajne mase tožene stranke. Najmanj v tem obsegu je šlo pri predmetni poravnavi za nedovoljeno razpolaganje pravdnih strank, ki ga tudi soglasje sodišča k sklenjeni sodni poravnavi ni moglo sanirati. Ob izdaji soglasja k sklenjeni sodni poravnavi sodišče, ki vodi stečajni postopek, praviloma odloča le o koristi sklenitve sodne poravnave v primerjavi z vodenjem pravdnega postopka in ne presoja niti utemeljenosti niti narave terjatev, ki so bile predmet sodne poravnave (če je s podatki o temelju in naravi terjatev, ki so predmet poravnave, sploh seznanjeno). Poleg tega sodišče pri izdaji soglasja k sodni poravnavi utemeljeno ne pričakuje, da bo s soglasjem k sodni poravnavi odločalo o stroških (stečajnega) postopka, saj zakon za obravnavo stroškovnih terjatev predvideva drugo pot. Stroškovni upnik priglasi svojo terjatev tako, da v stečajnem postopku zahteva njeno plačilo, upravitelj pa se o njej „izjavi“ tako, da jo vključi (ali pa ne) v predračun stroškov oz. v predlog za izdajo soglasja k plačilu stroškov. Če jo, se imajo možnost o tej terjatvi izjaviti tudi vsi ostali upniki stečajnega dolžnika, s pritožbo zoper sklep o potrditvi predračuna ali zoper sklep o izdaji soglasja k plačilu stroškov. Sklenitev sodne poravnave o dejstvu, da upnikova terjatev predstavlja občasni strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, je tudi povsem nepotrebna in predstavlja izigravanje kogentnih predpisov stečajnega prava, ki urejajo in varujejo položaj vseh upnikov stečajnega postopka. Če upravitelj upniku njegovo stroškovno terjatev priznava, jo preprosto vključi v predračun občasnih stroškov, ali predlaga spremembo že potrjenega predračuna stroškov, ali poda sodišču predlog za izdajo soglasja k izplačilu takšnega stroška. To lahko upravitelj dolžnika stori kadarkoli med trajanjem stečajnega postopka in ga pri tem ne omejujejo nikakršni roki. Za sklenitev sodne poravnave o tem, da ima upnikova terjatev naravo stroška iz 289. člena ZFPPIPP, zato niti upnik niti stečajni dolžnik nimata pravnega interesa.

12. Sklenjena sodna poravnava ima v obravnavnem primeru pravne učinke „res transacta“ le glede obstoja in višine terjatev, ugotovljenih v tej poravnavi, in še to le v razmerju med strankama, ki sta jo sklenili. Pravnomočnost te poravnave zato ne bi učinkovala niti glede obstoja in višine terjatve v razmerju do drugih upnikov stečajnega dolžnika, če bi ti v stečajnem postopku ugovarjali obstoju in višini teh terjatev, in še toliko manj, če ugovarjajo zgolj njeni prednosti. O vprašanju prednosti (ali gre za terjatev, ki ima naravo stroška stečajnega postopka) se je povsem pravilno odločalo v stečajnem postopku nad toženo stranko in je bilo v tem stečajnem postopku z odločitvama sodišč (Cst 566/2020 - A32, Cst 288/2021 - B3) že tudi pravnomočno rešeno. S tem namreč, ko upravitelj (s strani upnika priglašenega) stroška ni vključil v predlog za izdajo soglasja k plačilu stroškov, je smiselno zavrnil upnikov predlog za izplačilo stroška. Četudi to iz izreka sklepa stečajnega sodišča o soglasju k plačilu stroškov ni izrecno razvidno, se upnik, katerega stroški niso bili upoštevani oz. so bili upoštevani le delno, zoper tak sklep lahko pritoži, in se tudi je. Kljub odsotnosti formalne odločitve o zavrnitvi njegovega predloga za izplačilo stroškov v stečajnem postopku v izreku sodne odločbe, mu pravica do pritožbe (zoper smiselno zavrnitev predloga za izplačilo njegove ugotovljene terjatve kot stroška) ni bila odvzeta in je v pritožbenem postopku dobil vse odgovore na uveljavljane pritožbene razloge.

13. Ker je bilo torej o obstoju in višini terjatve pravnomočno odločeno s sodno poravnavo, o njeni naravi stroška stečajnega postopka pa z zgoraj navedenimi pravnomočnimi sklepi stečajnega sodišča, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 319. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo, v posledici pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (3. odst. 354. čl. ZPP). Pripominja še, da bi bilo treba v nadaljevanju stečajnega postopka dopustiti, da se upnikova sicer priznana terjatev, ki ni strošek v smislu 289. člena ZFPPIPP, naknadno upošteva kot navadna terjatev.

14. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo zoper sklep o stroških, saj je štelo, da kljub razveljavitvi izpodbijanega sklepa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela in da je zato na podlagi 354. člena ZPP dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki. Tožeča stranka tudi s pritožbo ni uspela in je zato dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave odgovora za pritožbo po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (164. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).