Jedro

Sprememba stališča glede osnove za izračun višine odpravnine iz 3. odst. 36f. člena ZDR (bruto, namesto neto plače) v času ko se je dosedanja pravna ureditev že iztekla, bi bila v nasprotju z načelom pravne države in načelom enakega obravnavanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 98.995,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.4.1999 dalje in ji povrniti 12.000,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2000 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek se zavrne."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom naložilo toženi stranki, da tožnici iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega viška izplača še 859.175,00 SIT ter ji povrne 93.855,00 SIT stroškov postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici ob prenehanju delovnega razmerja dne 20.4.1999 iz naslova odpravnine izplačala že 1.113.866,00 SIT, s tem, da je kot osnovo za obračun odpravnine upoštevala tožničino povprečno neto plačo v zadnjih treh mesecih pred opredelitvijo za trajni višek. Tožnica pa je delala tudi v odpovednem roku in se je v tem času njena plača zviševala. Ob upoštevanju tožničine povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja bi bila zato odpravnina višja za 98.995,60 SIT, upoštevaje kot osnovo za izračun odpravnine bruto znesek povprečne plače v zadnjih treh mesecih pa znaša neizplačana razlike odpravnine 859.175,00 SIT. Da predstavlja podlago za izračun odpravnine povprečna delavčeva za davke in prispevke nezmanjšana plača (bruto plača), prvostopno sodišče sklepa na podlagi dejstva, da v 3. odst. 36f. člena ZDR ni določena drugačna podlaga za obračun odpravnine, pod pojmom plače pa je dejansko zajeta bruto plača, saj gre plačilo davkov in prispevkov iz naslova plače dejansko v breme delavca oziroma njegove plače. Glede takšne osnove za obračun višine odpravnine se sodišče pavšalno sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem ne osporava toženkine pravice do plačila odpravnine na podlagi njene povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, nasprotuje pa upoštevanju bruto osnove pri izračunu odpravnine. Pri tem opozarja na specifičnost izplačil iz naslova odpravnine, zaradi česar se je na podlagi določb 3. odst. 36f. člena ZDR dejansko ustalila sodna razlaga o povprečni neto plači, kot podlagi za izračun tovrstne odpravnine. V pritožbi se sklicuje na več pravnomočnih sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča v konkretnih zadevah, v katerih je sodišče vztrajalo na neto osnovi za izračun višine odpravnine in graja zgolj pavšalno sklicevanje prvostopnega sodišča na domnevno drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja na doslej sprejeta stališča, da predstavlja osnovo za obračun odpravnine po 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavčeva povprečna neto plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Takšna stališča so pričela sodišča zastopati že v letu 1991 in 1992 (sklep SZD RS, Sp 785/92, z dne 18.6.1992 - Zbirka odločb SZD RS, knjiga IX, str. 104, GV Ljubljana 1993) in so bila potem splošno uveljavljena ter upoštevana v praksi, ne glede na kasnejše opredelitve pojma plače v kolektivnih pogodbah. Upoštevaje takšno osnovo so bile v naslednjih letih na območju RS odpravnine izplačane več tisoč delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi opredelitve za trajni višek. V številnih sporih glede plačila odpravnin se pred delovnimi sodišči zahtevki za obračun višine odpravnine po 3. odst. 36f. člena ZDR na podlagi neto ali bruto plače v kasnejših letih praktično niso več pojavljali, temveč je v teh sporih šlo za druga sporna vprašanja. Da je bila uveljavljena enotna praksa glede neto osnove za obračun tovrstnih odpravnin, je bilo ugotovljeno tudi na posvetovanju sodnikov delovnih sodišč v Ribnem pri Bledu v dnevih od 25. do 26.3.1996, kljub siceršnjim teoretičnim pomislekom do take rešitve (glej Ivan Robnik: Nekatera vprašanja, vezana na izplačilo plač in drugih izplačil, Pravosodni bilten 1-2, Ljubljana 1996, str. 51 in 52). Na takšno prakso je bilo opozorjeno tudi ob oblikovanju predloga obvezne razlage 3. odst. 36f. člena ZDR, ki je bil v letu 1995 posredovan Državnemu zboru RS (Poročevalec DZ št. 42/95, str. 99). Takratni predlagatelj je ravno zaradi nestrinjanja s takšno prakso sodišč oblikoval predlog obvezne razlage, da gre pojem plače iz 3. odst. 36f. člena ZDR, kot podlago za obračun odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov, razlagati v smislu bruto plače v zadnjih treh mesecih, vendar je Državni zbor RS na seji dne 1.2.1996 s sklepom tak predlog obvezne razlage zavrnil. Takšno odločitev ni mogoče razlagati drugače, kot da je tudi državni zbor, kot pristojni zakonodajni organ, pristal, da se pojem plače iz 3. odst. 36f. člena ZDR v praksi uporablja v smislu neto plače. Tudi v zadnjih letih je pritožbeno sodišče vztrajalo pri takšnem razumevanju pojma plače, kot podlage za obračun višine odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega viška, kot to pritožba pravilno ugotavlja. Med drugim je bilo takšno stališče zastopano tudi v sodbi opr.št. Pdp 1165/98, z dne 20.10.2000 in sklepu opr.št. Pdp 1723/2000, z dne 15.2.2001. V zvezi z drugimi vrstami odpravnin (npr. odpravnine ob upokojitvi) je v preteklih letih res prišlo do oblikovanja stališč, da je osnova za izračun višine tovrstnih odpravnin delavčeva bruto plača (Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. VIII Ips 142/95, z dne 14.5.1996 - Odločbe delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Ljubljana 1998, str. 173). Vendar pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpravnin po 3. odst. 36f. člena ZDR ne gre v celoti izenačevati z drugimi odpravninami in izplačili delavcem, saj so se zaradi njihove specifike (očitno tudi zaradi ustaljenega obračuna na podlagi neto osnove) uveljavile posebnosti glede teh odpravnin tudi na področju obračunavanja davkov in prispevkov za socialno varnost. Tako sprememba Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur.l. RS št. 81/2000) v 3. členu edino te odpravnine izvzema iz obračuna prispevkov, ne glede na njihovo višino. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča tudi iz tega razloga utemeljeno, da se upošteva v praksi uveljavljeno specifično pojmovanje obračuna odpravnin, ki gredo presežnim delavcem na podlagi neto osnove, ne glede na sicer splošno sprejeti bruto princip pri opredelitvi višine pravic, ki temeljijo na višine plače. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dosedanji judikaturi Vrhovnega sodišča RS ni zasledilo judikatov, ki bi izhajali iz bruto plače, kot podlage za obračun odpravnine iz 3. odst. 36f. člena ZDR, tako da se je doslej Vrhovno sodišče RS izrecno opredelilo do bruto osnove le pri razsojanju o drugih vrstah odpravnin in o sporih glede drugih izplačil. Ob spremembi stališča, da ima tožnica pravico do odpravnine v posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega viška na podlagi povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih, namesto na podlagi povprečne neto plače, kot ga v izpodbijani sodbi ponuja prvostopno sodišče, bi dejansko prišlo do favoriziranega obravnavanja tožnice in drugih, ki bi za naprej iztoževali odpravnine po taki bruto osnovi, v primerjavi s tisoči delavcev, ki jim je kot presežnim delavcem prenehalo delovno razmerje v zadnjih več kot 10 letih po uveljavitvi novele ZDR iz leta 1991 (Ur.l. RS št. 5/91). Takšna sprememba sodnih stališč in pravnih razlag v času, ko se je dosedanja pravna ureditev odpravnin dejansko že iztekla (novi Zakon o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 42/2002, ki je bil uveljavljen s 1.1.2003, je vprašanje odpravnin dejansko na novo uredil, primerjalno celo na nižji ravni, kot so bile določene do konca leta 2002 na podlagi neto osnove v 3. odst. 36f. člena prej veljavnega ZDR), bi bila zato v nasprotju z načelom pravne države ter enakega obravnavanja in bi pomenila hud poseg v ustavno načelo enakosti pred zakonom (1. in 14. člen Ustave RS), saj bi se delavci, ki bi jim bile odpravnine po 36f. členu ZDR prisojene po ugodnejši bruto osnovi, v razmerju do praktično vseh, ki so jim bile tovrstne odpravnine dosojene in izplačane doslej, neupravičeno znašli v priviligiranem položaju (in obratno). Glede na povedano in gornje argumente je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastil iz člena 358, tč. 4 ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo razliko odpravnine le do višine odpravnine, izračunane na podlagi povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih njenega dela pred prenehanjem delovnega razmerja, to je iz tega naslova le razliko 98.995,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, česar tožena stranka v pritožbi niti ni izrecno osporavala, višji zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo. Upoštevaje končni le delni uspeh je pritožbeno sodišče posledično spremenilo tudi izrek o stroških postopka, tako da je tožnici priznalo pravico do povračila le sorazmernega dela stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 12.000,00 SIT. V presežku pa je na pritožbo tožene stranke iz gornjih razlogov zahtevek zavrnilo.